Ponedeljek,
3. 3. 2014,
15.29

Osveženo pred

4 leta, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Jože Hrovat Ukrajina

Ponedeljek, 3. 3. 2014, 15.29

4 leta, 1 mesec

Ukrajina kot simptom evropske politične impotence

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
"Boj je oče vsega in vsega kralj, in nekatere pokaže kot bogove, druge kot ljudi, nekatere napravi za sužnje, druge za svobodne." (Heráklitos Efeški)

V zadnjem tednu se je v medijih veliko govorilo o F. Fukuyami in njegovem "koncu zgodovine". O tem je bilo navsezadnje mogoče nekaj prebrati tudi na Siolovih straneh. Zgodovine do nadaljnjega ni konec, ker da liberalna demokracija še vedno ni univerzalna oblika vladavine itd. Človek se seveda težko upre takšnim globokih razmislekom. Najbrž bi se jim še težje, če bi avtorji Fukuyamo kdaj tudi prebrali. Tako bi izvedeli marsikaj novega, npr. to, da se njegovo razmišljanje ne opira na Hayeka, kar je sicer prvi kriterij, da je stvar sploh vredna branja, in da je "pozgodovinska zavest, ki jo predstavlja 'novo mišljenje', vendar le ena od mogočih prihodnosti Sovjetske zveze". Kakorkoli že, še dobro, da zgodovine ni konec – kdor je Fukuyamo zares bral, ve, da ga tam čaka smrt od dolgčasa. Fukuyama se očitno zaveda, da na tem svetu ni bolj dolgočasnih ljudi od liberalcev. Kaj je to politika? Vsako družbo usodno opredeljujejo konflikti. Politika v svojem bistvu ne pomeni nič drugega kot način njihovega reševanja. Machiavelli je videl temeljni konflikt v antagonizmu želja velikašev in ljudstva, pri verskih vojnah je šlo za spopad med katoličani in protestanti, v francoski revoluciji se je tretji stan boril proti prvemu in drugemu, v času nacionalnih držav je bila ena nacija v sporu z drugo, razredni boj pomeni spor proletariata z buržoazijo, danes 99 odstotkov jezno pogleduje proti 1 odstotku itd. V skladu s tem je Carl Schmitt temeljno politično nasprotje zreduciral na odnos med prijateljem in sovražnikom. Tukaj seveda ne gre za osebni odnos, se pravi, sovražnik ni osebni sovražnik, ampak öffentliche Feind, politični sovražnik, tj. pripoznani drugi, ki ti je enak. To pomeni, da če konflikt v zadnji instanci eskalira v oboroženi spopad, potem se ta odvija po določenih pravilih – med poloma vlada simetrija. Le z enakimi so mogoča pogajanja, sodelovanje in celo zavezništvo. Vojna je torej vedno del politike, namreč kot njena skrajna možnost (nekateri bodo rekli njena nemoč). Kot pravi Carl von Clausewitz: "Vidimo torej, da vojna ni zgolj politični akt, temveč pravi politični instrument, nadaljevanje političnega občevanja, izvajanje le-tega z drugimi sredstvi." Liberalistična mutacija politike Kot je znano, se liberalizem konstituira kot paranoja pred državo, ki naj bi samo zatirala, izvajala represijo, zlorabljala monopol nad nasiljem itd. Svoboda zato vedno pomeni nekaj negativnega: osvoboditev od države, njene prisile, vmešavanja v gospodarstvo itd. V skladu s tem je glavni poudarek na omejitvi oblasti in nevtralizaciji konfliktnosti z njeno depolitizacijo. V osrčju te nesrečne (anti)politične doktrine je fantazma o spontani organizaciji družbe, ki je vezana na negacijo konfliktnosti. Povedano na kratko: ker je človek racionalno bitje, je vsa nesoglasja mogoče zgladiti po mirni poti. Ljudem je treba samo racionalno razložiti, da je dobro življenje 1 odstotka v njihovem lastnem interesu, da gre za win-win situacijo itd. Kdor kompromisa ni pripravljen sprejeti, je iz politike "miroljubno" izvržen, tj. postane objekt psihiatrije ali prava. Politika se tako spremeni v tehnokratsko administracijo obstoječega stanja. Idealni politični lik postane evrokrat. Sovražnik s tem sicer ne izgine, se pa usodno spremeni njegov status. Ker ga liberalci niso sposobni misliti politično, doživi degradacijo. Vse skupaj je mogoče ponazoriti z npr. znano sintagmo "os zla", kjer je že na prvi pogled jasno, da ne gre za politični diskurz, ampak preplet moralnega ("poosebljenje zla"), psihološkega ("neracionalna bitja") in religioznega ("verski blazneži"). Sovražnik torej ni pripoznan kot nekdo, ki ti je enak, kar pomeni, da gre za asimetrično razmerje (politično razmerje je namreč po definiciji mogoče samo med enakimi). Ravno zaradi te nezmožnosti političnega mišljenja liberalci danes Putina nujno vidijo kot neracionalnega človeka. Ukrajina in problem vmesnega prostora Vmesni prostor pomeni območje, kjer meja med prijateljem in sovražnikom še ni jasno izrisana. Ker je torej meja bolj želja kot pa realnost, prebivalci tega območja v strogem smislu niso niti prijatelji niti sovražniki, ampak nekakšni politični hibridi, tj. bitja, ki se upirajo določitvi. Samo po sebi se razume, da je nedoločenost največja mora za kramarsko evrokratsko mentaliteto. Ukrajina kot domovina kozakov se tako rekoč že zgodovinsko izmika jasnim določitvam. Kozaki so vedno iskali načine, kako ostati zunaj državnih okvirov, v katerih so se počutili preveč utesnjeno. Zato so imeli birokrati z njimi vedno določene težave. In kako se je EU lotila zarisovanja svojih vzhodnih meja? Kot kaže, je Ashtonova Putinu razložila, da je konec zgodovine, da je zmagala liberalna demokracija in da si bo EU zato prisvojila Ukrajino, saj naj bi Rusija kršila človekove pravice itd. Pravzaprav niti ni tako zelo pomembno, kaj natančno mu je povedala – povedano je nanj brez dvoma naredilo močan vtis. Konec koncev je lahko vsakdo videl, kako je praktično vse olimpijske igre premišljeval in iskal globlji smisel njenih besed. Nekaj mu pri vsej stvari očitno ni šlo skupaj. No, ob pomoči visoke ameriške diplomacije se mu je na koncu le prižgala žarnica: seveda, ključ za razumevanje se skriva v na videz preprosti formuli: "Fuck the EU!" Moč argumentov in argument moči Zgodovina uči, da je zarisovanje meja politično dejanje par excellence, za katero moraš imeti tehtne argumente, med katere spada v prvi vrsti vojska. Največkrat je dovolj že dejstvo, da jo imaš, jo občasno pokažeš na kakšni paradi. No, dejstvo je, da EU vojske nima. (NATO pač ni evropska vojska!) In dejstvo je, da EU v strogem pomenu besede ni politična institucija. Kot rečeno, osnovna težava je v tem, da liberalci niso zmožni resne politične refleksije. Najlepši dokaz za povedano so ravno slovenski liberalci. Spomniti se je treba samo na nadvse pretkani načrt stranke LDS za slovensko osamosvojitev: prepevanje Hare Krišna, skupinske meditacije in podobni triki iz repertoarja liberalističnih norosti. Svojega prezira do militarističnega duha ta stranka vsekakor ni nikoli skrivala. (Vseeno pa se največja ironija skriva v dejstvu, da je nož v hrbet slovenskega militarističnega duha zapičil ravno dosmrtni predsednik stranke SDS z ukinitvijo naborniškega sistema.) Na potrebo po evropski vojski je pred leti precej glasno opozarjala Francija, ena od redkih evropskih držav, ki še razume politiko, vendar odziva ni bilo. V Nemčiji je očitno povsem prevladal kramarski duh. Človek se težko znebi občutka, da se še danes niso povsem zacelile rane, ki so nastale, ko je Sovjetska zveza Nemčijo po vojni militaristično kastrirala z likvidacijo Prusije. Kot kaže, stvar še vedno zelo boli, kar po svoje niti ni tako presenetljivo, kajti Nemčija je vendarle otrok posrečene združitve pruskega militarizma z Bismarckovim političnim genijem. (Žal po Bismarcku ni več premogla spodobnega politika.) Danes EU celemu svetu pošilja jasno sporočilo – če si je dovoljeno še enkrat sposoditi besede Nulandove, konec koncev gre vendarle za uradno stališče ZDA: "Fuck the EU!" Optimistični bralci se lahko zdaj tolažijo vsaj s tem, da ne bodo umrli od dolgčasa, pri bolj pesimistično razpoloženih pa je upravičena bojazen, da jih bo pobralo od sramote.