Četrtek, 16. 10. 2014, 22.14
2 leti, 8 mesecev
Rdeča čistka ne pozna meja
Bolj kot kozmične sile šamanstva v Bruslju je Slovenijo v tem iztekajočem se tednu zaznamovala politična odločitev ortodoksne levice, kdo je v tej državi politično primeren za javne funkcije.
V mislih imam odločitev obrambnega ministra Janka Vebra, da počisti vrh Slovenske vojske. Naj naštejem nekaj dejstev, zaradi katerih se mi zdi ta Vebrova odločitev, da mora generalmajor Dobran Božič oditi, odmik od normalnosti in je nevarna za prihodnost Slovenije: 1. V zrelih demokracijah funkcionarjev, ki so vezani na mandat, ne zamenjajo brez razlogov, temveč jim novoizvoljeni dovolijo, da končajo svoj mandat. Predvsem pa jih ne zamenjajo na začetku mandata. Minister Veber se je za zamenjavo odločil po treh tednih svojega ministrovanja, pa čeprav se nikoli ni ukvarjal z varnostnim sektorjem. Minister Veber za zamenjavo ni navedel argumentov, s čimer je še dodatno okrepil strahove, da želi stranka, ki je na volitvah 13. julija dobila pičlih šest odstotkov podpore (52.249 glasov!) spolitizirati vojsko. 2. Predsednik republike Borut Pahor je bil kot vrhovni poveljnik obrambnih sil odločno proti zamenjavi. Ministru je povedal, da lahko njegovo razmišljanje in ravnanje postaneta nevarna praksa. Pahor je primopredajo bojkotiral in se je ni udeležil. 3. Generalmajor Dobran Božič je kompetenten, vojaško se je izobraževal tudi na tujih častniških šolah in ima izkušnje z misij v Afganistanu in na Kosovu. Zoper njegovo strokovnost ni bilo očitkov. Najprej diskreditacija, potem likvidacija: Božiču so poskušali naprtiti, da mora oditi, ker naj bi se enkrat udeležil shoda v podporo Janezu Janši. V generalštabu so to trditev odločno zanikali. Je pa nedvomno razjezil še nekaj interesnih skupin: v njegovem mandatu Slovenska vojska ni zamenjala uniform (do zdaj jih je že vsaj petkrat, kar je odličen posel za dobavitelja), omejil je dvorne dobavitelje vojaške opreme in brzostrelk.
Zamenjava načelnika Slovenske vojske več kot o Dobranu Božiču pove o Janku Vebru. Obrambni minister je namreč s to zamenjavo pokazal, da je prototip slovenskega aparatčika, ki razmišlja zgolj v ideoloških okvirih in zunaj politike ne more preživeti, kot politik pa želi igrati socialnega inženirja. V tem okviru tudi lahko razumemo njegovo izjavo februarja lani, češ da je načrtovana privatizacija državnih podjetij veleizdaja – besednjak, ki ga mlajši poznamo zgolj iz črno-belih partizanskih filmov.
Janko Veber je leta 1994 začel župansko kariero v Kočevju, ki jo je v štirih mandatih kronal s hujskanjem občanov proti priselitvi romske družine Strojan v Kočevje. Od leta 1996 je bil vseskozi tudi poslanec, kar je lani kronal še z enoletno funkcijo predsednika državnega zbora.
Spoštovani bralci, ali razumete, kako lahko takšen človek, kot je zdajšnji slovenski obrambni minister, ki se nikoli ni ukvarjal z obrambnim področjem, ne govori angleško, suvereno brani interese Slovenije v Natu?
Spoštovani bralci, ali razumete, kako se lahko takšen človek, kot je zdajšnji slovenski obrambni minister, čuti kompetentnega, da po treh tednih ministrovanja zamenja načelnika vojske?
V Sloveniji preprosto nismo zmožni debate, ali je človek, ki je prišel na novo funkcijo, res bolj sposoben od prejšnjega, ali ima hrbtenico ali pa je zgolj kimavec politikom in interesnim skupinam?
Mi smo sto svetlobnih let oddaljeni od resnih razprav o kadrovskih politikah vsake slovenske vlade. Zato se ne čudite posledicam tako izrazito negativne selekcije.
V 25 letih nam namreč ni uspelo odgovoriti na nekaj povsem osnovnih vprašanj: 1) Do katere ravni je dopustno politično kadrovanje, torej kadrovanje na podlagi politične afinitete/preferenc/nazorov, do katere ravni pa je kadrovanje izključno strokovno?
2) Do katere ravni se pri strokovnih imenovanjih – kljub temu da gre za strokovne funkcije – dopušča diskrecijsko vlogo politike, ker je pač potrebno politično zaupanje, od kod pa to ne velja več in je treba dati prednost drugim kriterijem? In kateri so ti drugi kriteriji?
3) Kateri so tisti družbeni podsistemi, kjer je nujno, da obstaja politična pluralnost in minister (vlada) mora skrbeti za uravnoteženost (vojska, šolstvo, znanost, kultura, javna RTV …), kateri pa so tisti družbeni podsistemi, kjer je ta pluralnost sicer manj nujna, a zaželena?
Navada je, da se samodejno razdelimo po preferencah, in dokler je JJ na oblasti, levica joče nad kadrovskim cunamijem, ko pa je na oblasti levica, jočejo nad cunamijem desni.
Posledica: slovenska politika sploh ni več tekmovanje različnih politik in vizij razvoja posameznih političnih strank, temveč tekma med interesnimi skupinami s ciljem, kateri bo uspelo nastaviti čim več svojih ljudi na pomembne položaje, kjer je čim več javnega denarja.
* Razdvojeni narod