Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Ponedeljek,
18. 4. 2016,
0.01

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,15

19

Natisni članek

Natisni članek

Bled Miha Mazzini Vila Bled turizem

Ponedeljek, 18. 4. 2016, 0.01

7 let, 1 mesec

Turizem po naši meri in okusu

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,15

19

Začela se je pomlad, pravzaprav že kar prezgodnje poletje, in Slovenci se resno pripravljamo na turistično sezono.

Hvalimo našo naravo, gostoljubje in vrhunske storitve, a jasno se zavedamo, da smo majhna dežela, ki bi jo množični turizem raztrgal in pomendral, zato smo našo strategijo začrtali drugače.

Oprostite, prejšnji stavek je seveda cinizem brez primere.

Kilogrami in tisočaki

A začnimo drugje. Pri angleškem časopisu Sunday Times s skoraj milijonsko naklado, katerega umetnostni kritik Waldemar Januszczak se je krepko zaredil, v prejšnji številki pa objavil reportažo o tem, kako je uspešno shujšal (vir).

Takole pravi: kilogrami so se nabirali, zdravje je že pošteno ječalo, gospod je povprašal znance, kaj mu priporočajo in vsi so se strinjali: odleteti mora v Ljubljano (in tule sem med branjem krepko izostril pogled!), kjer ga bo čakal prevoz in ga odpeljal do Vrbskega jezera v svetovno znano ustanovo.

Skratka, šel je v Avstrijo, na kliniko, ki deluje od leta 1976 dalje, pravijo pa, da tradicija tovrstnega turizma sega celo v začetek dvajsetega stoletja. Ni čudno, da so Angleži impresionirani. Sledilo je hujšanje. Saj veste: kopeli, dolgi sprehodi, kakšna juhica za kosilo, vmes pogovori z ruskimi tajkuni in bogataši z vsega sveta.

Po treh tednih je gospod Januszczak izgubil 14 kilogramov s telesa in 14 tisoč funtov (malo manj kot 18 tisoč evrov) z bančnega računa. Povedano preprosto, Avstrijci so mu za vsak kilogram pobrali jurja. Z obojim je bil gospod Januszczak silno zadovoljen. Reportažo je sklenil z obljubo, da se bo naslednje leto vrnil, pa četudi bo moral prodati svojega picassa.

Nadaljujemo z boljšo novico

Slovenci se lahko le nasmehnemo: če se Avstrijci hvalijo s tradicijo z začetka dvajsetega stoletja, smo pri nas taka zdravilišča imeli že vsaj pol stoletja pred njimi. Arnold Rikli je na Bledu sprejemal petične goste že od leta 1854 dalje.

Gospod Januszczak bi se torej lahko mirno odpeljal z brniškega letališča ne prav daleč in bil deležen še bolj tradicionalnega zdravljenja, recimo kar v sami Riklijevi vili, in bi Sloveniji pustil tiste kile in jurje:

V Riklijevi vili bodo bolj težko razvajali petične goste. | Foto: STA , V Riklijevi vili bodo bolj težko razvajali petične goste. Foto: STA ,

Hm, mogoče pa ne.

Riklijevega zdravljenja torej nočemo prodajati, to ni naša strategija. Če greste prebirat njegov življenjepis na Wikipedijo, boste hitro ugotovili, zakaj se nam je zameril:

"Žal pa Arnold Rikli ni našel pravega stika z domačini in pri njih ni bil preveč priljubljen. Do njih se je obnašal vzvišeno, imel jih je za preproste in neizobražene, oni pa njega za čudaka. Na njegovo početje so gledali postrani, se zgražali in mu očitali, da so njegovi gostje hodili in tekali naokrog na pol nagi in se pri tem niso prav nič sekirali. Kljub temu, da je živel na Bledu 52 let, se nikoli ni naučil slovensko in se ni prilagajal navadam Blejcem." (vir)

Nekaj je poskušal narediti, nekaj spremeniti, obenem še zaslužiti, čudak, torej. S čudaštvi pa se pameten človek ne ukvarja.

Čeprav ... Ne bi bilo slabo pobrati iz žepov gospoda Januszczaka in njemu podobnih tistih 14 jurjev (kar je skoraj 18 v evrih). Sploh če pomislite, da sta na svetu že dve milijardi predebelih (vir) in nekaj od teh je zagotovo zadosti krepkih tudi v finance, ne le v telesa.

Ne skrbite, občina Bled in Turizem Bled delata vse, da bi privabila takšne goste. Recimo s prireditvijo, ki sta ju financirala in sem plakat poslikal, ko sem nazadnje obiskal naš biser:

 | Foto:

 

Ko bo tole videl gospod Januszczak, bo njegov picasso takoj pristal na dražbi.

Slovenska inovativnost

Pravkar sem prebral poročilo z naslovom Fontana s pivom med najbolj inovativnimi turističnimi projekti v Sloveniji o projektu, ki naj bi bil pač splet cevi, gost bi plačal kavcijo za kozarec, si natočil, popil in ponavljal, dokler ne bi obležal.

Preprosto, mar ne? Zanimivo je, da so stroški gradnje spleta cevi iz predračunskih 52 tisoč evrov narasli do zdaj že na 376 tisoč evrov (vir) in pivo še ne teče. Dobro, gre za lokalne zadeve, naj zidajo, kar hočejo, porečete, čeprav se vprašam, zakaj tega ne zida pivovarna? Kakorkoli, prispevate lahko tudi sami, preberite vabilo.

Slovenska turistična organizacija (STO) je ta projekt nagradila kot največjo možno inovacijo od vseh, torej kot svetlo zvezdo, po kateri naj se zgledujejo tudi drugi. V pojasnilu so povedali, da so novičko objavili tudi v Lonely Planetu in brali smo lahko, da jo je prenesel celo BBC – lepo, a še več svetovnih medijev je poročalo, da so v Mostarju postavili kip Bruceu Leeju (vir) in v Žitištu spomenik Rockyju (vir). Veste, vsak medij ima tudi rubriko bizarno.

Zgodbe

Obrazložitev vsebuje tudi stavek "ideja vsebuje preplet pristnih lokalnih zgodb", ki je živ strup in ga moram razkrinkati. Lani sem napisal kolumno Preresni za turizem, v kateri sem pokazal, kako slovenstvo zgodbe sovraži in beži pred njimi. Zdaj pa nenadoma: "zgodbe"! Kaj se je zgodilo? Očitno hočejo do evropskih denarjev za turizem – in EU birokracija se je odločila podpirati lokalne zgodbe. Mi pa se že prilizujemo s pravšnjimi izrazi, čeprav cev iz zemlje ni nikakršna zgodba.

Zgodba je, kot sem zapisal v kolumni, Loch Ness, recimo, ki ima izmišljeno pošast in lovce nanjo. Zgodbe so ljudje, ki so nekaj počeli, se za nekaj borili – ja, Arnold Rikli je zgodba, a je nočemo. Malo naprej, v Bohinju, imajo sobo, v kateri je pisala Agatha Christie in je verjetno danes že v takem stanju kot Riklijeva vila. Še ena zgodba, ki je nočemo. Itd. Itd.

Kadar vam kak Slovenec omeni zgodbo, lahko takoj posumite, da kot papiga ponavlja modno besedo – slovenski um ustvarjalnost sovraži in z njo zgodbe tudi.

Zato Slovenije ne morete preprosto predstaviti v svetu, ker bi morala imeti zgodbo, pa je nočemo in zato jo lahko opisujete z opisi, kot so "Sredi fantastičnega ničesar" (tretja nagrada na istem tekmovanju! Kako bodo to prevedli v angleščino: nothingness? Void? In spotoma, ko poguglate za tem izrazom, naletite na pogovor s pisateljem Primožem Suhadolčanom, ki si je ta izraz izmislil in je bil naslov članka o njegovih turističnih izkušnjah.

Pisal sem mu in je lahko le potarnal, da so ga ukradli, ter: "kaj naj"? Evo vam slovenska ustvarjalnost! Kakšna sramota! Pomislite, Slovenska turistična organizacija prejema slogane in niti ne pogugla in ne preveri, če so avtorske pravice urejene. Fuj!).

Birokratščina

Ko berete opise nagrajencev, ugotovite še eno posledico sovraštva do zgodb. Avtorji ne znajo napisati najkrajše od vseh, ki se imenuje po angleško "pitch" in jo uporabite takrat, kadar imate na voljo le minuto ali dve.

Primer uporabe tovrstne kratke zgodbe: Anglija, majhen hotel v starem dvorcu. Receptor izroča ključ in se zaupno nagne naprej in reče: "Mogoče bo ponoči kaj škripalo. Veste, stavba je stara. Res pa je, da nekateri trdijo, da je to duh Lady X, ki jo je mož zalotil z ljubimcem sredi prejšnjega stoletja prav v vaši sobi. Ne bojte se, nikomur še ni storila žalega."

V trenutku vam je jasno, da ste dobili nekaj, po čemer se boste obisk zapomnili in kar boste povedali naprej (= delali reklamo).

Opisi slovenskih nagrajencev pa so čista birokratščina. Nekaj, kar morate zapisati, da se znebite odgovornosti in s tem odrešite odgovornosti tudi komisijo (ki je seveda neimenovana! Halo, kdo so ti ljudje? Zaupam novinarjem Siola in uredniku Urbasu, da bodo imena izvrtali in zato delam tule dvopičje: Miha Anzelc, Židana marela, solastnik in direktor; dr. Janez Bogataj, redni profesor za področje etnologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; mag. Helena Cvikl, direktorica Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor ter predavateljica na UP FTŠ Turistica, Janez Jager, vodja trženja v LifeClass Hoteli Portorož; Matija Koren, Koren Sports, d. o. o.; dr. Dejan Križaj, Banka turističnih priložnosti Slovenije, UP FTŠ Turistica; Livija Kovač Kostantinovič, STO; dr. Tanja Mihalič, redna profesorica za področje turizma na Ekonomski fakulteti, Univerza v Ljubljani; Mateja Tomin Vučkovič, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo; Borut Kokelj, predstavnik zmagovalca poziva Sejalec 2015). Bralec bere, ničesar ne razume, in ker je Slovenec, ne upa nič reči, pa je vse v redu.

Namesto da bi rekel: oprostite, če ste že ukradli slogan pisatelju Suhadolčanu, zakaj ga ne bi še najeli, da vam napiše vse drugo? Ha?

Turizem ima le ta problem, da ga morate prodati končnemu kupcu, to pa z birokratščino ne gre. Na srečo.

Egalitarizem

V kolumni Preresni za turizem sem trdil, da je turizem pač odraz naše mentalitete in ta je egalitarna, torej delamo za vse. Hujšanje za 14 jurjev je za bogataše, Damjan Murko je za vse. Isto velja za slovensko obalo, pa tako malo je imamo: ponudba "je pa zastavljena tako, da omogoča sožitje čim več različnih skupin naših gostov" (vir).

Kar pomeni, da bo na stotih metrih rave zabava, na naslednjih stotih meditacijske vaje, na nadaljnjih stotih srečanje motoristov, na naslednjih bingo tekme upokojencev itd. Ker mi smo za vse. Izbrati samo nekaj bi pomenilo sprejeti odgovornost. Naj pridejo vsi!

Po isti logiki bi torej v avstrijskem zdravilišču premerili jedilnico in rekli: "Imamo 50 metrov, razdelimo jih na pol. Levo bomo imeli tekmovanje v goltanju hrenovk, desno pa juhico za naše goste, ki hujšajo."

Na slovenski obali se tako odpirajo nova delovna mesta. Nekaj sto ljudi bo dobilo poklic "oshiya" (po domače "oštja"), po zgledu Japonske – to so ljudje, ki so zaposleni za to, da tlačijo potnike v vagone podzemne železnice, le da bodo pri nas tlačili množice na naše bore kvadrate plaže. Da bomo na koncu od nekaj tisoč obiskovalcev zaslužili manj kot od enega gospoda Januszczaka.

A priznajte: požrli se bi od zavisti, če bi zraven vašega apartmaja stal hotel, ki pobere 14 jurjev za obisk – in si ga ne morete privoščiti! Svetla plat egalitarnosti je v tem, da tlači navzdol, dokler ni vse dosegljivo vsem.

Vsak vse, vsi nič

Vrnimo se na Bled, k nečemu, kar sem opazil lani: "Vzdrževalci s protokolarnega objekta Brdo pri Kranju so na travniku za Vilo Bled postavili velikansko fračo iz borove rogovile." (preberite cel blog) In ker se nisem strinjal, da je Titova vila najboljše mesto za fračo, se je name vsul plaz negodovanj (par jih lahko še vedno preberete pod objavo).

Še vedno podpišem vse, kar sem o tem napisal, vrnil pa sem se k frači zato, da razložim slovensko skrajno nerazumevanje za zgodbe.

Titova vila bi morala biti prenočišče tako bogatih, da gospod Januszczak s svojimi fičniki ne bi mogel niti blizu. Očitno tega namena ne dosega. A kaj ji manjka? Samo zgodbe.

Pojdite na njihovo spletno stran in pisalo bo Vila Bled. Iščite in iščite in ne boste našli ne omembe Karađorđevićev ne Tita, slovenska egalitarnost je odstranila vse, kar bi lahko porodilo zgodbe, od kraljev do komunističnih diktatorjev. Namesto da bi se receptor nagnil k vam in vam zašepetal: "Dal sem vam tisto sobo, za katero pravijo, da je Tito ... saj veste ... ahm, sprejel ... ahm Elizabeth Taylor ..." in vam pomežiknil, so raje iztesali fračo!

Namesto da bi jo postavili v kopališče Zaka, recimo, so seveda vedeli, da je bolj primerna lokacija pri petičnih gostih. Gospod Fran Milčinski, kaj vse ste zamudili!

"Vzdrževalci s protokolarnega objekta Brdo pri Kranju so na travniku za Vilo Bled postavili velikansko fračo iz borove rogovile." | Foto: "Vzdrževalci s protokolarnega objekta Brdo pri Kranju so na travniku za Vilo Bled postavili velikansko fračo iz borove rogovile."

Narcisizem

Egalitarnost omenjam venomer, a njena posledica je nekaj, česar še nisem omenil in ostaja skrito. Če smo vsi enaki, potem imamo vsi enake želje, mar ne? Vsi hočemo enako?

Torej tudi tuji gostje hočejo to, kar hočemo mi, ja?

In kaj bi mi radi? Fračo, da se na njej zibamo, pivo, da teče kar iz cevi, Damjana Murka, da nam prepeva. Evo, to bi radi. Če damo zraven še televizor z resničnostim šovom, smo pa že v raju.

Kot smo si državo naredili po lastni meri, niti turizem ne more biti drugačen.

Turizem naj bi bil narejen za drugega, za tujca – mi pa ga delamo zase, po naši meri. In ker imamo izmerjeno povišan narcisizem, seveda menimo, da je ves svet tak kot mi. Ker smo razvajeni od ujčkanja socializma, gre zraven tudi samoupravičenje (self-entitlement): menimo, da nam turistov denar kar pripada, ne da bi morali zanj kaj posebej narediti.

Vedno pa si lahko rečemo, čudovito naravo imamo, in karkoli zaserjemo, rešila nas bo. Do zdaj da, a spomnite se, da nimamo ne širšega ekološkega gibanja in ne zavesti, da naši politiki na hitro dajejo koncesije, ki bodo imele daljnosežne posledice za točno to naravo, od katere in v kateri bi živeli (vir), a to očitno nikogar ne zanima.

Empatija

Povedano preprosto: manjka nam empatije (= sposobnost poistovetenja z drugo osebo). Brez nje pa ni ne skupnega dobra, ne skupne delujoče družbe in tudi uspešnega turizma ne zares.

Turizem pivovskih napeljav, frač in murkov pa pač pritegne temu primerne obiskovalce – potem pa se, nikoli zadovoljni, spet zmrdujemo. Odločiti se bo treba in sprejeti odgovornost.

Na grški obali so določena mesta namenjena samo za divje pijančevanje angleških turistov in ko sem nekoč hotel v enega od njih, so me takoj opozorili, da nisem pravi za tacanje po bruhanju, izogibanje pretepom in prestopanju mrtvo pijanih trupelc.

Cevovod za pitje zanje izjemno poceni piva je seveda mogoče prodati določenemu segmentu tujcev, ampak naj gre v zgodovino, da so je v Žalcu ta in ta župan (ime!) s temi in temi svetniki (imena!) odločil spremeniti mesto v ta namen. Amen. Če se samo stroški zagona bližajo že pol milijona evrov, bo potrebna neznanska količina pivcev, da prinese dobiček. Kar pomeni prireditev Pivo in cvetje večino dni v letu. Žalčani si to želite, kar je v redu, to je pač demokracija. Samo ne tarnajte čez par let.

Nobenega opravičila pa ni za to, da je tak projekt Slovenska turistična organizacija nagradila kot največjo možno inovacijo na državni ravni in s tem nakazala, v kakšno smer naj bi se gibal slovenski turizem. Državna raven vključuje tudi mene, pa naj bom torej edini glas proti.

Branje

Slovenci menijo, da literatura (= zgodbe) ničemur ne služi. Raziskave pa kažejo, da je eden od načinov za višanje empatije (vir).

Ker naši turistični delavci ne berejo, tako pač nimajo nobene duševne izkušnje o ljudeh, ki so od njih različni. Recimo o človeku, ki ima na zidu Picassovo sliko. Zato se čudijo, zakaj mu ne bi bil všeč Damjan Murko? Zakaj bi sommelier prihitel v Slovenijo, da okuša pivo iz fontane? Zakaj bi nekdo poslušal predavanja iz zgodovine, če ga čaka frača? In tako v neskončnost.

Res smo ujeti sredi fantastičnega ničesar, v milni mehurček, ki ga do zdaj ni predrlo še prav nič, vsaj zares ne.

Tujega nočemo, svoje nam pa izginja.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.