Petek, 25. 5. 2018, 0.01
6 let, 4 mesece
Urbani portreti
Samo Rugelj: Maraton v Sloveniji: bolj rekreacija kot vrhunska atletika
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,56
Letošnja tekaška sezona je že v polnem pogonu, prireditve se vrstijo iz tedna v teden, tudi več v istem koncu tedna, za nami pa sta tudi že državni prvenstvi v gorskem in navadnem maratonu, ki sta imeli letos prav pomenljive rezultate. Poglejmo na vse skupaj iz malce drugačne perspektive, ki jo bom prikazal z dvema osebnima tekaškima zgodbama.
Berlinski maraton, leta 2013
Bilo je pred nekaj manj kot petimi leti, ko sem se odločil, da se z Vitezi dobrega teka udeležim jubilejnega 40. Berlinskega maratona. V četrtek zvečer smo se, zelo pisana gruča tekačev, izpred ljubljanske hale Tivoli spravili na avtobus, potem pa se vso noč počasi vozili proti nemški prestolnici. Nekajkrat smo se seveda ustavili, da odtočimo in kaj spijemo, in tako sva z ženo spoznala tudi nabritega in živahnega mladeniča, sopotnika, ki je razdiral šale drugo za drugo. Po atletski postavi je bil videti kot resen tekač, vendar vsaj na pogled sam vsega skupaj ni jemal pretirano resno.
Ko smo prišli v Berlin, je sicer obljubljal, da se bo držal svojega protokola in da bo pred maratonom, ki ga je želel preteči v približno dveh urah in tri četrt, dovolj spal in pravilno jedel, vendar ga je razgibana druščina hitro potegnila v berlinsko noč in daleč stran od teh preveč zdravih namenov. V hotel, kjer smo bivali, je v petek prišel pozno zvečer, podobno pa se je zgodilo tudi naslednji večer, zadnjo noč pred nedeljskim maratonom. A njega vse skupaj ni preveč vznemirjalo, prepustil se je trenutku in užival v njem.
Potem smo vsak po svoje stekli bo berlinskih ulicah. Ko smo po maratonu počasi kapljali na zborno mesto, jaz seveda dolgo za njim, sem ga povprašal, kako mu je šlo. Bil je zadovoljen, tekel je nekaj sekund po dvema urama in štirideset minut, in ocenjeval je, da ima še nekaj minut rezerve.
V naslednjih letih smo se pogosto srečevali na kakih, predvsem gorskih tekih. Vedno je bil nasmejan, tudi spoštljiv do starejšega sotekača, ki sicer tudi piše (knjige) o teku, obenem pa je s svojimi časi počasen celo med rekreativci. Pohvalil me je, če je opazil, da sem "izgubil" kako kilo med pripravami na maraton, in me motiviral. Če sem ga povprašal po njegovih ciljih, je bolj ali manj hladnokrvno zamahnil z roko.
Nazadnje sem ga videl letos spomladi na najlepšem in najtežjem maratonu, gorski polovički z imenom Najnaj21, na kateri smo se podili, še v dežju in snegu, tik pred koncem letošnjega marca. Bilo je res blatno, predvsem od cerkve z vrha Osolnika navzdol, kjer je bilo nekaj sto metrov prave blatne drsalnice, ki je zahtevala čvrste sklepe in natrenirane mišice. Ko sem se napol dričal in napol skakal proti dnu tega spusta, sem razmišljal, kako za vraga lahko tod teče on.
Njegov čas, ki ga je dosegel na tej progi, ura in petinštirideset minut, kar za polovičko s približno 1.100 višinskih metrov vzpona in spusta po neravnem terenu znese ravno pet minut na kilometer, je bil vsaj zame nekaj povsem nedojemljivega, saj sam te razdalje tako hitro ne morem ne morem preteči niti po čisti ravnini. On pa se je samo nasmehnil in rekel, da je bilo fajn, zdaj pa je čas, da popije kaj dobrega. Seveda z medaljo okoli vratu, na tem teku je pač zmagal.
Kakor tudi na poznejšem letošnjem državnem prvenstvu v gorskem maratonu, minuli teden pa še v "običajnem" maratonu v Radencih, kjer je tekel tistih nekaj minut hitreje kot pred petimi leti v Berlinu; dosegel je čas 2 uri in 36 minut.
Tisti, ki ste bolj doma v tekaških vodah, veste, da že ves čas govorim o Alešu Žontarju – aktualnem slovenskem državnem prvaku v gorskem in cestnem maratonu.
Stanje atletskega maratona v Sloveniji
Dan po osvojenem naslovu državnega prvaka, ko se je veselje malo pomirilo, pa se je Aleš Žontar, sicer poklicni vojak, javil na socialnem omrežju z zelo artikuliranim in razmišljujočim sestavkom na temo stanja vrhunskega maratona v Sloveniji.
Zapisal je nekako takole: "Naslovu državnega prvaka v gorskem maratonu prejšnjo soboto sem včeraj dodal še naslov državnega prvaka v maratonu. Občutek je odličen, vendar se je treba spustiti na realna tla. Moj rezultat je bil, roko na srce, popolnoma rekreativen. Potrebno se je vprašati, kako je mogoče, da popoln amater, brez trenerja in načrtnega treniranja, brez dodelane prehrane in rednih testiranj napredka sploh lahko osvoji ta naslov. Ne rečem, da treniram malo ali slabo. Od leta 2006 sem pretekel 38 maratonov ter gorskih maratonov in enkrat ultramaraton Celje–Logarska dolina. Dejstvo pa je, da je v Sloveniji atletika na dolge proge v krizi (imamo le nekaj svetlih izjem). Druga stvar, ki bode v oči, je mačehovski odnos organizatorjev velikih tekmovanj do najboljših domačih tekmovalcev, zato ti večinoma bojkotirajo nastope na domačih prvenstvih. Menim, da bi moral AZS poiskati sistemsko rešitev za izboljšanje stanja."
Kar nekaj govora je bilo tudi o tem, da so se spremenila pravila Atletske zveze Slovenije in da neprijavljeni rekreativci niso mogli tekmovati za državno prvenstvo, a to je že druga zgodba. Me je pa Alešev zapis spomnil na pogovor, ki sem ga imel pred leti z Markom Roblekom, soustanoviteljem zelo popularne Nočne desetke, tekaške prireditve, ki jo vsako poletje prirejajo okoli Blejskega jezera. (Mimogrede, letos 14. julija bo "blejska nočna desetka" že dvanajstič.) Bilo je kaki dve leti pred deseto, jubilejno izvedbo tega teka in Marko je bil z mislimi že v prihodnosti, želel si je, da bi si tekmo zapomnili po kakem posebnem dogodku.
"Kaj imaš v mislih?" sem ga vprašal takrat.
"Rad bi, da bi nekdo to desetko odtekel v času pod pol ure. Rad bi rekord proge. Seveda si želim, da bi bil to Slovenec," je bil iskren.
"Pa je sedaj kdo med našimi tekači, ki bi lahko to naredil?" sem bil radoveden.
"Ne vem …," je rekel, "težka bo …"
"Ampak včasih jih je bilo pa vedno po nekaj," nisem odnehal.
"Včasih so bili drugi časi," je zategnil Marko.
Atletski maraton v Sloveniji nekoč in danes
Da, pred desetletji smo imeli, sodeč po pripovedovanju, verjetno pa je zapisano tudi kje v arhivih, vedno nekako tri ali štiri atlete, ki so bili v stanju odteči deset kilometrov v času pod tridesetimi minutami. Ko sem se o tem, kako je (bilo) to mogoče, pogovarjal z nekdanjimi atleti, so rekli, da se je včasih treniralo veliko bolj trdo, pa tudi družba, na primer služba in podobno, je bila prakticiranju vrhunskega športnega teka veliko bolj naklonjena. A vendar, sem razmišljal, tekaška panoga je s svojimi inovacijami na področju opreme, obutve, prehrane in konceptov treninga naredila orjaške skoke naprej. Žal se najboljšim v tej atletski panogi to le malo pozna. Tudi slovenski maratonski rekord, Kejžarjev 2:11,50 iz leta 2000 je star že osemnajst let (ob tem, da je Kejžar tisto leto tudi desetko odtekel pod 30 minut, polovičko pa pod uro in tri minute). Odgovor na to, zakaj je tako, prepuščam seveda stroki.
Kar zadeva mene, pa nam najbrž ostaja na razpolago le dvoje. Ali maratonu kot atletski športni panogi namenimo več sredstev in pozornosti, da sčasoma (spet) vzgojimo vztrajnostne tekače, ki bodo prišli v bližino nekdanjih rezultatov. Ali pa maraton in vztrajnostni tek na splošno v Sloveniji pač razglasimo za sicer množično, a predvsem povsem rekreativno športno udejstvovanje, ki ostaja v domeni sproščujočega teka ter osebnega izziva, na katerega se podajamo glede na telesno stanje in želje ter brez resnega atletskega športnega imperativa.
Bodi tako ali drugače: midva z Žontarjem bova verjetno vsak na svoj način zraven tudi naprej.
Prvi kot običajno zelo spredaj; drugi pa po svoji navadi vse bolj zadaj.
