Teror na cesti - vozniki avtomobilov kot ogrožena vrsta

"Mami, saj naju pljunek ni zadel?" se je začel ne tako neobičajen dan na jutranji vožnji v sinovo šolo. Pljunek se je nanašal na osebo iz sosednjega vozila. Ta je, potem ko sem ji z lučmi nakazala, da je grdo izsilila prednost, ko je zavijala z neprednostne ceste, pokazala svoje nestrinjanje z mojim načinom obnašanja, odprla okno in pljunila proti najinemu avtu. Pljunek je zgrešil. Razdalja je bila prevelika. Da, vožnja z avtomobilom po Ljubljani je lahko zelo adrenalinska in polna nenavadnih izkušenj. Kot peška se počutim ogroženo Zelo rada imam Ljubljano, prav tako njeno majhnost (čeprav ne vedno), saj jo mimogrede prehodiš. No, vsaj do pred nekaj leti sem imela rada to, da jo lahko prehodiš. V zadnjih letih pa se tudi pri pešačenju počutim ogroženo, skoraj tako kot takrat, ko vozim avto. Moj največji strah na cestah so, v tem vrstnem redu: kolesarji, varnostniki v avtomobilih in taksisti, seveda z redkimi svetlimi izjemami, ki se jim tukaj zahvaljujem. Seveda, pozabila sem na voznike avtobusov. Vožnja z njimi je posebna izkušnja, saj če ne sediš, bi bilo najbolje, da bi se, kot pri plezanju, z vponkami in vrvjo privezal na rob stola ali kaj podobnega. Da o njihovem zaviranju ne govorim. Pa na njihov najljubši šport, speljevanje, preden tisti, ki se mu očitno mudi, saj šprinta na postajo, pride do avtobusa, ne smem pozabiti. Uspelo! Ali pa speljevanje s postajališča tik pred avtomobilom, čeprav za njim dolgo ni nobenega. Seveda vem, da imajo prednost v prometu, ampak ali je ta prednost absolutna?

Kako vozijo varnostniki in taksisti Pa poglejmo avtomobile varnostnikov. Izsiljujejo prednost, parkirajo povsod, ampak res povsod. Pri parkiranju sicer res prižgejo vse smernike, ampak kam in kje so vlomili, se največkrat sprašujem. V veliko primerih hočem iz čiste radovednosti res videti, kaj se dogaja (čeprav po tiho upam, da se v resnici ni zgodil vlom ali kaj podobnega). Največkrat pa jih vidim, kako mirno stojijo pri avtomobilu in kaj postorijo.

Naslednji v vrsti tistih, ki se jih na cesti bojim, so taksisti. Kapo dol večini, ampak izjeme so nekaj posebnega. Ste se že kdaj peljali po mestu, pred vami pa se je cijazil taksi, ki je peljal 20 kilometrov na uro? Potem pobere stranko in se spremeni v največjega divjaka in izsiljevalca prednosti. Dragi taksisti, vem, da se vam mudi, in predstavljam si, da si mislite, da je cesta vaša, ker na njej preživite toliko časa. Preostali smo vam najbrž v napoto in na nas verjetno gledate kot domačini na turiste v najbolj obleganih mestih, ampak vseeno, kaj če bi nas voznike turiste obravnavali malo bolj prijazno, da spoštovanja pravil sploh ne omenjam?

Najbolj se kot peška bojim kolesarjev Zdaj pa pridemo do mojega največjega strahu na cesti, ne glede na to, ali sem peška ali voznica avtomobila. Greste kdaj po Čopovi v Ljubljani peš? Mogoče še z majhnim otrokom, ki ne vrti neprestano glave in gleda, kaj je za njim? Imate srečo, da ne. Če se tam sprehajate, veste, o čem govorim. Prav izogibam se conam za pešce. To pa zato, ker je cona za pešce zavajajoč koncept, saj po njih z neobrzdano hitrostjo švigajo kolesarji in motoristi. Vijugajo levo in desno, besno zavirajo ter pospešujejo med pešci in se nanje jezijo. Hoja po Čopovi je bolj oprezanje za kolesarji in izogibanje oviram kot pa nekaj sproščujočega.

Moj mali eksperiment Po zapustimo pešačenje in pojdimo v avto. Zavijanje na desno je, vsaj zame, postala cela znanost ter strah in trepet. 15-krat se prepričam, da se z desne po pločniku, cesti ali kolesarski stezi ne približuje kakšen kolesar. Ampak glej ga zlomka, od takrat, ko pogledam na desno, do takrat, ko speljem, nekdo prileti s približno 35 kilometri na uro in se potem jezi name, češ, baba, ne paziš na kolesarje. Seveda pazim, samo Superman pa nisem.

Mogoče, ampak samo mogoče, saj vem, da ste kolesarji "carji ulic", pa bi vseeno, ko se peljete po pločnikih oziroma kolesarskih stezah oziroma se približujete križiščem, šli malo počasneje ter pogledali levo in desno.

Pred časom sem naredila pravi mali eksperiment. Med koncem tedna na poti domov iz Tivolija sem se ustavila pri semaforju pri Delavskem domu. Zanimalo me je, koliko kolesarjev bo pogledalo na levo, ko bodo peljali čez Gosposvetsko ulico pri zeleni luči. Manj kot deset odstotkov, pa sem stala in opazovala promet kar nekaj časa.

In ko smo že pri križiščih, kaj ko bi upoštevali signalizacijo, vsaj tisto za pešce ali pa vsaj za voznike avtomobilov? Upoštevate pa tisto, ki vam je v določenem trenutku najbolj v prid. Kot voznica vam ne berem misli, res ne vem, kaj boste naredili in kateri semafor boste upoštevali, tistega za voznike ali tistega za pešce.

Ko vrag vzame šalo, je pljunek še najmanj, kar se nam lahko zgodi na cesti Nestrpnost, morda nepoznavanje pravil oziroma njihovo preračunljivo upoštevanje ter želja, da bi dobili svoje in bili "glavni" na cesti, torej prevladujejo. Ne morem si kaj, da ne bi teh razmer na cestah preslikala tudi na naše siceršnje vsakdanje odnose v družbi. Smo kaj drugačni? Na žalost nismo.

Lahko pa začnemo s tem, da se na cestah držimo pravil in smo strpni. Ni vrag, da se to ne bi poznalo tudi drugje, pa čeprav biti opljuvan niti ni tako slab začetek dneva, saj je kar zabavno, kot da sediš v prvi vrsti v kinu. Ko se začnejo dogajati resne stvari, pa vrag vzame šalo, saj je pljunek najmanj, kar se nam lahko zgodi na cesti.