Petek, 29. 4. 2022, 22.05
2 leti, 7 mesecev
Žiga Turk: Zmaga helikopterske demokracije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
147
Dve leti so opozicijske stranke v trdem presingu napadale vlado in najedale vsak njen ukrep. Vlada se je morala proti opoziciji KUL v parlamentu boriti za vsak glas. Opozicija je garala. Tanja Fajon se je iz Bruslja preselila v Ljubljano. Luka Mesec je spremenil frizuro. KUL-ovci so iz mercedesov presedli na bicikle. Koalicija je garala še veliko bolj.
Potem so prišle volitve.
Ljudje so vladni strani namenili trikrat toliko glasov kot strankam KUL. Potop. Dve generaciji novih obrazov so volivci napodili iz parlamenta. Bivše in bodoče komuniste so zdesetkali. Kar pa ne pomeni, da bo vlada ostala. Še nekaj več glasov od vladnih strank je namreč dobila stranka, ki se imenuje lista, ki ne zadnja štiri leta ne zadnji dve leti ne zadnjega pol leta sploh ni obstajala. 41 poslancev od devetdesetih je padlo dobesedno z neba.
Rekli so, da je to praznik demokracije. Če ste med tistimi, ki pravite, da je sistem dober, če v njem zmagajo vaši, potem lahko kar nehate brati. Tule bom namreč razložil, da je s slovensko demokracijo nekaj hudo narobe in da tega še nikoli nismo tako jasno videli kot v nedeljo.
Pragmatika in semantika demokracije
Demokracijo, tako kot vsako reč, lahko opišemo semantično ali pragmatično oz. strukturno ali funkcionalno. Poenostavljeno rečeno, vsako reč lahko opišemo z vidika, kaj ta reč je oz. kako je sestavljena, in z vidika, čemu ta reč služi oz. za kaj jo imamo.
Funkcionalno je demokracija še en sistem, ki omogoča mirno sobivanje ljudi. Vsake štiri leta ljudi vprašaš, kdo naj bo njihov voditelj, nekoga izberejo in potem štiri leta mirno prenašajo njegovo oblast. Ne moreš se kaj dosti pritoževati čez davke, ne moreš se pritoževati čez policijo, ki ti piše kazni prekrške, ne moreš se pritoževati, če gradijo napačno cesto, saj si za to oblast vendarle glasoval. Oz. je zanjo glasovala večina.
Velika udeležba pomeni, da bodo volitve velikemu številu ljudi zaprle usta, da bi se naslednja štiri leta kaj pritoževali čez oblast. Učeno bi rekli, da veliko volivcev daje oblasti veliko legitimnost. Velika legitimnost pomeni večja implicitna pooblastila vladi in s praznovanjem velike udeležbe poskušajo ta občutek še napihniti.
Strukturno oz. vsebinsko pa je demokracija sistem, v katerem so politične ideje skoncentrirane v več ekip in te ekipe potem štiri leta nastopajo pred gledalci, da bi ti na koncu izglasovali, katera ekipa jih je najbolj prepričala. Ekipe so seveda stranke, gledalci pa so volivci. Izbira volivcev naj bi bila informirana s tem, kaj in kako so stranke v štiriletnem obdobju zagovarjale. Pravzaprav ne samo v štiriletnem obdobju. Volivci se odločajo na podlagi tega, kakšno ideologijo in vrednote neka stranka živi že desetletja in kako te vrednote uresničuje.
V parlamentarnih demokracijah torej politični boj teče v parlamentu med parlamentarnimi strankami. Na volitvah ljudje izbirajo med strankami, ki jih poznajo že desetletja, glede na to, kako so se obnesle v zadnjem času.
Helikopterska demokracija
Obstajajo tudi demokracije, ki so videti kot demokracije, obredujejo kot demokracije, imajo parlament, stranke in prirejajo volitve. Vsebinsko pa demokracije nimajo. Taka demokracija je npr. Rusija. Da bi Putin lahko demokratično vladal, si je dal ustvariti stranko Združena Rusija, ki zmaguje na volitvah in v Dumi potrjuje njegove ukrepe. Najdejo se afriški polkovniki, ki si navozijo ljudi v parlament, da ta daje videz demokratičnosti, hkrati pa glasujejo, kot jim je naročeno.
Podobno je kot s helikopterjem v slovenski parlament prišlo 41 Golobovih poslancev. 41 od 90 poslancev ni prišlo v parlament po običajnem demokratičnem mehanizmu – na podlagi večletnega tekmovanja med političnimi strankami. V parlament so prišli po vzporednem, helikopterskem mehanizmu.
Kadar v parlament vsi pridejo iz helikopterja ali z ulice ali iz vojašnic, to ni demokracija, ampak revolucija. Če jih pride polovica, sta to polovična revolucija in polovična demokracija. Demokracija ni samo to, da pač vsake štiri leta za nekoga glasuješ, ampak moraš tudi vedeti, za kaj si glasoval. Volivci SDS, NSi, SD ali Levice so dosti bolje vedeli, za kaj so glasovali, kot volivci dr. Goloba, in se bodo tega tudi dlje in bolje spominjali.
Vzporedni mehanizem premaga vzporedno ljudstvo
Tako velika večina ni velik izziv in velika odgovornost samo zato, ker pač eni stranki daje velika pooblastila. Velik izziv je tudi zato, ker ti volivci neznane in neobstoječe stranke niso prav dobro vedeli, za kaj glasujejo. Zdajle se z mano seveda ne strinjajo, čez leto ali dve bodo zelo verjetno ugotovili, da to ni to, za kar so glasovali. Zato je rok trajanja novih obrazov omejen. Volivcu stranke s tradicijo se to ne more kar tako primeriti.
V vsaki proporcionalni demokraciji se tu in tam zgodi, da se pojavi nova stranka. Če dobi deset odstotkov, je to že velik uspeh. Samo v demokracijah, kjer so obstoječe stranke prešibke, kjer političnega boja nimajo v svojih rokah, kjer ne pozicija ne opozicija nimata oblasti, ampak je moč nekje drugje, kjer obstaja vzporedni mehanizem političnega boja, se lahko zgodi, da iz helikopterja pride skoraj polovica poslancev.
Seveda. Vsak rad verjame, da je sam svoje sreče kovač. To je ljudem ponavljal že Kardelj, medtem ko je partija enim pomagala na vrh, druge pa tlačila. Kvečjemu bi zmagovalec priznal, da ga je postavilo ljudstvo, tisto "pravo ljudstvo", ki je ob petkih kolesarilo. Ampak 8. marec je javno podprl Marjana Šarca, ta pa je izpadel iz parlamenta, kot je dolg in širok. Na listi stranke Svoboda ni kandidiralo nobeno od izpostavljenih biciklističnih imen. Dva protestnika, Ivan Gale in Zlatan Ćordić, sta kandidirala na svoji listi skupaj z nekoč nadpopularno evropsko komisarko in sta dobila komaj kak glas.
V razliki med glasovi za Ivana Galeta in glasovi za Roberta Goloba je razlika med učinki podpore »pravega ljudstva« in učinki podpore vzporednega mehanizma.
Prehod v trajnostno stranko
Rezultati volitev niso v vsem slabi. Iz parlamenta so odpihnili vse tisto, kar niso bile resne stranke, s prepričljivo ideologijo, spoštljivo tradicijo in članstvom na terenu. Cena za to je visoka. Dobili smo velikansko poslansko skupino, ki nima lastnosti politične stranke, kot jih poznamo v parlamentarnih demokracijah. Pred njo so trije scenariji.
Prvič, da niti ne poskuša postati stranka, ampak ostaja gibanje. To pomeni, da zavrača parlamentarno demokracijo in je gibanje v smislu dučejevega, Hitlerjevega, Putinovega ipd. Politični boj se še naprej odvija po vzporednih, ne po parlamentarnih mehanizmih.
Druga možnost je, da se pretvarjajo, da so stranka, kot so se pretvarjali Cerar, Šarec, Bratuškova in podobni. Dokler bodo koristni za tiste, ki so jih nastavili, bodo OK, ko bodo iztrošeni, se jim bo zgodila nova helikopterska stranka.
Izziv novih obrazov zato ni zmaga na volitvah, tudi ne sestava vlade, ampak trajnostno preživetje. To je mogoče le, če dr. Golob poskrbi, da bo on zadnji novi obraz. Dva pogoja sta za to. Iz gibanja mora nastati profilirana liberalna stranka, taka, ki se zaveda, da je treba denar najprej zaslužiti, potem ga šele deliti, taka, ki podpira NATO, ki zmore trpeti katoliške osnovne šole, neodvisne univerze in zasebne izvajalce javnih zdravstvenih uslug.
Drugi pogoj je, da demontira vzporedni demokratični mehanizem, ki mu je pomagal na oblast. Na svoje mesto bi moral dr. Golob postaviti tiste, ki imajo v Sloveniji resnično oblast. O njih je pisal Rado Pezdir, o njih je govoril dr. Drnovšek, o njih je govoril tudi predsednik Pahor, z njimi se je z nekaj praskami pred svojim odstopom zapletel Marjan Šarec. Če se bo pretvarjal, da ne obstajajo, ne bodo izginili.
Skratka
Zadnje volitve so kot, pokaži, kaj znaš, kjer bi se osem ekip štiri leta srčno borilo v blatnem ringu, potem pa čisto na koncu, v finalu, odpočit in sveže oprhan ter zlikan vkoraka novinec, ki še nikoli ničesar ni igral. In pomete s konkurenco.
Vlada lahko odide z visoko dvignjeno glavo, ker tisto, kar meri statistika, je izpeljala odlično. Kljub temu je desna sredina izgubila še ene volitve, podobno kot je izgubila vse volitve po letu 2008: z enakim pristopom, enako retoriko, enakimi igralci. Brez močne sredine, ki je neodvisna od Janše in neodvisna od vzporednih mehanizmov, je desnosredinska vlada lahko samo posledica spleta naključij. Tako sredino uničuje polarizacija, ki je edino, kjer so si levi in desni zadnja leta pomagali.
Nekaj utehe lahko desnica najde v dejstvu, da je levica volitve izgubila še bolj. A levica uspešno ohranja Slovenijo v poldemokratičnem stanju, v katerem se politični boj ne bije samo v parlamentu in ne teče samo med političnimi strankami, ampak teče po vzporednem mehanizmu.
Dokler bo obstajal, nam bo pridil demokracijo in zato bomo imeli slabšo oblast. Ne glede na to, ali so oblast naši ali vaši. Slabše bomo zato tudi živeli.
147