Pustite otrokom, da odkrivajo svet sami

Posledice se močno kažejo tudi v poznejših letih odraslosti, saj smo priča vse večjemu številu (mladih) odraslih, ki nimajo nobene želje po ustvarjanju svojega doma, so brez ciljev, večni študentje. Ob tem pričakujejo, da jim bosta sreča in denar kar sama od sebe padla v naročje, ker si to pač zaslužijo, še več, ker jim to pripada.

Vse prevečkrat lahko vidimo, da so današnji odrasli pravzaprav še vedno pravi otroci, za katerimi vedno stojijo starši. Ob pogledu na to se zastavlja vprašanje, kaj se je v vseh teh letih spremenilo z nami in z vzgojo, da je tako.

Krompirjeve počitnice naših šolarjev so pred vrati Sploh ni treba iti daleč, da bi slišal, kako se otroci med seboj pogovarjajo, kam bodo šli letos. Ob tem tekmujejo, kateri bo navedel imenitnejšo destinacijo in dodal, kje vse je že bil.

Ali pa pridejo na plano z besedami, kot so na primer: "Zakaj pa gremo na morje na Hrvaško, kaj pa če bi šli na kakšno bolj imenitno destinacijo, recimo na Havaje ali pa morda v Gardaland!?"

In v želji, da bi čim bolj zadovoljili svoje otroke, starši otroke odpeljejo v zabaviščni park, ob tem zapravijo veliko prigaranega denarja, otroci pa se nazadnje tam dolgočasijo in jim je grozno, ker morajo stati in čakati v vrsti. Ob tem se kaj hitro in pogosto dogaja, da so pri svojih trinajstih letih bolj ali manj že povsem naveličani vsega. Ničesar več se ne razveselijo.

Otroci poznajo svoje pravice, dolžnosti pa ne Če se ozremo malo okoli sebe, hitro opazimo, da ima že skoraj vsaka punčka pri enem letu vsaj pet barbik, vsak fantek vsaj pet avtomobilčkov, da ne govorimo o vseh drugih igračah, ki jih je na tone. Malo pozneje ima že skoraj vsak otrok svojo tablico, računalnik, telefon, deset parov čevljev, ravno toliko hlač in kril, puloverjev in še bi lahko naštevali.

Potem pa lahko pogledamo še otrokove šolske in obšolske obveznosti, kjer smo vse prevečkrat priča temu, da otroci zelo dobro poznajo svoje pravice, svojih dolžnosti pa ne. Hitro je enako tudi doma. Koliko otrok dandanes vsak dan samih pospravi svojo posteljo in pomaga pri hišnih opravilih? Koliko otrok se samih uči in dela domačo nalogo? Res otroci potrebujejo vse to, da bi bili srečni in da bi se počutili ljubljeni?

Otroci vsekakor ne potrebujejo vsega tega! Ob vsem tem se največkrat dogaja, da so starši, ker lahko otrokom omogočajo vse to, sami ob tem bolj zadovoljni kot otroci, ob čemer se ne zavedajo, da otrokom odvzemajo in zmanjšujejo želje. Več ko otrok ima, manj želja ima, in to že do pubertete. Ali takemu otroku za pozneje še ostanejo želja po raziskovanju, hrepenenje in borbenost, da bi sam kaj dosegel, če pa že vse ima in je že povsod bil?

Po drugi strani se dogaja, da so starši prepričani, da le sami vedo, kaj je za njihove otroke najboljše. Želijo jih obvarovati pred bolečinami, ki so jih morda doživeli sami. Ob tem otrokom ne dovoljujejo, da bi razvijali in izražali svoje mnenje, ter tako močno pazijo na njih in njihove uspehe, da se ne zavedajo, da v mnogo primerih zadovoljujejo svoje neizživete sanje in da otrok zgolj zadovoljuje njihove potrebe.

Kajti če jih bo zadovoljil, se bo počutil sprejetega in dovolj dobrega, ob tem pa bo potlačil sebe, svoje želje.

Posledica tega je, da se otroci zaprejo, da se popolnoma izgubijo, saj ne vedo več, kaj je dobro in kaj ne, kaj si zares želijo, saj jim starši ves čas govorijo, kaj je dobro za njih, in namesto njih izbirajo skorajda vse. Samo mislimo si lahko, kako to vpliva na poznejše življenje. Tak otrok zraste v odraslega, ki bo navajen zgolj poslušati in izpolnjevati navodila drugih. To pomeni, da bo tudi v službah zasedal take položaje.

Kje je rešitev? Kaj lahko starši naredijo, da bi svoje otroke dobro pripravili za poznejše življenje, da bi bili samostojni, se borili ter stopali po svojih poteh in izpolnjevali svoje sanje?

Še posebej tisti starši, ki imajo več kot enega otroka, dobro vedo, da so otroci med sabo povsem različni, čeprav imajo istega očeta in isto mamo, kar pomeni, da je pisanje nasvetov o vzgoji nekaj najbolj težkega. Vsak otrok se namreč rodi s svojim značajem in nekaj, kar je dobro in deluje pri enem, nikakor ne velja za drugega.

Na splošno lahko rečemo, da se je skozi leta mnogo stvari v vzgoji spremenilo. Številni otroci so danes deležni preveč zaščite in ugodja. Kar zares potrebujejo, je priprava za vstop v svet, kjer ni popuščanja, ampak trdo delo in boj. Zato jih je treba navaditi frustracij, kar pomeni, da se jim postavi meje ter da se od njih zahteva, da delajo in razmišljajo sami in si dovolijo hoditi svojo pot kljub bolečini spodrsljajev, ob tem pa sprejemajo odgovornost za svoja dejanja.

Pomembno je, da se zavedajo, da jim starši stojijo ob strani in jih spodbujajo. Velikokrat se namreč zgodi tudi, da se starši ob uspehih svojih otrok hvalijo vsepovprek, ob njihovih padcih pa jih skoraj zanikajo ali se sprašujejo, le po kom je ta otrok.

Otroci potrebujejo le starševsko ljubezen in podporo Otroci, ki niso deležni razkošja in morajo doma staršem veliko pomagati ter v mlajših letih prevzemajo več odgovornosti in hitreje začnejo skrbeti sami zase, razvijejo veliko večjo željo po doseganju višjih ciljev, po katerih so kot otroci hrepeneli.

Taki otroci so se v življenju navajeni boriti, se izražati, tvegati in so tudi veliko bolj uspešni. V nasprotnem primeru hitro postanejo potencialni hlapci, navajeni zgolj ubogati in se skrivati v ozadju, kar pa večinoma ne prinese zadovoljstva.

Kar otroci zares potrebujejo, so le starševska ljubezen in podpora ter trda roka, nikakor pa ne na tone igrač in luksuznih potovanj. Naj odkrivajo ta svet v vsej njegovi veličini sami ob zavedanju, da vas imajo!