Sobota, 6. 4. 2019, 0.01
5 let, 7 mesecev
Urbani portreti
Sanje Slovencev o lastni delovni učinkovitosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,28
33
Dan za dnem, teden za tednom se vozim, kolesarim ali pa pešačim mimo razmeroma kratkega, manj kot dvesto metrov dolgega cestnega odseka na robu trgovskega dela Ljubljane, ki je v tej pomladi deležen blage prenove in obnovitve zgornje plasti asfalta. Vse skupaj se je začelo še pozimi, nekako konec februarja, in kljub temu, da je za nami enkratno obdobje lepega, sončnega in toplega vremena, dela pa še niso končana. Nasprotno.
Neskončna obnova
Ta sanacija je na razmeroma zoprnem in v prometnih konicah zelo polnem cestnem predelu, saj je samo kakih sto metrov od njega krožišče, v katerega se zliva promet iz štirih kar prometnih cest, ki odvajajo promet proti obvoznici, blizu katere se sanira cestišče. Človek bi pomislil, da bodo izvajalci, ki v tem primeru izpolnjujejo javni interes, tako nehvaležen cestni odsek, ki vsak dan znova upočasnjuje in ustavlja na stotine avtomobilov (ko se v vse skupaj vključijo še tovornjaki in avtobusi mestnega prometa, se pojavi kaos), poskušali sanirati čim prej, morda tudi s popoldanskim delom (da je mogoče taka dela izvajati tudi zvečer, je v teh časih že skoraj prenevarno zapisati) in tudi ob koncu tedna.
Nič takega nisem opazil. Ko sem se v teh tednih ob popoldnevih vračal iz službe, na gradbeni lokaciji večinoma ni bilo nobenega več. Tudi ob koncih tedna je mehanizacija stala in se bleščala v soncu. Precejkrat pa sem doživel, če sem šel mimo tam po tretji popoldne, v krožišču in okolici velik prometni zastoj in nejevoljo voznikov, ki so za nekaj sto metrov "prebijanja" do obvoznice potrebovali četrt ure in več. Nekajkrat sem se tudi sam znašel v tej gneči in pred rdečo lučjo, nazadnje pa sem ob tem mimogrede pomislil na nekaj v tem slogu: "Kitajci bi to uredili v nekaj dneh."
Na Kitajce se seveda nisem spomnil po naključju.
Kitajska pred četrt stoletja
Ko sem pred četrt stoletja še "združeval delo" v ljubljanskem farmacevtskem podjetju, je bilo to ravno obdobje, ko se je naš oddelek, tedaj popularno imenovan Države v razvoju (DVR) – pokrival ogromno geografsko območje od vse Južne Amerike prek vse Afrike pa vse do konca Azije (brez Ruske federacije in nekdanjih sovjetskih republik) –, začel prebijati tudi na Kitajsko. Iz današnje perspektive so bili to res zanimivi poslovni časi, saj takrat nismo imeli še niti elektronske pošte.
Za izvoz naših zdravil je bil kitajski trg še zelo eksotična lokacija, pogoji poslovanja pa veliko manj razvidni, kot so danes. Zato je odpiranje tega trga prevzel kar direktor oddelka, ki se je potem nekajkrat na leto odpravil na prve poslovne obiske in se vračal z neverjetnimi zgodbami, kako tam v letu ali dveh praktično iz nič nastanejo mesta in kako drugačna od naše je kitajska poslovna kultura.
Poln je bil tudi raznih včasih precej pomenljivih anekdot. Pri eni od njih je razlagal, kako je nekoč več dni bival v hotelu, kamor se je ob poznih popoldnevih ves utrujen vračal s sestankov in se že zgodaj zvečer odpravil spat. Vendar ni mogel dobro spati, ker so od nekje v bližini prihajali zvoki, kot da bi nekdo nekaj prelagal, bil pa je preutrujen, da bi se odpravil pogledat, kaj se dogaja.
Zjutraj se je hrup razjasnil. Tudi sosednja stavba je bila predvidena za hotel in ponoči so neumorni delavci stavbo povišali za skoraj celo nadstropje. Vsako noč je bil bodoči hotel eno nadstropje višje. Tudi tako se je Kitajska v naslednjega četrt stoletja prelevila v drugo največjo ekonomijo na svetu. Leta 1995, ko sem slišal za to zgodbo, je bil kitajski bruto družbeni proizvod približno 730 milijard dolarjev, torej približno 600 dolarjev na prebivalca, leta 2017 pa znaša kar šestnajstkrat več, torej približno 12 tisoč milijard dolarjev oziroma približno devet tisoč dolarjev na prebivalca. Lani so spet dodali kar nekaj odstotkov rasti.
Za primerjavo se je slovenski bruto družbeni proizvod na prebivalca v istem obdobju povečal samo za nekaj več kot dvakrat oziroma z 10.700 dolarjev leta 1995 na 23.600 dolarjev leta 2017. Kitajci bodo tako v letu ali dveh že blizu našemu standardu iz sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Morda je razlika v hitrosti gradnje stavb in popravljanja cest preveč površen znak, zakaj Kitajci tako hitro napredujejo v primerjavi z nami, vendar pa je vseeno lahko nekakšen parameter delovne učinkovitosti. A to še ni vse.
Slovence kmalu po 40. letu ob tem začne mučiti še svojevrstna spalna bolezen.
V "spalno fazo" takoj po 41. letu
Ravno te dni, ko sem nemirno čakal na zastoju prej omenjenega dela ceste v sanaciji, sem poslušal radio, na katerem so govorili, kako smo Slovenci znani po tem, da po 41. letu v službi pademo v tako imenovano delovno zimsko spanje. Ko sem na spletu preverjal, kaj to pomeni, sem ugotovil, da so o tem pred časom že govorili na podjetniški Zlati niti in da to "stanje" pravzaprav pomeni, da povprečni slovenski zaposleni na svojem delovnem mestu po tem, ko dopolni 41 let, nima več namena napredovati, se strokovno izobraževati in podobno, hkrati pa tudi nima več namena zamenjati svojega delovnega mesta. Gre torej predvsem za statični položaj ohranjanja obstoječega stanja.
Seveda se potem postavljajo naslednja vprašanja: kako naj bi potemtakem v petih letih ali nekaj dosegli sanjskih dva tisoč evrov in celo več povprečne plače, kako naj bi enkrat v prihodnosti prišli do krajšega delovnika in kako naj bi se nekoč s svojim standardom priključili tako želenemu evropskemu Zahodu (na primer sosednja Avstrija je imela leta 2017 bruto družbeni proizvod 47.300 dolarjev na prebivalca, torej dvakrat več kot Slovenija).
Odgovor je najbrž nekje med zelo težko in nemogoče. Naša delovna učinkovitost in standard namreč pač nista odvisna samo od upraviteljev podjetij, ki morajo začrtati ustrezno poslovno strategijo v posameznem podjetju. Prav enako so odvisna tudi od zaposlenih, ki morajo, če želijo kot podjetje priti do želene realizacije in začrtane vizije vsak dan, tudi uresničevati v praksi z resničnimi delovnimi aktivnostmi.
Kar pa se v resnici ne dogaja toliko, kot je to potrebno ali kot si radi predstavljamo.
Slovenska delovna pokrajina
Slovenci se v zadnjem obdobju soočamo z vrsto značilnosti, ki naši delovni učinkovitosti in posledično standardu, ki ga lahko dosežemo, postavljajo konkretne omejitve. Po eni strani je to še zmeraj dežela, kjer veliko ljudi dela v podjetjih z nizko dodano vrednostjo, kar bo v prihodnjem obdobju le težko povsem odpraviti (ne glede na to, da smo Slovenci kljub raznim omejitvam izvrstni in iznajdljivi podjetniki, kar kaže ogromen izvoz).
Povprečni slovenski zaposleni na svojem delovnem mestu po tem, ko dopolni 41 let, nima več namena napredovati, se strokovno izobraževati in podobno, hkrati pa tudi nima več namena zamenjati svojega delovnega mesta.
Po drugi strani se mladi, ki so šli na študij, še zmeraj zaposlujejo razmeroma pozno, mnogi ovinke do službene poti (v zadnjih letih je bilo službo res lažje dobiti) iščejo in najdejo v podaljševanju študija, "hotelu mama" ter raztegnitvi postštudentskega statusa. Po tretji strani nam bo spremenjena pokojninska zakonodaja še podaljšala starost, do katere bomo morali delati, kar pomeni, da bo tako imenovano spalno obdobje povprečnega slovenskega zaposlenega lahko trajalo skoraj četrt stoletja, od 41. do 65. leta starosti.
Če se bo tak izobražen človek zaposlil pri približno 26 letih, bodo družba, podjetje in še kdo od njega lahko dobivali najboljše največ deset let. (Za tiste, ki so se zaposlili po srednji šoli, to znese nekaj let več.) Nekaj let namreč tudi traja, da mladi zaposleni dobi dovolj delovnih izkušenj, da lahko s svojim delom kaj pripomore k slovenskemu gospodarstvu in družbi na sploh. Seveda pa je deset let veliko premalo, da bi Slovenci lahko uresničili svoje mokre sanje o tem, s kakšnim standardom želimo živeti ter koliko dela smo v to pripravljeni vložiti.
Na semaforju pred menoj se je prižgala zelena luč in na cesti se je pokazalo nekaj prostora.
Zdramil sem se iz teh misli in pohodil stopalko za plin.
33