Tomaž Štih: Vode ne damo!

Pred tridesetimi leti smo zapustili sistem, ki je za svoj obstoj potreboval kulturo zavisti na vseh nivojih. Do uspešnih narodov in držav smo morali biti cinični, njihove načine smo morali odločno zavračati, uspešne posameznike doma pa, takoj ko so dvignili glavo nad povprečje, lopniti po njej.

Šlo je za perpertualni način ohranjanja socializma. Nahujskati narod na ljudi, ki dvignejo glavo iz povprečja, pomeni nahujskati jih na tiste, ki so najresnejša konkurenca oblasti. In če se z njimi ukvarja narod, ima oblast mir.

Mnenja Tomaž Štih: Svoboda govora proti "svobodi medijev"

Zato so nas od zibelke do groba prepričevali, da je mnogo bolj pomembno od plehkega pehanja za uspehom (in njegovim sopotnikom bogastvom!), najti načine, kako drugim preprečiti postati uspešni. Prepričanje, da je treba vsako nadpovprečnost in ustvarjalnost sankcionirati, bodisi kot izkoriščanje delavstva, neetično zaslužkarstvo ali pa uničevanje planeta, še danes politikom lajša vsak mandat malo okrepiti nadzor nad nami in si prilastiti malo več našega denarja. Edina stalnica vseh dosedanjih vlad je bila tako dodatna regulacija in nekoliko višji davki. Perpertualni način ohranjanja socializma po tridesetih letih še vedno deluje.

Tragično je, da ta občutja niso zasidrana le v starejših, ki smo bili žrtve indoktrinacije v nekdanjem totalitarnem sistemu. Ampak tudi v generacijah, ki jih takrat še sploh ni bilo, ker smo jih pač nehote in nevede obremenili s svojimi travmami. Politika te naše priučene re0kacije zato pogosto zlorablja za manipuliranje z nami. Ponavadi igrajo na tiste note, za katere nas je totalitarni režim najbolj intenzivno dresiral; ker vejo, da se bo del ljudi vedno odzval nanje.

Mnenja Tomaž Štih: Mi in stroji

In mit o vodi iz pipe, kot strateški prednosti, je ena izmed teh not. Čeprav vodo iz pipe pije prav vsa Evropa, vključno s piscem te kolumne v Londonu, so nekateri še vedno sveto prepričani, da je to neka slovenska posebnost. Da tega drugje ni. In to kljub temu, da imajo na voljo internet, kjer lahko preverijo vsa dejstva. Na takšni prestrašenosti in slepi veri ljudi pa se da, če je dovolj razširjena, graditi politično manipulacijo.

Tako je pred petimi leti Miro Cerar s politično dirigentsko palico zamahnil v smeri naših kolektivno travm in smo se zbali, da je naše največje bogastvo ogroženo. Pa smo v državi, v kateri pitna voda teče iz pip že od 1888 in preskrba gospodinjstev z njo tudi v najtežjih zgodovinskih trenutkih ni predstavljala resnih težav, kjer smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo.

Pa se je odtlej res kaj spremenilo? Imate danes vodo zastonj, ker je vaša pravica? Ali pa zanjo še vedno plačujete kot pred spremembo ustave? Vprašanje je seveda retorično. Vaša pravica do vode se ni realizirala, ker je v resnici nikoli nismo zapisali v ustavo. V medijih je res pisalo, da jo odslej imate. In sklep v parlamentu je bil sprejet brez glasu proti, ker si nihče ni drznil nasprotovati kolektivni psihozi tistega trenutka. Toda v ustavo smo namesto nje zapisali, da oskrba prebivalstva s pitno vodo ne more biti tržna dejavnost in se zato lahko izvaja samo kot neprofitna javna služba, brez koncesij. Tam je torej zdaj monopol občinskih komunalnih podjetij, ki jim omogoča, da izločijo vsakega zasebnega konkurenta, če vam ta začne dobavljati kvalitetnejšo in cenejšo vodo od njih. In to je ta ... vaša pravica.

Mnenja Tomaž Štih: Antifašistični fašisti

V vročih poletnih dneh 2021 se nam obeta nadaljevanje te pravljice. Tokrat bomo šli na referendum zaradi enega samega paragrafa enega odstavka zakona, ki ob vodi dovoljuje graditi objekte v javni rabi. In sicer s predhodnim vodnim soglasjem, ki ga sploh ni mogoče pridobiti, če prej niso odpravljene vse pomanjkljivosti, ki jih organizatorji sploh očitajo zakonu; od poplavne in erozijske nevarnosti pa do skrbi za stanje voda. Skratka, na referendum gremo za en prazen nič.

Organizatorji in mediji znova igrajo na noti strahu za pitno vodo in zavisti. Računajo, da se bomo v smrtni grozi, da nam kdo vendarle ne bi odtujil največjega bogastva, prestrašili vsakega objekta, ki bi stal ob vodi. Ampak, v Sloveniji je takšnih objektov že sto tisoče. Stojijo ob vodi. In na noben način ne vplivajo na to, kar priteče iz vaše pipe.

Vas je kaj strah Grand Hotela Bernandin, Marine Portorož, portoroškega Akvaparka, restavracije Rizibizi, kompleksa pred Kempinskim (klub Alaya, restavracije Figarola in Coca), Ladje Laho z morsko hrano, pa Fakultete za pomorstvo, restavracije Riviera Adriatic, hotela Fiesa, apartmajev Olivni vrtovi, Barbara bara, stavb javnega zavoda Krajinskega parka Strunjan, vile Tartini, restavracije Svetilnik, ortopedske bolnišnice Valdoltra, bara Študent, objektov na plači Debeli rtič? In seveda tretjine stavb v naših obalnih mestih? Je obala zaradi njih ostala brez pitne vode?

Mnenja Tomaž Štih: Nasvidenje, žvečilci netopirjev!

Pa Olimpijsko-veslaškega centra Bled, vile Zlatorog? Casinoja Bled, Grand Hotela Toplice Bled, vinskega bara Zdravljica, hotela Adora, vile Bled, kavarne Belvedere, ki tako odločilno vplivajo na vodo iz pip na Gorenjskem?

Ter seveda ljubljanskih gostiln in nabrežnih restavracij, kot so Livada ali Krpan; turističnih ladjic po Ljubljanici in pretežnega dela starega dela mestnega jedra?

Organizatorji referenduma nas prepričujejo (citat je z njihove spletne strani!), da naj bi bila po novem zakonu "dovoljena gradnja npr. hotelov, restavracij in gostiln, nakupovalnih in trgovskih središč, bencinskih servisov, v zasebni lasti."

Dobro, če bo to omogočeno odslej - kako hudiča smo potem zgradili vse doslej?! In novi zakon za vse te objekte zahteva še vodno soglasje s kopico predpogojev!

Kot pred petimi leti, tudi tokrat v resnici ne gre za pitno vodo, ampak za željo, da bi se vsaj še malo nagajalo vladi. Cena za to pa je glasovanje milijona šesto tisoč volilnih upravičencev za nič.

Problem, ki ga organizatorji skušajo rešiti, je zgledno rešen že sto trideset let. Stotisoče obstoječih objektov v javni in celo nejavni rabi ob vodi -  gostiln, upravnih objektov, trgovin, stavb za storitvene dejavnosti, hiš, obrednih stavb, cest, parkirišč, pokopališč itd. doslej ni obremenilo pitne vode. In tudi par deset novih vsako leto je ne bo.