Če preberemo navodilo za žago, še ne znamo podirati dreves

Prav to se je v preteklem mesecu zgodilo v Sloveniji. O tem, zakaj se dogajajo nesreče, kako jih preprečiti in kakšne so njihove širše družbene posledice, smo se pogovarjali z direktorjem Gozdarskega inštituta Slovenije, dr. Mirkom Medvedom.

Kaj je najpogostejši vzrok za to, da se dogajajo najhujše nesreče pri sečnji dreves v gozdu? Največkrat sta vzroka za to neznanje in pomanjkljiva usposobljenost za delo v gozdu. K temu lahko prištejemo še opustitev zaščitnih sredstev in slabo opremo. Če na primer ni poskrbljeno za zavarovanje glave s čelado in uporabo ustreznih hlač z všito varovalno mrežico, so ureznine in udarci v glavo lahko usodni. Pri odlomih dreves, pa naj gre za deblo ali veje, prihaja do hitrih in silovitih nenadnih udarcev. Ko se motorna žaga vrti med osem in dvanajst tisoč obrati, pa je vsaka ureznina v kakšen vitalni del, posebej v dimlje, kjer imamo žilo aorto, ravno tako usodna. Človek izkrvavi v nekaj sekundah.

Štirje mrtvi v enem samem mesecu pri sečnji lesa se zdi izjemno tragična bilanca. Na Gozdarskem inštitutu Slovenije že od leta 1981 spremljamo, kaj se dogaja v naših zasebnih gozdovih, in delamo primerjalne analize s poklicnimi delavci kot tudi z obema sektorjema, tako nepoklicnim kot poklicnim v nekaterih tujih državah. Tragična bilanca je skrb vzbujajoča predvsem zato, ker je bilo v zadnjih letih povprečje nekoliko nižje, devet smrtnih žrtev na leto v zasebnih gozdovih. Lani smo žal spet našteli 18 smrtnih žrtev v zasebnih gozdovih. Smo se pa s podobno visokim številom smrtnih žrtev srečevali tudi v obdobju med letoma 1980 in 1990, ko smo dosegli rekord, in sicer 19 smrtnih žrtev v enem letu. To pomeni, da je nekajletni trend upadanja števila najhujših nesreč nenadoma izjemno porasel, to je pa res tisto, kar nas lahko skrbi.

Ali je razlog za ta negativni trend lahko tudi gospodarska kriza, to, da ljudje več sami delajo v gozdovih in s tem hočejo nekaj prihraniti? Čas, ki ga živimo z gospodarsko krizo, je seveda tudi tiste lastnike gozdov, ki so imeli gozdove bolj zaradi rezerv za hude čase, prignal do tega, da so začeli delati v gozdu in skrbeti za lastno ekonomijo, ki jo imajo možnost uporabljati doma. Največjim nevarnostim so izpostavljeni ravno tisti, ki so dela nevešči, ki gredo zelo redko delat v gozd, da ne rečem, da se celo prvič srečajo z motorno žago in niso seznanjeni z vsemi nevarnostmi, preberejo zgolj navodila ob nakupu motorne žage.

Mar lahko potemtakem pri nas tako nevarno delo opravlja praktično vsak? Kaj pravi zakonodaja in kako je z usposabljanji? Zakonodaja pravi, da mora imeti vsak, ki dela s kmetijskim strojem za kmetijstvo ali gozdarstvo, dokazilo o usposobljenosti. Seveda pa mora biti usposabljanje certificirano, preverjeno z ustrezno listino. V Sloveniji se namesto tega dogaja, da imamo cel kup organizacij, ki pripravljajo hitre tečaje, kjer dobijo ljudje potrdilo, da so naredili tečaj iz varstva pri delu, brez praktičnega dela. In da bi bila zgodba še hujša, na podlagi teh tečajev naše upravne enote izdajajo celo dovoljenja za odpiranje s. p.-jev ali pa dopolnilno dejavnost na kmetijah.

Ali se nesreče dogajajo tudi v javnih gozdovih, ko to delo opravljajo usposobljeni gozdarji? Ena od štirih nezgod, ki so se zgodile marca, se je zgodila poklicnemu gozdnemu delavcu na območju gozdnega gospodarskega območja Postojna. Šlo naj bi za izjemno nesrečen dogodek. A nekaj je treba vedeti: gozd je specifično delovno okolje, kjer je – s spremembami na drevesu, njegovim položajem, debelino, poškodbami v samem drevesu – vsak korak lahko korak v neznano. V gozdu je ogromno pasti.

Katere nesreče so poleg nesreč pri sečnji dreves še najpogostejše nesreče pri delu v gozdu? Druge najpogostejše so pri traktorskem spravilu, kjer gre spet za zelo nevarno fazo dela, s tem, da ni več sproščanj velikih sil, kajti drevo je že na tleh. Najpogostejši vzroki za te nezgode so tehnične pomanjkljivosti traktorjev, slabe zavore, hidravlika in tako naprej. Bistveno manj pa je nezgod pri samem prevozu in nakladanju, ker se je tehnologija zelo razvila.

Ali je mogoče oceniti širše posledice teh nesreč v gozdovih, na primer v finančnem smislu, če seveda odmislimo, da je najhujša posledica izguba človeškega življenja? Glede tega smo imeli zelo dobro izhodišče v avstrijskih raziskavah. Avstrijska zavarovalnica, ki zavaruje kmete prav za dela v gozdu, na primer zelo natančno spremlja statistiko. Na podlagi primerjalnih analiz s statistiko v Avstriji, ob upoštevanju vrednosti posekanega lesa v Sloveniji in ob upoštevanju t. i. družbene škode (stroški družine, zavarovalnic, pogrebnin, invalidnin, rehabilitacij in podobno) smo ugotovili, da škoda znaša skoraj eno tretjino posekanega lesa v naših gozdovih. Kar s številkami pomeni okrog 12,5 milijona evrov, zato je popolnoma jasno, da je treba bistveno več denarja usmerjati v usposabljanje ljudi za delo v gozdovih.