Samo Rugelj

Četrtek,
23. 6. 2016,
22.26

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,80

11

Natisni članek

Natisni članek

Slovenija 25 let Slovenije kolumna

Četrtek, 23. 6. 2016, 22.26

7 let, 1 mesec

Urbani portreti

Slovenija, dežela neenakih možnosti

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,80

11

V teh dneh potekajo številne proslave in dogodki ob četrtstoletnici slovenske osamosvojitve.

Druga za drugo izhajajo knjige in biografije ljudi, ki so imeli pri tem pomembno vlogo. Nekateri politiki si pripenjajo medalje in prilaščajo zasluge za slovensko samostojnost, drugi pa iste zasluge izpodbijajo in jih postavljajo v drugačno perspektivo.
    
Vendar pa ne gre prezreti niti kritik tega vsesplošnega praznovanja. Pri tem mislim predvsem na tiste kritične pomisleke, ki prihajajo od mladih. Mnogi od njih dejansko ne vidijo nobenega pravega razloga za proslavljanje. Slovenija zanje postaja družba brez perspektive in dežela precej neenakih možnosti.
 


Koliko vode je treba spiti vsak dan?
Tovarna Rog in moje življenje
Zakaj se v petek popoldne ne vozim na morje


Povej mi, iz kakšne družine prihajaš …

Prejšnji teden je bila v oddaji nacionalne televizije Tarča na sporedu res pereča tema, v kateri so obravnavali dejstvo, da je šolski (in potem tudi življenjski) uspeh posameznika, torej učenca, dijaka in študenta, vse bolj odvisen od tega, v kakšni družini se je rodil. "Povej mi, iz kakšne in kako bogate družine prihajaš, in povem ti, kaj bo nastalo iz tebe," bi se lahko glasil alternativni naslov oddaje.
    
Čeprav je Slovenija ena od držav z najmanjšimi razlikami prihodkov med prebivalstvom v Evropi, so se te v zadnjega četrt stoletja vseeno dramatično povečale. Statistika je eno, realnost pa drugo. To lahko potrdim tudi iz svoje izkušnje.
    
Pred četrt stoletja, ko se je Slovenija osamosvajala in sem končeval študij, ne osnovni ne v srednji šoli, prav tako pa tudi na fakulteti med nami, sošolci ni bilo velikih razlik v življenjskem stilu, ki so ga prakticirale posamezne družine. Služba, stanovanje (ali hiša, največkrat zgrajena s sosedsko ali sorodstveno pomočjo), avto in počitnice na Hrvaškem so bile osnovne koordinate tega bivanja naših staršev, ki za nas, njihove otroke, običajno ni vključevalo kakšnih dražjih obšolskih aktivnosti. Praktično vsi v osnovni in srednji šoli smo imeli malico, dostop do šolske literature in drugega izobraževanja je bil praktično ekvivalenten, pogosto tudi brezplačen ali vsaj zelo poceni, če si potreboval kakšno knjigo, si jo običajno dobil brez težav ipd. Samo za enega sošolca se spomnim, da so ga starši po koncu tretjega letnika srednje šole za nekaj tednov poslali na učenje angleščine v London. Bolj običajni so bili primeri, ko so se med počitnicami sošolci čez mejo odpravljali zato, da bi z obiranjem jagod ali česa drugega tam zaslužili nekaj denarja.
    
Dandanes so se te razlike dramatično povečale. Vse več učencev in dijakov nima niti tako osnovne življenjske predpostavke za normalno bivanje in delovanje, kot sta šolska malica in kosilo. O vseh drugih rečeh, ki spodbujajo njihov intelektualni razvoj, kot so plačljive obšolske dejavnosti, plačljive izobraževalne in zabavne dejavnosti med počitnicami ipd., pa lahko seveda samo sanjajo.
    
Tudi slovenske družine imajo veliko bolj različne življenjske stile kot pred četrt stoletja. Medtem ko lahko nekateri potujejo po svetu in si tudi na tak način širijo obzorja ter v živ stik prihajajo s tujimi jeziki in kulturami, lahko drugi zgolj upajo, da bodo okusili morje na slovenski ali vsaj hrvaški obali, največkrat pa tudi med poletnimi počitnicami ostajajo v domačem kraju.
    
Zaradi vse večjih tovrstnih razlik v družinskih osnovah seveda postajajo vse bolj pomembne javne institucije. Te lahko vsaj na splošni ravni ljudem iz različnih okolij omogočajo približno enakopravno vključevanje v družbo in poznejšo participacijo.
    
Vendar se mi zdi, da se socialne razlike vse bolj povečujejo tudi tu.

Povej mi, kje živiš …

Za prihodnost posameznika v Sloveniji zdaj namreč ni pomembno zgolj to, iz kakšnega družinskega okolja prihaja, temveč vse bolj tudi to, v katerem slovenskem kraju se je rodil. Tudi pred četrt stoletja so seveda obstajale razlike v javni infrastrukturi, ki je obstajala v različnih slovenskih krajih, in seveda so večja slovenska mesta in kraji običajno imeli več kulturnih, športnih in izobraževalnih možnosti kot manjši. Vendar so se namesto vsaj približnega uravnoteženja v preteklega četrt stoletja v tem času začele ustvarjati še večje razlike med posameznimi kraji. Za nekatere se zdi, da se jim je država skoraj odpovedala.
    
Prejšnji konec tedna sem na primer preživel v Podbrdu, v Baški grapi. Tam je bilo svetovno prvenstvo v gorskem maratonu in kot povsem rekreativni udeleženec sem spet tekmoval za predzadnje mesto. Krajani Podbrda in okolice so gotovo eni najprijaznejših, kar sem jih kadarkoli spoznal, in preganjanje po tamkajšnjih hribih je bilo zaradi njih veliko manj utrujajoče, kot bi bilo sicer. Vendar je bilo v ozadju vedrih obrazov in spodbudnih besed čutiti tudi obupanost in resigniranost zaradi splošnega stanja v tej dolini. "Vse nam hočejo vzeti ali pa so nam že. Zdravstveni dom, pošto, lekarno, avtobusne povezave. Tudi trgovina je vse slabše založena …" se je pritoževala ena od sicer klenih krajank. Knjižnice nimajo, do njih vozi bibliobus. Tako je glavno breme javnih izobraževalnih in tudi družabnih aktivnosti na tamkajšnji šoli, ki pa tudi ne more poskrbeti za vse.
    
Veliko bolj kot zase jih seveda skrbi za podmladek. Zaradi vse bolj osiromašene javne infrastrukture mladim skoraj ne preostaja drugega, kot da se odselijo iz Baške grape. To za seboj na pobočjih pod Črno prstjo pušča vse bolj opuščene vasi. Ostati v teh krajih v teh časih pomeni sprejeti precej drugačno življenje, kot so ga, na primer, deležni prebivalci v Škofji Loki, ki je od Podbrda oddaljena približno tri četrt ure vožnje z avtomobilom.
    
Ti trendi seveda povzročajo klasične negativne povratne zanke (manj ponudbe pomeni manj povpraševanja, kar pomeni še manjšo ponudbo in tako naprej proti ničli), ki bodo imeli v prihodnosti, če se ne bodo obrnili, še hujše posledice. To se zelo očitno odraža tudi v knjižnicah, kjer razmere kot založnik mogoče še najbolje poznam, hkrati pa gre za institucije javnega pomena in dosega, zato ugotovitve veljajo tudi na splošno.

Kaj naj za svoje bralce kupujejo knjižnice?

Poleg šole so knjižnice ena od ključnih izobraževalnih institucij. Spreminjanje strukture prebivalstva na posameznem območju zato knjižničarje postavlja pred velike izzive, povezane z nakupom najprimernejše literature za področje, ki ga pokriva in oskrbuje posamezna knjižnica.
    
Po knjižničarskih standardih naj bi knjižnice kupovale tri petine strokovne literature in dve petini leposlovja. Ta razdelitev se zdi logična. Knjižnica naj bi na splošno aktivno podpirala izobraževanje ljudi in širjenje njihove perspektive, obenem pa skrbela tudi za njihovo estetsko doživljajsko in kulturno plat.
    
Zaradi odseljevanja mlajšega prebivalstva iz nekaterih odročnejših slovenskih krajev pa v praksi nastopajo dileme, kako dejansko uresničevati to poslanstvo. Če se knjižničarji držijo svojih standardov, bo med kupljenimi knjigami tudi vse več takih, ki v principu za seboj nimajo skoraj nobenih bralcev več. ("Zakaj naj kupujem strokovne knjige, če pa imam med svojimi izposojevalci komaj kakšnega študenta?" je bil nedaven komentar ene od bibliotekark.) Če bodo sledili starostni in izobrazbeni strukturi svojih bralcev, se bo nabava njihovih knjig začela vse bolj osredotočati predvsem na lahkotnejše knjižne žanre, kar se v posameznih knjižnicah tudi dogaja.
    
Kaj storiti? Nekega pametnega parcialnega odgovora na to vprašanje seveda ne more biti, saj gre za širok družben problem. Nekatere občine se v zvezi s tem obnašajo povsem pragmatično in kratkovidno. Čeprav je knjižničarska dejavnost ali vsaj njeno sofinanciranje po zakonu obvezno za občinsko samostojnost, je kar nekaj občin, na primer v Prekmurju, ki so se financiranju knjižničarske dejavnosti preprosto odpovedale in za ta namen ne namenjajo nobenih sredstev več. Po domače povedano: gledajo stran in upajo, da bo težava s tem izginila. Lahko torej v bližnji prihodnosti poleg odseljevanja mladih v nekaterih krajih pričakujemo tudi knjižnice brez novih knjig? Vse kaže na to. Ti družbeni trendi gredo žal običajno z roko v roki.

Paradoks in sklep

To upadanje in krčenje javne infrastrukture, ki je nujna za normalno in nemoteno življenje, je še posebej paradoksalno ob dejstvu, da se je število zaposlenih v javnem sektorju od leta 1991 pa do danes povečalo za približno polovico (s približno 110 tisoč zaposlenih na približno 160 tisoč zaposlenih). Prebivalci torej od številčno precej večjega javnega sektorja kot pred leti dobimo precej manj kot včasih (poleg tega je v zadnjih 25 letih nastalo tudi mnogo drugih institucij, financiranih iz javnih sredstev). Razlogov za to je veliko, eden od njih pa se gotovo skriva tudi v neustreznem financiranju, ko se mnoga javna delovna mesta ohranja za vsako ceno, da imajo ljudje pač javno in varno zaposlitev, hkrati pa se ne omogoča dovolj sredstev za normalno delovanje teh javnih zaposlitev.
    
Prenova in ustrezno povečanje učinkovitosti javne infrastrukture sta zato eden od ključnih projektov za slovensko prihodnost.
    
Drugače petdesetletnice slovenske samostojnosti ne bomo več praznovali, temveč se je zgolj grenko spominjali. In to v precej klavrnem stanju.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.