Saj ste menda že opazili, da smo kot država v štali. Točneje, v neoliberalističnem hlevu, v katerem drug ob drugem stojijo konji in malo manjši oslički. Njihova naloga v vsej tej štali je, da z vrednostjo bioloških teles svojih državljanov ohranjajo vrednost vlagateljskega denarja. Kar pomeni, da je na čelu vsakega državnega konja in osla v tej štali napisana številka njegovega dolga, ki je hkrati tudi številka vlagateljskega denarja, za katerega vsa ta živina jamči z vrednostjo svojih teles. Vlagatelji (Kitajci, bogataši in pokojninski skladi) so v globaliziranem svetu pač opazili, da denar ni več varno naložen v delnicah podjetij (ki mimogrede propadejo), niti v zlatu (ki ga je premalo za realno kritje toliko denarja) niti v nafti in surovinah (ki so logistično težko obvladljive).
Rešitev za varnejše kapitalske naložbe je zastavljanje človeških teles, ki ga organizirajo državni oblastniki, če kapitalskih lastnikom dokažejo svojo moč upravljanja nad ljudmi. Če lahko ljudem poljubno večajo davke, dvigajo stroške osnovnega preživetja in uveljavijo finančna pravila, ki ljudem poljubno spreminjajo parametre zaposlovanja in življenjskega standarda. S temi manevri državni oblastniki dokažejo vlagateljem, da sprejmejo državo v neoliberalni hlev.
Uzde, ki se imenujejo državni dolgovi, so torej nov, genialen način ohranjanja vrednosti denarja v globaliziranem svetu. Kapital iz pasivne naložbe (npr. v zlatu) postane aktiven finančni in politični vzvod. Z njim se usmeri ekonomske politike zadolženih držav v odvisniško lovljenje vsakega priložnostnega, čeprav še tako bizarnega posla, ker je pač treba plačati dolgove. Upniki dobijo tudi neposredno kontrolo nad političnimi odločitvami dolžnic, pa naj vazali na oblasti zadolženih držav blebetajo o suverenosti, kar hočejo. Njihova suverenost je suverenost prostitutke, na katero ulico se bo nastavila. V resnici političnim vazalskim oblastnikom ne gre za suverenost njihovih držav, ampak suverenost njihovih oblastniških pisarn. Gre le za to, ali bo domači vazalski oblastnik sam izvršil predpisana kapitalska navodila ali pa potrebuje v sosednji pisarni še tujega uradnika, ki bo gledal na uro, če domači vazal prihaja točno v službo in ne izgublja časa z jutranjo kavo. To je ta suverenost, ki jo hočejo ohraniti naši oblastniki. Suverenost nad svojo skodelico kave.
V neoliberalistični štali
Ampak dejstvo je, da smo že v tej štali, če še niste opazili. In nerazumljivo je, zakaj zdaj bentimo nad neoliberalizmom, če pa smo v to štalo dobesedno (pri)rinili sami. Zakaj zdaj nergamo nad neoliberalizmom tistih, ki nam dajejo posojila, namesto da bi se zgražali nad neoliberalizmom nas samih, ki posojila jemljemo, ker brez njih ne moremo (pre)živeti? Saj je jasno, da se s tako veliko državno zadolženostjo in takimi življenjskimi stroški ne moremo iti neke svoje, sonaravne, nam prilagojene, vzdržne ekonomije. Ki bi nujno pomenila tudi materialno skromnost, manj avtomobilov, manj iPadov, manj pedagoških, komunalnih, energetskih in kmetijskih eksperimentov, manj uradov, zavodov, ekspertiz. Manj teoretiziranja in več dela, ki komu zares koristi. Drugače ne gre. Ne moreš hkrati stiskat in srat! Ne mores biti hkrati ekolog in pokuriti nekaj ton kerozina za dvajset čezoceanskih konferenc letno. To je perverzno! Ne moreš se iti sonaravne prehranske samooskrbe in plačevati komunali in vodovodarjem in elektrikarjem in občinarjem več, kot je vreden celoletni pridelek. Treba se je odločiti bodisi za razsipniški kapitalizem s posledicami ali za skromno samooskrbno ekonomijo – prav tako s posledicami.
A ko je bil čas za karte na mizi in pošteno odločitev, nismo imeli jajc. Raje smo se sprenevedali o svetilnikih, vlakcih in drugih predpubertetniških igračkah in objestno trošili. Dokler ni prišel čas, ko nismo več v položaju, da lahko karkoli odločamo. Zato si vsaj nalijmo čistega vina. Ko smo šli na pot zadolževanja in norega dviganja stroškov osnovnega preživetja, smo se, brez referenduma, pač odločili za vstop v neoliberalistično štalo. Dejanja imajo posledice. S sprenevedanjem smo izigrali sami sebe in se odrekli sanjam o posebni, alpski, samooskrbni, skromni in vzdržni ekonomiji. Kaj vam ni to jasno? Zdaj pa bi radi problem, ki je naš, odrivali stran kot nekaj tujega, kapitalističnega, neoliberalnega. Saj smo kot zasvojeni igralci na srečo, ki bentijo nad kazinoji in ne nad svojo norostjo, zaradi katere vsako soboto obnemijo pred igralnim avtomatom, ko jim požre zadnji kovanec in nimajo več niti za sendvič.
Neoliberalizem slovenske politike
Če bi torej obstajal zlohotni neoliberalni stric in bi te dni zmagoslavno prispel v Ljubljano po svoj krvavi davek, bi vsekakor moral pred sabo postrojiti svoje najzaslužnejše domače kvizlinge in sodelavce in jim podeliti medalje, ker so mu s tako minimalnimi stroški Slovenijo pripeljali v njegov neoliberalistični hlev. Najprej bi seveda odlikoval vse tiste, ki so tako čudovito izgradili naš državni dolg – to je največji vzvod neoliberalističnega obvladovanja malih, neumnih osličkov. Predvsem bi dobili odlikovanja vsi naši vodilni politiki in njihovi ekonomski svetovalci, ki so čudovito skladno, ne glede na ideološko barvo, prispevali k nastanku slovenskih dolgov. Najprej tisti, ki so s čudovito nepotrebno idejo o nujni certifikatski privatizaciji "družbenega premoženja" aktivirali megatone latentnega slovenskega pohlepa. Ki se zaveda, da priložnost za vsesplošno nacionalno ropanje pride pri nas približno enkrat v pol stoletja. Seveda ob prvih znakih tega pojava vsak Slovenec izgubi pamet, saj ve, da kaj podobnega ne bo več doživel.
Zlata odlikovanja bi dobili tudi politiki, ki so z nacionalinteresno idejo politično-bančnih posojil omogočili neukim fantastom, da so na čelu podarjenih podjetij povzročili stomilijonske in milijardne izgube. Zato medaljo vsem, od Lojzeta in Janeza prvega, od Toneta in Janeza drugega. Vsak od njih bi lahko v svojem času preprečil drsenje v prepad, če bi bil razumen in pošten. Pa niso bili. Morda so bili pošteni, pa ne posebno pametni in dorasli situaciji, morda so bili zelo pametni, pa precej manj pošteni do države in državljanov, kdo bi vedel. Naj sami presodijo.
Vsekakor pa bi tisti grozni neoliberaistični stric posebej vredno medaljo podelil bivšemu premierju Pahorju in njegovemu finančniku Križaniču. Ta dva neoliberalistična borca sta v imenu vseh nas prestopila Rubikon, "točko brez vrnitve", ko sta mafijske dolgove slovenskih podjetij socializirala v državne dolgove vseh državljanov. To je bila odločitev, da slovenski lipicanec dokončno dobi odločbo o zaposlitvi na delovno mesto oslička v neoliberalističnem hlevu. Za nedoločen čas. Da bo do konca svojih dni potrpežljivo nosil dolžniška bremena, v zameno pa dobil kako pest sena in kako bruseljsko pohvalo, da nam še kar dobro gre.
V normalni demokraciji bi sicer za tako pomembno odločitev morali sklicati referendum. Morali bi nas, državljane, vprašati, ali bolj želimo ohraniti državno lastništvo propadlih tajkunskih podjetij in bank ali pa bolj želimo ohraniti suverenost in ekonomsko samostojnost države Slovenije in slovenskih državljanov. A za tedanjega finančnega ministra je bilo to zgolj tehnično vprašanje. Namesto strateškega referenduma smo dobili le pomirjujoče besede o tem, da naše zadolževanje ni nič posebnega in zaradi njega ne bomo bankrotirali. Finančni minister pa je ob tem zamolčal, da nas tako nihče ni nameraval bankrotirati, ampak le poceni pripeljati v hlev tistih zadolženih držav, ki podobno kot mi ne morejo več odločati o lastni ekonomski politiki in državljanskih željah. Tuji kapital je le želel, da bi naša telesa postala jamstvo za tuje kapitalske vlagatelje in našima levičarskima neoliberalcema na oblasti se je to zdelo povsem nevznemirljivo in logično. Zato zaslužita zlato medaljo z diamantno lento.
Teorija zarote
Kaj pa trenutna dvojica, bo ostala brez medalje? Morda, a prstan z diamantom jima ne uide. Saj jima je z navideznimi manevri za obrambo suverenosti uspelo privleči tuje kreditne ocenjevalce, ki bodo razvrednotili naše zastavke za kredite, kot bi se jih domači ocenjevalci nikoli ne bi upali, če ne bi hoteli tvegati javnega linča, kot pritiče kvizlingom. Zato bodo neumno zastavljena podjetja in parcele raje na četrtino ali petino cene objektivno razvrednotili tujci. Ker za kaj več kot za toliko vsega tega v kratkem zares ne bi bilo mogoče prodati. Potem bodo lahko vse te mizerno ocenjene zastavke pokupili tisti, ki smo jim dolžni kot država. Verjetno z dodatnim popustom, če bodo kar zamenjali dolg za lastništvo. Recimo tista nedavna milijarda in pol, o kateri minister tako skrivnostno molči, bi na ta način v eni potezi postala čudovito oprana in vredna petkratnik začetnega vložka.
Se oproščam, če to zveni preveč butasto preprosta teorija zarote. Kaj več od mene, ki nisem finančnik, pač ne morete pričakovati. Ampak po drugi strani pa menim, da ima neinformiran državljan pravico do teorij zarote. Olje kot strahospoštovanje in molk, ki nas je pripeljal do sem. Glede sofisticiranosti milijardnih prevar pa so nas naši politiki in tajkuni izučili, da kaj več od pastirskih zvijač nikoli niso bili zmožni izvesti. Zakaj bi bila tokrat izjema?
Neoliberalizem slovenskih družbenih skupin
Poleg državnih dolgov pa so nas v neoliberalistično štalo porinili objestno visoki osnovni življenjski stroški, zaradi katerih se državljani prav tako ne moremo več svobodno odločati za nek skromnejši in vzdržen način življenja, ker je pač treba zaslužiti za položnice. Ker v končni fazi – neoliberalizem je sistem, ki ves človekov smisel in njegove odločitve podredi vpreženosti v služenje denarja in služenje denarju. Zato je neoliberalizem vedno najprej v nas – če pristanemo, da svojo človeško dimenzijo skrčimo na vlogo, ki jo imamo v ekonomiji denarja. Banke nam neoliberalizem ponujajo, ampak mi smo tisti, ki ga sprejmemo.
Če si kot družba ustvarimo stopnjo draginje, v kateri sploh ni mogoče mirno preživeti na skromen, neambiciozen način z malo krpo zemlje, potem smo sami sebi najhujši neoliberalisti. Ker na ta način sami stigmatiziramo in izrivamo v norišnice vse naše sodržavljane, ki nočejo ali ne zmorejo vpreženosti v hektično služenje denarju. Nikoli v slovenski zgodovini ni bilo socialno izrivanje "suboptimalnih" ljudi tako grozljivo kot v današnji "demokraciji". Nekoč so taki ljudje pač malo počasneje delali na polju, a so bil še vedno del družbe. Danes ne preživijo drugače kot odrinjeni in stigmatizirani in separirani. Kot družba ne priznavamo drug drugemu človeško, ampak zgolj denarno vrednost. To je neoliberalizem v nas. In v ta naš neoliberalistični hlev nas porivajo predvsem vse naše vesele združbe, od gradbincev do šolnikov, od dimnikarjev do komunale, ki za svoje storitve objestno kopičijo in dvigujejo račune za lastne sodržavljane. Zato si človek za petstotaka kmalu niti vode in zraka (kaj šele stanovanja) ne bo več mogel privoščiti, čeprav je za isto vsoto nekoč bil skoraj car.
Neoliberalizem je kot kazino – če rineš notri, se ne zgražaj nad (svojimi) izgubami in (tujimi) dobički
Zaradi navedenih razlogov je smešno, da pri nas celo povsem trezni ljudje v javnosti nenehno tarnajo nad hudobnim neoliberalizmom, ki da nas požira pri živem telesu. Ampak neoliberalizem je naša lastna izbira! Mi pa kot nezreli otroci odgovornost za našo lastno izbiro valimo na ponudbo imetnikov kapitala! Saj je njihova legitimna pravica, da svoj kapital pač želijo nekako konzervirati in ohraniti v varni obliki. Ki jim bo še čez deset ali dvajset let ohranila približno enake učinke, kot bi jih od svojega kapitala dobili danes. Pri današnjem nezanesljivem, globaliziranem svetu to seveda ni lahka naloga. Zato so vsi kapitalski lastniki v velikih težavah, vključno z upokojenci pametnih držav, ki ne plačujejo pokojnin iz proračuna in si s tem zajedajo ekonomijo. Zato poskušajo denar pač vložiti tako, da je varen, na primer v dolgove držav, kot je Slovenija. To je njihov način neoliberalizma, do katerega imajo pravico.
Mi pa imamo pravico, da se neoliberalizma ne gremo. Da ne pustimo, da nam ekonomska nuja in diktati vežejo roke za politične, človeške in razvojne odločitve, ki bi jih hoteli, pa jih zaradi neoliberalističnih finančnih okovov ne moremo več izvesti. Nihče nas ni silil, da smo stopili v neoliberalistični hlev. Nihče nam ni vsilil državnih dolgov, zaradi katerih nimamo več suverenih državnih odločitev o strategiji našega ekonomskega razvoja. Nihče drug kot mi sami nam ni vsilil življenjske draginje, zaradi katerih človek tudi na osebni ravni ne more (pre)živeti drugače kot v nenehnem strahu in praskanju denarja za osnovno preživetje.
Če že preklinjamo neoliberalizem, torej ne preklinjajmo nekaj abstraktnega in tujega, ampak tisto, kar imamo doma in nas resnično zasužnjuje. Preklinjajmo politike, ki nam na vrat obešajo državni dolg, vsaka milijarda nas pogrezne globlje v vlogo ekonomske marionete in osla v neoliberalističnem hlevu. In preklinjajmo vse tiste neoliberaliste, ki nam zvišujejo vsakdanje življenjske stroške, od smejočih županov z dragimi parkirninami do dušebrižniških skrbnikov naših dimnikov in cest in elektrike in zdravja in smeti. Z vsakim dodatnim evrom na položnici nas je malo manj. Imamo malo manj človeške svobode in vrednosti. In smo vedno bolj v štali.
3
