Petek, 10. 12. 2021, 22.22
2 leti, 11 mesecev
Žiga Turk: Pa srečno 2022
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
144
Tole je moja zadnja kolumna tule letos, torej priložnost za nekakšno novoletno poslanico. Da, leto je okrog, eno leto smo starejši. Nekje iz tretje, četrte vrste spremljam zaton zahodne civilizacije (če si izposodim frazo Andrewa Klavana) in Slovenijo, kakršna je zašla. Ob vseh neumnostih, ki smo jim priča, upam, da bodo zadeve zdržale, ne da bi prišlo do popolnega razpada sistema.
Da bo Zahod propadal dostojanstveno in da v Sloveniji državljanska vojna ostane hladna. Nismo dovolj blizu novega leta, po pisarnah se ne nazdravlja, štanti s kuhanim vinom so zaprti, glava je trezna. Zato iz te kolumne ne bo kakšnih izlivov optimizma. Tudi se nikjer ne nameravam kandidirati, da bi moral okrog hoditi z obrazom, zaskočenim v nasmeh.
Niti kul niti KUL
Za novo leto si želim, da ne bi bilo slabše. Ena zadeva, ki bo skoraj gotovo šla na slabše, je predsednik republike. Pahorja ne marajo, je pa prvi predsednik, ki je predsednik vseh Slovencev in ki dela tako, da državljane povezuje. Očitajo mu sicer Instagram populizem, ampak to je benigno v primerjavi s socialnim (vsega so krivi bogati) in nacionalnim (vsega so krivi tujci) populizmom, ki ga zganjajo drugi. Ta hip vidim samo enega moža, ki bi lahko stopil v njegove čevlje. In bi mu bilo celo pretesni. Bog mu daj zdravje.
Na slabše gre z lahkoto tudi vlada. Ne želim si, da bi moral na volitvah izbirati med KUL in Janšo in kakšnim novokomponiranim nepolitičnim listnatim ptičem. KUL seveda ni kul in tudi ni KUL. To ni nobena koalicija ustavnega loka. Utemeljiti politično opcijo na izključevanju legalne in legitimne politične stranke je nedemokratično in zato protiustavno. Bistvo demokracije je, da si stranke priznavajo načelno pravico do oblasti. Izključevanje, kot se ga gre KUL, je značilno za totalitarne režime, kjer je prostor samo za naše, vsi drugi pa so izključeni, izobčeni, nedotakljivi, prepovedani in, kot je pred poboji rekel Broz, "nikoli več ne bodo gledali naših lepih travnikov in planin".
Da se skrajnosti, vključno s fantazmami, oblečenimi v leporečje socialne pravičnosti, lahko v Sloveniji prodajajo kot ustavne in celo kot lok čez cel politični prostor, je mogoče samo v zatohli deželici, kjer ljudem iz vseh zvočnikov razlagajo samo in natančno to. Koalicija ustavnega loka ni ne ločna ne ustavna. In tudi koalicija ni, vsaj če sklepamo, kako hitro so se prvič razbežali. Tudi SDS ni moja skodelica čaja, kot temu rečejo tisti, ki so izvedli Brexit. Ampak ker kritike SDS itak tiščijo iz vsakega zvočnika, ne bom še jaz tule ponavljal, čeprav vem, da na preproste ume tako ravnotežje naredi vtis in izpade pisec "kredibilnejši".
Kar pa zadeva liste novih ptičev, se lahko samo vprašam, a že spet?! A že spet en novinec, katerega edina prednost je, da se ga do zdaj ljudje na televiziji še niso naveličali. In da se pretvarja, da ni politik. Pa kolikokrat bo šel še slovenski osel na led?
Tretja pot
Zato si iskreno želim, da se na volitvah pojavi tretji blok politike. Da se pokonci postavi trdna politična sredina. Sestavljena iz politikov. Da namesto dvoboja med KUL in SDS dobimo troboj. Da zmeren volivec, ki si želi dolgočasne, umirjene, nenevarne politike, dobi svojo opcijo, ki ji lahko brez večjega strahu da svoj glas. In to mora biti opcija. To ne morejo biti strančice, ki se borijo, da bi presegle parlamentarni prag. Vsaka od teh posebej ni v bojih med obema poloma noben faktor. Vsaka posebej je lahko zgolj prikolica, ki enemu od blokov pomaga, da se prerine skozi cilj 45-ih glasov. Kot bo prikolica KULa novinec, ki bi šel v koalicijo z vsemi, ki si "delijo iste vrednote". Namreč vrednote dediščine revolucije. Ampak vse sredinske stranke skupaj, cela sredina skupaj, pa je tista sila, brez katere ne more biti prihodnje vlade in ki si lahko izbira, s kom bo šla v koalicijo.
Zato sem se tudi pridružil pobudi nekaterih cenjenih kolegov, da spodbudimo sredino – Tonina, Počivalška, Podobnika, Pivčevo, Čuša, Zorčiča, tudi Desus in preostale politike, da premislijo, ali ne bi povezani tudi vsak posebej dosegli več. Kolegi od Jambreka prek Rupla do Voljča smo lahko ocenjeni za desne samo zato, ker je v Sloveniji cel koordinatni sistem pomaknjen toliko v levo, da je zavzemanje za povsem normalne stvari označeno kot desno – vsaj v očeh dominantnih medijev. Ampak zvestoba ustavnim načelom slovenske države, NATU, Evropski uniji, tržnemu gospodarstvu … ni nič desnega. Tudi ni desno strinjanje z izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti glede sprave. Tudi ni desno, če za Deng Xiao Pingom ponovimo, da ni važno, kakšne barva je mačka, važno, da lovi miši.
Letos sem nekaj sodeloval z nekdanjem predsednikom evropskega sveta Hermanom van Rompuyem in ta je pragmatično povedal, da politika govori vse mogoče, na koncu pa izvaja sredinske politike. Tudi Janševa vlada zdaj jih. Celo zelo socialne. Važno, da se lovi miši. Važno, da imajo ljudje delo. Važno, da zadeve delujejo. Od zdravstva do sodstva. Ljudi je treba zdraviti hitro in tudi spore med njimi je treba reševati hitro. Država je servis državljanom za zadeve, ki jim jih ne morejo ponuditi zasebniki. Nič več nič manj kot dober servis si želimo. Ali kot je rekel Adam Smith pred več sto leti: "Malo drugega je potrebnega, da državo pripelje od najnižjega barbarstva do najvišje stopnje izobilja, kot mir, lahki davki in strpno deljenje pravice; vse ostalo prinese naravni potek stvari."
Brezplačno kosilo ne obstaja
Z lahkimi davki – torej ne previsokimi in dovolj enostavnimi, da z njimi ne izgubljamo preveč časa – se zdaj ukvarja Ivan Simič. Ki je prekršil nepisano pravilo, da se pri nas ceni sočutje z reveži, ne pa priznanje tistim, ki veliko prispevajo. Strašno prestrašno, na kosilo je peljal človeka, ki je plačal največ dohodnine. Lepa poteza, tudi pametna, ker od takih ljudi se izve, kakšna naj bo davkarija, da ne bodo pobegnili kam, kjer so davki lažji kot tukaj. In pozor, direktor davkarije ne bi smel vedeti, kdo je oseba, ki je plačala največ davka. Ta isti direktor, ki je formalno podpisal davčno odločbo tega človeka.
To ni novinar, ki je objavil prisluhe, ki so pricurljali z NPU, tudi ni novinar, ki je objavil plače zaposlenih tu ali tam, tudi ni novinar, ki je zlepil 14 let stare prisluhe Vizjaku. To je direktor ustanove, ki je pooblaščena za pobiranje davkov. Edina informacija, ki je kam "ušla", je, da zdaj en davkoplačevalec ve, da je on tisti, ki plačuje največ davka.
Ampak drži tista krilatica Miltona Friedmana, da ni zastonj kosila. Tudi če ga sam plačaš. Zgodba prihaja iz iste norišnice kot ideja, da na omaricah v šoli ne sme biti imen otrok, ker je ime "usebni pudatek". Ali da moram od osebe, katere e-mail bom navajal v e-mailu, prej dobiti dovoljenje, če lahko na ta način – namreč, da jo bom navedel kot prejemnika kopije e-maila – objavim njen osebni podatek – namreč njeno ime in e-mail. Mislim, da se je v Sloveniji razvila cela nova domača obrt "strokovnjakov", ki prodajajo svoje znanje, kako pluti med temi pravniško ustvarjenimi čermi. In če ima kdo kak pomislek, je pa takoj obtožen, da je proti "evropski vrednoti" z imenom pravna država.
Naše največje bogastvo
Tudi za šole bi si želeli, da lovijo miši, ne glede na barvo mačke. Se pa zdi, da je blagostanje mačk prvi cilj šolskih politik in skrb za to, da so prave barve. Kako si sicer razložiti razburjenje, da naj bi slovenska šola vzgajala za slovensko kulturo in za evropske vrednote. Zaradi zavisti tistih, ki so se temu odpovedali, ki so oikofobi, ki so brez korenin, ki živijo v neki zablodi, da so vrednote in etos in kaj vem kaj še vse univerzalne? Da, en del je univerzalen, kar nas je pa naredilo za uspešne v preteklosti, je pa samo naše, evropsko, in to zdaj vsi kopirajo. Kopija postaja boljša od originala.
Na to ne opozarja samo temnopolti kardinal Robert Sarah, to vidi vsak, ki se na Zahodu ne kuha kot žaba v topli vodi. Nek Kitajec se je z otrokom preselil iz Kitajske v ZDA. Sin hodi v tretji razred osnovne šole. Na Kitajskem je cele popoldneve delal domače naloge. Iz njega bi naredili dobrega fizika, inženirja ali zdravnika. V ZDA je najbolj važno, da "od doma prinese zdravo malico".
Sicer se pa šola bolj kot z znanjem ukvarja s spolno korektnimi WCji in pa s tem, da kdo pri pouku ne bi slišal kaj takega, kar bi ga lahko užalilo. In starši bodo tožarili učitelje, ker ima sinko nizke ocene, hčerka si je pa pri telovadbi zlomila umetni noht. Eni bodo šli na Mars, drugi pa bodo sedeli pri psihiatrih.
Celo epidemijo že poslušamo jok in stok, kakšne psihične posledice bo kovid pustil na otrocih, ker so bili nekaj časa na šolanju na daljavo pa ker se niso mogli družiti z vrstniki pa ker so nosili maske pa ker se samotestirajo in si vrtajo po nosu pa ker so zaprte stojnice s kuhanim vinom. Komaj kdo pa se oglasi s skrbjo, koliko so se pa ta čas naučili. Koliko delovnih navad so dobili. A znajo še kaj izračunati. Ali pa je matematika zarota belega patriarhata.
Prihodnost Evrope
Ta teden sem sodeloval na enem evropskem modrovanju o digitalizaciji v izobraževanju, ki je kar prekipevalo od navdušenja nam tem, kako čudovite možnosti odpirajo računalniki in internet in sploh vse digitalno. Nisem si mogel kaj, da nisem trmaril, da je vloga šolstva tudi ta, da mladino pripravi, da sprejmejo dediščino preteklih generacij in da jo naredijo vredno dediščine človeštva. In da je pri tem poslu digitalno kvečjemu distrakcija, ker daje vtis, da je vse izumljeno včeraj, no, pred desetimi leti, in ker se vse blišči in zvončklja. Reakcionarno? Zakaj pa ne! To je danes nekaj najbolj naprednega.
In ko smo ravno pri Evropi. Predramljeni in prebujeni so se zaredili v vseh porah sistema in pred tedni objavili navodilo, kako naj Evropska komisija komunicira z Evropejci. Najprej sem pomislil, da gre za profesionalno narejeno zafrkancijo. Ker pisalo je tudi, da se npr. odsvetuje, da se piše o Janezu in Micki, ampak naj se napiše npr. Elvis in Fata. Naj se v govorih ne naslavlja ljudi z gospe in gospodje (ker spol menda ni binarna zadeva), da naj se ne govori o Božiču, ampak o "praznikih", in da naj bodo uporabljene slike take, kot je igralska zasedba v novih Netflixovih nadaljevankah, in nikakor ne kot igralska zasedba Prijateljev ali Seinfelda. Bog ne daj, da bi bila na sliki običajna bela evropska družina. Upam, da zadeva odnese komisarko, ki jo je podpisala, čeprav so navodilo umaknili.
Skratka
Demografsko, gospodarsko, znanstveno, kulturno gledamo zaton Zahoda. Ob tem se nekateri izdatno zabavamo zaradi čudaštev naprednih in prebujenih intelektualk, intelektualcev (in, dodajam, intelektual). Samo nasmeh je bolj grenak. Sploh, ker je Slovenija zašla že prej in ji je tam kar všeč.
Ostanite v 2022 zdravi.
144