Sobota, 4. 5. 2024, 22.38
7 mesecev, 3 tedne
Tomaž Ambrožič: Zakaj kriminaliziramo družbeno odgovornost v športu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,74
Ljubljanski župan Zoran Janković
Slovenski šport se nikoli ne bo mogel financirati zgolj na komercialnih temeljih. Dvomilijonski trg ne more ponuditi finančnega zaledja, kot ga lahko za primerjavo omogoči Avstrija s štirikrat več prebivalci. Vrhunski šport se danes financira iz trženja medijskih pravic ter trženja vstopnic in sponzorstev. Kolikšen izplen lahko takšni pristopi prinesejo slovenskemu športu, je jasno vnaprej. Zelo majhen. A to ne ustavi pričakovanj javnosti, ki želijo vedno več in boljše.
In da, slovenski šport kljub vsemu ostaja globalni fenomen. Na letošnjih olimpijskih igrah bomo skoraj zagotovo spremljali nastope rekordnega števila slovenskih športnic in športnikov. Številka bi se lahko celo približala stotici, če si bodo olimpijski nastop izborili tudi odbojkarji in košarkarji. Zagotovo pa bo v Parizu nastopilo več kot 53 športnic in športnikov, kolikor smo jih poslali v Tokio leta 2021.
Za primerjavo, leta 2021 sta Brazilijo, ki ima približno dvesto milijonov prebivalcev, zastopala 302 športnika, Španijo, ki ima slabih 50 milijonov prebivalcev, pa 320 športnic in športnikov. ZDA, kot verjetno najmočnejša svetovna velesila, je v Tokio poslala 613 športnic in športnikov.
Če bi te številke dali na isti skupni imenovalec, bi lahko ocenili, da bi štirje slovenski olimpijci pri dveh milijonih prebivalcev predstavljali enako razmerje, kot ga predstavlja 613 olimpijcev pri dobrih tristo milijonih Američanov. Statistika – kot vedno – pove veliko, a nikakor ne vsega.
Šport in tržna logika
Šport je v Sloveniji razvit kot le redkokje. Tako je zaradi odlične šolske športne infrastrukture, zaradi pomena, ki ga ima šport v izobraževalnem procesu, pa tudi zaradi pomena in finančne podpore, ki ga na tisoče športnim društvom zagotavljajo lokalne skupnosti po vsej Sloveniji. Seveda se finančna pogača, ki jo prispevajo občine in tudi država, razprši med športne panoge, športne klube, športne dogodke, športne zveze, športnike … Ambicije nikoli ne usahnejo, ravno nasprotno. Vsak novi slovenski športni uspeh za seboj povleče nove ambicije, nove cilje in temu sledijo novi uspehi, nove medalje in tako naprej.
A Slovencev nas je še vedno samo dva milijona. Tržna logika v gospodarstvu težko najde dovolj argumentov za nenehno povečano investiranje v slovenski šport. Športni uspehi žal ne povečujejo števila kupcev in ne morejo povečati kupne moči Slovencev. Bolj kot od realnega sponzorstva je slovenski šport odvisen od družbene odgovornosti podjetij, ki se zavedajo, da je vredno vračati v okolje. Pa ne samo v šport, pač pa tudi v druge za okolje pomembne aktivnosti.
Sponzor ljubljanskega košarkarskega kluba Olimpija je Cedevita.
Prav družbeno odgovorna vloga velikih slovenskih gospodarskih družb je v preteklih desetletjih odločilno prispevala k temu, da slovenski šport lahko kolikor toliko drži stik z globalnim športnim svetom. Z vstopom tujega kapitala v slovensko gospodarstvo se njegova družbeno odgovorna vloga počasi, a vztrajno spreminja. Dobiček ima sicer razumljivo prednost pred družbeno odgovornostjo. Nekatere lastnike družbena odgovornost niti ne zanima. In ni jih tako malo.
Kam je izginila družbena odgovornost slovenskih gospodarskih družb?
To močno občuti predvsem slovenski klubski šport, ki predstavlja temelje reprezentančnih piramid. Če smo še pred dvema desetletjema lahko osvajali celo naslove evropskih klubskih prvakov v rokometu (RK Celje in RK Krim) in bili kos tudi največjim košarkarskim velikanom (KK Olimpija), je danes realnost povsem drugačna. Če sta proračuna RK Celje in KK Olimpija takrat dosegala približno od 50 do 60 odstotkov letnih proračunov evropskih velikanov, danes ta delež znaša le od deset do 15 odstotkov.
Tudi dejstvo, da je prav tuji lastnik nekoč paradnega konja slovenskega gospodarstva – Droge Kolinske – danes eden večjih podpornikov slovenskega športa, to generalno ne spreminja slike.
Kot svoje odgovorno družbeno odgovorno poslanstvo je slovenski šport očitno te dni prepoznal tudi kanadski poslovnež Alexandre Lefebvre, ki ga s Slovenijo veže dejstvo, da ima njegova žena slovenske korenine. Čeprav ne posluje v slovenskem okolju, se je odločil, da bo kot mecen in ne kot lastnik podprl HK Olimpija. Hvalevredna poteza.
Za razliko od športnih junakov, ki jih Slovenci upravičeno čislamo in častimo, pa je javnost bistveno manj naklonjena športnim funkcionarjem in posameznikom, ki v ozadju "skrbijo" za delovanje športa. Ne gre samo za predsednike, direktorje, generalne sekretarje, pač pa tudi za župane in druge posameznike, ki poskušajo svoj vpliv izkoristiti, da bi zagotovili nujno potreben denar športu. Vedno manj je posameznikov, ki so se pripravljeni spopasti s temi izzivi in se v vlogi predsednika ali pa župana ukvarjati s tem, kako zagotoviti denarna sredstva.
Pri tem ne pomaga niti pogosto prepričanje javnosti, da so funkcionarji "nujno zlo", ki delajo zgolj za svoj žep. Zagotovo so žal tudi takšni, a slovenski šport ne bi bil nikoli tako uspešen, če ne bi imel tako dobre podpore teh funkcionarjev. Ni čudno, da je težko nagovoriti sposobne posameznike, da prevzamejo predsedniške funkcije v športu, saj zakonodaja od predsednika zahteva, da za poslovanje društva, ki ga vodi, odgovarja tudi z lastnim premoženjem. In to v okolju, kjer je ključna naloga predsednikov skrb za financiranje svoje organizacije.
"Enkrat za Cele, vedno za Cele." Tradicionalni pokrovitelj RK Celje je Pivovarna Laško.
Je narobe, če župan nagovarja podjetja k družbeni odgovornosti?
Tudi zato je bilo pred časom težko razumeti informacije v medijih, da je imel župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković policijsko preiskavo, ker naj bi domnevno posredoval pri sklenitvi dveh sponzorskih pogodb javnih podjetij, ki delujejo v sestavi občine z NK Olimpija. Verjetno ni župana v Sloveniji, ki ga predstavniki športnih organizacij v svojem okolju ne prosijo za pomoč pri iskanju nujno potrebnih finančnih sredstev. Verjetno tudi ni komunalnega podjetja v katerikoli občini v Sloveniji, ki ne bi vsaj malo financiralo lokalnega športa.
Naklonjenost športu pri ljubljanskem županu je splošno znana. Prav športnice in športniki to dobro vedo in tudi zelo cenijo. Športne organizacije marsikje po Sloveniji z zavistjo gledajo na njegovo angažiranost in sposobnost, da praktično vsakega investitorja, ki pride v Ljubljano ali pa tistega, ki posredno "služi" na račun večjih projektov v Ljubljani, "prepriča", da finančno podpre katerega od športov. Še posebej, če imajo lahko ti na račun takšnih dejanj tudi promocijsko korist.
Je to narobe? Menim, da ne. Županom večmilijonskih mest tega ni treba početi. Klubi tam živijo od vstopnic, denarja od TV-pravic in od realnih tržnih sponzorskih pogodb. Pri nas je realnost drugačna, a ko košarkarji Olimpije na primer igrajo proti ekipi London Towers, si vsi želimo, da bi jim bili čim bolj enakovredni, če ne celo boljši.
Nikakor s tem ne želim zmanjšati pomena načrtnega in strokovnega trženja blagovnih znamk slovenskega športa. Tudi v Sloveniji znamo to dobro početi, a slovenski nogometni prvoligaš, ki povprečnega nogometaša članske ekipe plačuje 1.500 evrov bruto, težko napolni tribune in pritegne sponzorske investicije. Realnost je žal v preprosti matematiki.
Družbena odgovornost ima širok pomen in si jo je mogoče razlagati različno. No, nekaj zagotovo drži. Vredno je spodbujati in finančno podpirati tisto, za kar ima okolje talent in kar lahko pušča pozitivne sledi v okolju. Slovenci imamo veliko športnega talenta. Imamo tudi ponos in željo, da skozi šport uveljavljamo svojo državo ter svoj narod. Spodbujati in nagovarjati k družbeni odgovornosti tiste, ki v tem okolju ustvarjajo presežno vrednost, je tudi družbeno odgovorno dejanje. Seveda brez kakršnihkoli zlorab.
Če bomo to začeli preganjati in kriminalizirati, potem bodo naši talenti žal ostali neizkoriščeni.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič
