Silvestrska pričakovanja in razočaranja

Pričakovanja so velika, pristanek pa trd. Novoletno zabavo začno vsaj tisti previdnejši načrtovati že konec poletja, saj vedo, da se bodo sicer pojavile logistične težave. Postopoma proti koncu leta dobijo še kakšno vabilo ali dve, a na koncu sem jim zdi, da so povabljeni na 20 zabav, ki druga drugo po kakovosti za nekajkrat presegajo. A realnost je, da je gotova le tista, ki so jo rezervirali in plačali avgusta. Najboljša zabava v mestu Ta je seveda tudi najboljša v mestu. Ni dvoma. Dokler se dejansko ne zgodi. Vnaprej nakazani znesek, ki na papirju jamči marsikaj, v realnosti gotovo ponuja le dvoje: zabavo, kjer je največja gneča, in zabavo, ki je večkrat preplačana. Ni možnosti, da popijete toliko, kot ste plačali, saj ne pridete do točilnega pulta, če vam ta podvig uspe, pa obstaja velika verjetnost, da je vaše priljubljene pijače ravnokar zmanjkalo. Rezultat – žeja, pot in priložnostna polita pijača po hrbtu (ne vaša, seveda). In če to ni dovolj nepozabno, vedno po tihem gojimo prepričanje, da bo odštevanje iz starega v novo leto nekaj epskega, vredno zapisa, če ne celo potrditvene zabave. A pogosteje kot ne se – če smo morda še pri sebi (v vseh pomenih besede) – zgodi, da ob tretji zjutraj pogledamo na uro in se spomnimo, da smo pozabili vsem prisotnim na glas pokazati, kaj smo se naučili pri matematiki v prvem razredu. Nova definicija francoščine prek ustnic A pravljične razsežnosti verbalnega kronometra niso nič v primerjavi s tem, kaj je naša domišljija pripravila za nas in našega partnerja (partnerico). Z najbolj ljubljeno osebo si bomo točno ob polnoči padli v strasten objem in na novo definirali francoski poljub. Realnost spet postreže z razočaranjem. V norišnici zadnje noči v letu smo partnerja pozabili tri mize nazaj. A nič zato, saj nas bo prav tako nepozabno poslinil nekdo, ki smo ga ravnokar spoznali na sanitarijah, ko je pred ogledalom vadil samoglasnike. Nič hudega. Saj smo se programirali, da bomo noreli vsaj do sončnega vzhoda – saj je le najdaljša noč v letu. In ko bomo končno ugledali 1. januar, bomo nemudoma začeli uresničevati nadvse realne novoletne sklepe: "Od jutri na dan naredim sto sklec in kruha ne pogledam več niti na reklami." Je dejala oseba, ki jih prej v dveh letih skupaj ni naredila 50 in živi na dieti komisarja Rexa. Homogena resničnost Dejansko so naša pričakovanja do novoletne zabave prenapihnjena, podvržena družbenim pritiskom in spominom na čas, ko smo se morali za bedenje do polnoči boriti s starši. Realnost 1. januarja je za številne odrasle precej homogena: iskanje tablet proti glavobolu in popolna pozaba novoletnih sklepov. Ter seveda začudenje ob tem, da je številka hotelske sobe drugačna od tiste včeraj. Pa srečnega in zdravega!