S starimi izdelki v boj nad potrošništvo

Kaj storiti, če se sušilnik za lase pokvari, saj se nam zjutraj pogosto precej mudi od doma. Ena rešitev je, da imamo za rezervo vedno na zalogi dodatni sušilnik za lase, ki je sicer popolnoma nerabljen.

Seveda pa to ni najbolj prijazno do potrošnikovega žepa, ki je zaradi nezanesljivosti izdelkov primoran kupovati na zalogo. Prav tako kupovanje za vsak primer ni prijazno do okolja, saj zahteva dodatno proizvodnjo. Je pa precej pogodu proizvajalcem, ki že skoraj stoletje vzporedno z vzponom množične proizvodnje vlagajo tudi v načrtno omejevanje in krajšanje življenjske dobe izdelkov.

Zakaj se izdelkom namerno krajša življenjsko dobo? Tehnološki napredek v zadnjem desetletju je neverjeten, v razvoj in inovacije pa se vlaga ogromne vsote denarja. Le leta 2012 je dva tisoč podjetij z najvišjim vložkom v raziskave in razvoj zanje namenilo skoraj 540 milijard evrov (1) (podatek za leto 2013 še ni na voljo).

Vendar pa te investicije niso namenjene le razvoju novih funkcionalnosti. Ena glavnih značilnosti vsakega izdelka, ki ji je namenjene precej pozornosti, je njegova pokvarljivost.

Med prve primere vlaganja v raziskave, kako načrtno skrajšati življenjsko dobo izdelka, spada dogovor kartela Phoebus, sklenjen leta 1924. Takratni glavni svetovni proizvajalci žarnic so se namreč dogovorili, da življenjsko dobo žarnic skrajšajo z 2500 in več ur na največ tisoč ur, saj bo to povišalo povpraševanje in prodajo žarnic. Z rojstvom te ideje so se znanstveniki vedno redkeje osredotočali na iskanje načinov, kako čim bolj podaljšati življenjsko dobo, in vedno pogosteje iskali rešitve, kako zagotoviti, da se izdelek pokvari po preteku določenega obdobja.

Tako imajo marsikateri starši in stari starši doma še vedno pečico in mešalnik, ki so ju kupili pred 30 ali več leti in ki še vedno delujeta brezhibno. Po drugi strani pa se nove pečice, ki se jim lahko nastavi čas vklopa in izklopa in se jih upravlja s pomočjo aplikacije na mobilnem telefonu, pogosto začnejo kvariti kmalu po preteku garancijskega roka.

Pokvarljivost je namreč eden najbolj gotovih načinov spodbuditve povpraševanja in kulture potrošništva, ki proizvajalcem prinese dodaten dobiček. Strošek popravila je pogosto približno enak ceni novega izdelka, včasih pa jo celo presega. Tako na primer strošek menjave baterije na starejšem modelu Applovega iPod Shuffla presega ceno novega najnovejšega modela. Apple namreč načrtno otežuje popravljivost svojih izdelkov, saj so oblikovani tako, da jih je praktično nemogoče razstaviti na lastno pest, ne da bi izdelek poškodovali.

Hkrati pa omejena življenjska doba tudi močno zmanjša privlačnost rabljenih izdelkov, kar potrošnike spodbudi k odločitvi za nakup novega in ne rabljenega ter s tem še dodatno prispeva k potrošništvu.

Za pretirano nakupovanje ni kriv le potrošnik Vzpon kulture potrošništva se je začel z industrijsko revolucijo in izumom tekočega traka, ki sta povzročila izobilje izdelkov po dostopnih cenah. Standard in pričakovanja družbe so se tako spremenila. Želja po občutku pripadnosti in zlitju z okolico pa sta potrošništvo še dodatno spodbudila. Nakup za življenje nenujne dobrine nam pogosto da občutek zadovoljstva, pritegne pozornost in odobravanje okolice, izboljša našo samopodobo in nam predstavlja simbol uspeha v življenju.

Dandanes je že skoraj vedno na voljo nakup na obroke, veliko ljudi pa ima tudi več razpoložljivega dohodka kot nekoč, kar omogoča, da potrošniki najnovejše tehnične pripomočke kupijo še hitreje. Tako danes izdelke pogosto zavržemo še pred pretekom njihove življenjske dobe, saj je najnovejši model finančno dostopen, dodatne funkcije in izboljšana zmogljivost pa nujno zlo, če želimo ostati v koraku s časom in se zliti z okolico. Trenutni ekonomski sistem torej še dodatno spodbuja potrošniško kulturo in s tem množično proizvodnjo.

Vendar pa za prekomerno potrošništvo ni vedno kriv potrošnik sam. Tako je na primer raziskava proizvajalca tiskalnikov Epson pokazala, da gre v povprečju kar 60 odstotkov črnila za tiskalnike med odpadni material. Za to poskrbijo senzorji, vgrajeni v kartuše, ki tiskalniku sporočijo, da je črnila zmanjkalo, čeprav kartuša dejansko še ni prazna. Potrošniki, ki ne želijo tvegati, da bi jim črnila zmanjkalo ravno v kakšnem ključnem trenutku, tako proizvedejo več odpadnega materiala, kot je to nujno potrebno.

Potrošništvo je za družbo hkrati koristno in škodljivo Bolj kot do potrošnikovega žepa pa je kombinacija načrtne pokvarljivosti in želje po najnovejši tehnologiji neprijazna do okolja in zdravja. Večje ko je povpraševanje, več izdelkov je treba izdelati, kar zahteva več energije in surovin, več pa je tudi odpadkov, ki so do okolja celo nevarni. Eden izmed najbolj potrošniških narodov so prebivalci ZDA, ki vsako leto zavržejo okoli sto milijonov mobilnih telefonov, kar je približno en telefon na vsake tri prebivalce.

Po drugi strani pa potrošništvo spodbuja proizvodnjo, kar pripomore k rasti zaposlenosti tako v podjetjih, ki izdelke proizvajajo, kot v podjetjih, ki jih oglašujejo in prodajajo. Potrošništvo na neki način spodbuja tudi inovacije. Podjetja namreč trgu redno predstavljajo nove izdelke z novimi in izboljšanimi funkcijami, ki potrošnike spodbudijo k nakupu najnovejšega modela. V svetu mobilne telefonije in tabličnih računalnikov je tako danes standard, da novi model na trg pošljejo enkrat letno.

Hkrati pa to pričakovanje ustvarja pritisk, ki podjetja sili k temu, da inovacije na trg uvajajo postopoma. Potrošniki vsako leto pričakujejo novosti, zato morajo podjetja vnaprej načrtovati, kako lahko vsako leto zagotovijo nekaj novega. Prav tako postopno uvajanje izboljšav prinaša višje dobičke.

Tudi postopne izboljšave namreč pritegnejo veliko kupcev, zahtevajo pa nižji vložek v razvoj. Če bi vsako leto izdelek izboljšali maksimalno, bi morali v razvoj vložiti veliko več, saj bi bila pričakovanja potrošnikov iz leta v leto temu primerno večja in težje dosegljiva. Dodatni stroški pa ne bi prinesli dodatnega dobička, ravno nasprotno, zato se večina podjetij raje odloči za postopno uvajanje inovacij.

Novo ali staro? Čeprav so novejši modeli večinoma zmogljivejši in imajo več funkcij, pa se njihovi predniki običajno ne kvarijo tako hitro, zaradi česar so včasih bolj zaželeni. Seveda pa pravih starih, a zanesljivih stvari, ki se še najdejo na podstrešjih in po domovih, ne gre enačiti z retro izdelki današnje mode, ki so samo videti starinsko, dejansko pa prispevajo k potrošništvu.

Sama na primer še vedno uporabljam sušilnik za lase, ki je star že skoraj 25 let. Je verjetno malenkost glasnejši in ima manj moči kot večina novejših modelov, vendar je bolj zanesljiv in mi omogoča, da jutranji ritual izvedem v miru. Ko bi le še vedno obstajale tudi najlonske nogavice, ki se praktično ne strgajo. A te so žal že davno šle v pozabo.