Za evropski način življenja

Vse, kar je bilo še pred leti normalno, je danes na udaru nadkulturnikov. Vse nekoč povsem naravno je danes rdeča cunja za kulturne bojevnike. Poklicni zagovorniki enakosti iščejo novo in nove načine, da bi pokazali, da nismo vsi enaki, ampak da so oni boljši, bolj moralni, bolj napredni. In kaj je lažjega, kot to izpričevati z besedami. Ki so seveda poceni.

Evropske sanje

Leta 2004 je Jeremy Rifkin napisal knjigo European Dream, Evropski sen. Evropski način, da je boljši od ameriškega, Evropa da je zgled za ves svet. Podnaslov knjige je "Kako bo evropska vizija prihodnosti tiho zasenčila ameriški sen".

Leta 2011 je izšla knjiga razmišljanj o Evropi z naslovom "Evropski način življenja". Poglavja zanjo so med drugim napisali Joschka Fischer, Guy Verhofstadt in Wolfgang Schuessel. Uved uvoda je misel Paula Lacroixa, da je "poenotiti Evropo, kot bi hotel narediti omleto in ob tem ne razbiti jajc". Nekdanji avstrijski kancler v njej napiše, da ima "evropski način življenja" potencial, da si pridobi podoben sloves, kot ima "ameriški način življenja", če se bomo le lahko odpovedali omahljivosti in samopomilovanju ter se bomo namesto tega zavedali svojih prednosti in jih samozavestno uporabljali.

Če pogledamo samo osem let nazaj, je bil evropski način življenja koncept ambicioznega razvoja Evrope, geslo samozavesti in tekmovanja z Ameriko in Azijo. Okrog tega gesla so bili lahko zbrani levi, desni in sredinski politiki. Še pred kratkim je evropski način življenja Evropejcem pomenil – pač evropski način življenja, karkoli si je že kdo pod tem predstavljal. Večina pa relativno blagostanje in napredek; da Evropa omogoča razmeroma lagodno življenje vsem svojem prebivalcem – visok standard, tudi visok socialni standard, osemurni delavnik, tedne in tedne počitnic, službe, kjer se človeku za razliko od Amerike in Azije ni treba pretegniti …

Novice Kolumna v javnem interesu

Evropska civilizacija

Po tem se je zgodila migrantska kriza, ekonomska ni bila pozabljena, globalizacije se je držalo nekaj krivde za oboje. Evropski način življenja kar naenkrat ni več samoumeven. Službe so manj lagodne. Če so. Nekateri so razumeli, da je bil evropski način življenja napaden s kolonami migrantov, ki so korakale prek schengenske meje. Če je bil evropski način življenja prej evfemizem za socialne in socialistične politike, je v zadnjih letih postal evfemizem za evropsko civilizacijo. Ker je slednje postalo nekaj sumljivega. In vendar je civilizacija tista gredica, na kateri je lahko zrasel evropski način življenja. Te grede v Afriki, Aziji in Ameriki nimajo.

Evropski način življenja niso samo lagodni delavniki in radodarna socialna država. Niso samo cerkvice na gričih od Portugalske do Litve. Tudi ne stara mestna jedra s conami za pešce, kjer domačini sredi delavnika posedajo ob kavici ali pivu. Evropski način življenja niso samo multikuturni jedilniki s pico, ocvrtim mesom in burekom. Tudi ni evropski način življenja drugi člen pogodbe o Evropski uniji, ki pravi: "Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne državam članicam v družbi, v kateri prevladujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost in enakost med ženskami in moškimi." Tudi niso evropski način življenja evropske vrednote.

Evropski način življenja je vse to in še več. Je starejši od te ali one inštitucije Evropejcev in starejši od vsemogočih papirjev. In zato sumljiv.

Mnenja Minister ponavlja razred

Evropska kultura

Osnova za evropski način življenja je evropska kultura. Uničevanje in spreminjanje te kulture se bo prej ali slej poznalo pri načinu življenja. Ne samo politika, tudi način življenja je po vodi navzdol od kulture – način življenja se napaja iz kulture (kulture, ne umetnosti). In to kulturo – če nam je evropski način življenja všeč – je treba negovati, braniti in ohranjati.

To pa seveda brezdomce moti. Imajo kje živeti, nimajo pa doma in domovine. Ta je povsod in nikjer. Razlike med kulturami in civilizacijami, narodi in državami, celinami in podnebnimi pasovi, bi radi izbrisali. Ne vem, zakaj. Morda, ker kultura utesnjuje. Ker je kultura tisto, kar so civilizacije mukoma zgradile čez primitivne človeške instinkte in nagone in kar bi brez nje dobilo prosto pot. Mimogrede, kultura je po vodi navzdol od izobraževanja. O nevladnem šolstvu ne bom nadaljeval, bi se pa dalo.

Ne bomo se strinjali, kaj je evropski način življenja niti kaj je bistvo kulture, ki mu je podlaga. Če bi se lahko, če bi bilo zadevo mogoče pravno formulirati, ne bi bila nevidna podlaga vsemu. Nestrinjanje, razmišljanje in debatiranje je del evropske kulture. Evropska kultura je tudi tekmovanje, prepletanje in medsebojno oplajanje različnih nacionalnih kultur. Evropski način ni talilni lonec in unitarna država, evropski način je povezanost v različnosti. In vendar se kljub različnosti zavedamo, da spadamo skupaj in da je med nami več podobnosti kot razlik.

Skratka

Problem komisariata za obrambo evropskega načina življenja je v pridevniku, ne v samostalniku. Je v evropskosti. Je v tem, da glasno pove, da obstaja evropskost, pa ta ne označuje listine, geografije ali politične organizacije, ampak nekaj, kar geografijo ali politiko osmišlja in kar listine okorno zapišejo – civilizacijo, kulturo, način življenja. To je tisto, kar nas veruje pred kaosom doma. In to je tisto, kar nas varuje, da se ne utopimo v svetu.

Če je problem imeti komisariat za obrambo evropskosti, potem nič evropskega nima pravega smisla. Tudi Evropska unija ne.