Strast kaznovanja

Ob vprašanju, kako visoka naj bo kazen za nek prekršek, se mnenja krešejo že stoletja. Pri nas to kresanje ter predvsem stališče, da mora biti kazen višja in še višja, zagovarjajo vedno isti predlagatelji novih višjih kazni, tem nasproti stojijo oziroma stojimo tudi vedno bolj ali manj isti, torej dvomljivci in na drugačni praksi oblikovani in razmišljajoči ljudje. Predpostavimo, da si tako eni kot drugi želimo manj prometnih nesreč, manj mrtvih in poškodovanih ter bolj strpen in tovariški promet. Imamo torej enako željo, naši pogledi na to, kako bi jo uresničili, pa so dramatično drugačni. Tako je, nič drugače ni tudi pri kakšnem drugem vprašanju in s tem ne bi bilo nič narobe, če bi se o tem pogovarjali leta 1994. Danes, ko je že dolgo jasno, da eni nimajo prav, saj njihov model ne deluje, pa bi morala biti debata zaključena. Na nov način to potrjuje tudi sveže znanstveno delo, ki nosi naslov Dejavniki varnosti cestnega prometa v Sloveniji.

Dr. Dragan Petrovec je namreč skupaj s soavtorji (dr. Ljubo Bavcon, Bogo Brvar, dr. Mitja Muršič, dr. Nina Peršak in Tatjana Polak) na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani naredil raziskavo, ki o prometnih kaznih spregovori s strokovno podprtega stališča. Branje je dosegljivo tudi na internetu in ga vsem, ki jih tema vsaj kolikor toliko zanima, jezi ali kakorkoli drugače motivira, toplo priporočam. Za tiste, ki na vsaki dve leti v državni zbor pošiljajo nove "cene" za iste prekrške, pa je branje obvezno.

Delo, ki so ga avtorji namenili strokovni in drugi javnosti, smo potrebovali vsaj tako kot Grčija potrebuje evre, preden bo še pred koncem leta prisiljena uvesti nazaj svojo staro valuto. Že znanim razmislekom o tem, kako visoke "prometne" kazni imamo pri nas, je sveže delo dodalo nujno potrebno znanstveno distanco in neobremenjenost, kar pogled na trenutno stanje nedvomno zbistri z novo hladno prho. Raziskovalci so raziskovalno kopje zapičili v bistvo problema, ki s svojim neuspešnim ali bolje neučinkovitim sistemom nenehnega višanja kazni negativno vpliva na predstavo o vlogi in moči kazni pri nas.

Zelo zanimive so utemeljitve in razprave o tem, kako so se slovenski pobudniki vedno višjih kazni ujeli v zanko vedno večjega zaupanja v kazen. V to, da je (še) višja kazen najučinkovitejše orodje (orožje) za ureditev razmer na cestah. V tem je ocena raziskovalcev popolnoma jasna: kazni pri nas so bistveno preveč kaznovalne. Prav tako je zanimiva ugotovitev, da so tudi mnogi policisti prepričani, da so z vidika kaznovanja izkoristili vse, kar se njim zdi smiselno. Torej, večini voznic in voznikov, neobremenjeni stroki in še vsaj policistom, ki sicer nimajo težav z izvajanjem sankcij, je jasno, da je današnja zakonodaja naravnana pretirano kaznovalno. Že tako in tako nas v Sloveniji ni prav veliko, a po pravkar ugotovljeni selekciji ostane tistih, ki stavijo predvsem na kazen in manj zaupajo v povečevanje drugih vzvodov za večanje prometne varnosti, res malo.

V tem pogledu je prav boleča izjava dr. Petrovca, ko pravi, da pristojni na ministrstvih skupaj z pridruženimi pisci prometne zakonodaje nikoli ne spregledajo njihovih argumentov, prisluhnejo in upoštevajo jih pa tudi ne. Tako je bilo tudi nazadnje, ko jim je na seminarju predstavil primerjavo denarnih kazni za prehitro vožnjo v Nemčiji in pri nas (v Nemčiji so kazni nižje, varnost pa boljša).

Do zdaj sem bil prepričan, da je neodzivnost in rezerviranost do drugačnih argumentov, predlogov in rešitev namenjena predvsem nam, ki delujemo na polju civilne družbe. Že s tem ni bilo prijetno živeti. Zdaj, ko vem, da se lahko zakonodajalec požvižga tudi na vplivne domače znanstvenike, pa mi seveda ni nič lažje.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.