O neusmiljenih uničevalcih dolgov

Iz tega je nastal projekt Rolling Jubilee, katerega moto se glasi "reševanje od ljudi za ljudi" (a bailout of the people by the people), najprej v New York Cityju, potem pa se je vse skupaj začelo širiti po celi državi. Zamisel je preprosta: ustanovili so poseben sklad, v katerem zbirajo prostovoljne prispevke za razdolževanje zadolženih posameznikov. Doslej so zbrali približno 620.000 dolarjev, od katerih so jih 400.000 že porabili za odkup dolgov. V zadnjih mesecih je tako 2692 posameznikov po pošti prejelo obvestilo, da je sklad odkupil njihove dolgove in jih uničil, skratka, da nikomur več ne dolgujejo ničesar. Vse dejavnosti, povezane z delovanjem sklada, skupaj s števcem nabranih sredstev, lahko bralec spremlja na spletni strani rollingjubilee.org. O proizvodnji dolgov Dejstvo je, da ima kar 77,5 % ameriških gospodinjstev težave z dolgovi. Vendar pa ti ne izhajajo, kot si človek na tej strani Atlantika običajno misli, iz brezglavega zapravljanja. Podatki kažejo, da pride do 62 % bankrotov, ki so seveda posledica nezmožnosti odplačevanja dolgov, zaradi zdravstvenih težav. Kot pojasnjuje Steffie Woolhandler, profesorica na Harvard Medical School: "Če nisi Warren Buffett ali Bill Gates, si v tej državi od finančnega poloma oddaljen le za eno bolezen." Bolezen je torej za večino Američanov mnogokrat usodna predvsem v finančnem smislu. Podobno tvegano skupino predstavlja študentska populacija: večina lahko pride do izobrazbe samo tako, da se zadolži za celo življenje. Največja težava je v tem, da ti potem izobrazba ne zagotavlja solidno plačanega in izobrazbi primernega delovnega mesta. Delovna mesta so tudi v ZDA vse bolj redka, še tista, ki so, pa ti v najboljšem primeru ne omogočajo kaj več od golega preživetja. Na te težave je gibanje sicer opozarjalo že na samem začetku, a kot kaže, se situacija samo še slabša. Ko tako človek gleda televizijske posnetke še do pred nekaj leti zelo živahnih, danes pa povsem opustelih mest, po katerih se potikajo tropi zapuščenih hišnih ljubljenčkov, katerih gospodarji niso zmogli poskrbeti niti zase, pravzaprav ne ve več, ali gre za filmsko fikcijo ali realnost. No, jasno je vsaj to, da je ameriškega sna tudi uradno konec. Kapitalistična pravljica Človek težko verjame, ampak res obstajajo ljudje, ki mislijo, da je za vse skupaj kriv socializem. Hm, ob imenih, kot so Ben Bernanke, Alan Greenspan in Paul Volcker, najbrž res vsakdo najprej pomisli ravno na socializem. Pred dvema letoma, ko se je rodilo gibanje Occupy, je protestnike v parku obiskal tudi Peter Schiff, predstavnik 1%, da bi jim dopovedal, kako v ZDA dejansko vlada socializem, da to ni pravi kapitalizem itd. Saj ne, da možakar ne bi bil simpatičen, poleg tega najbrž celo res verjame v to, kar govori, pa še neverjetno pogumen je; težava je samo v tem, da mu malce nagaja gravitacija. Po njegovem je rešitev v deregulaciji, prostem trgu, ki bo uredil vse, manjši vladi itd. Potem ne bo več nobenih težav. Vse skupaj spominja na tisti stari vic o Mujotu, ki ujame zlato ribico. Ker je ta zlata ribica ušla iz Severne Koreje, Mujotu že takoj na začetku pove, da noče niti slišati o kakšnem socializmu, tudi če gre za še tako demokratičnega. Pa Mujo pomisli in reče: "Hočem kapitalizem Petra Schiffa." Pa mu ribica odvrne: "Dobro, naj ti bo, tukaj imaš demokratični socializem, zdaj pa mi daj mir." In ga z repkom še malce poškropi ter odplava novim dogodivščinam naproti. O perspektivah Kaj pa, če je vse skupaj res? Se pravi, kaj pa, če v ZDA res vlada socializem? Kot kaže, je vse skupaj precej odvisno od perspektive: če si član kluba 1%, potem najbrž res misliš, da živiš v socializmu, saj so vse tvoje napake solidarnostno socializirane. Če pa se po kakšnem naključju znajdeš med tistimi 99%, tega občutka ni več – tukaj veljajo kapitalistični zakoni. Zato torej takšni nesporazumi. Kakorkoli že, gibanje Occupy in uničevalci dolgov se prav gotovo ne borijo proti kapitalizmu kot takemu, se pravi, ne gre za antikapitalistično gibanje. Se pa zato borijo proti kapitalizmu v zdajšnji obliki, in tukaj bo slej ko prej gotovo prišlo do določenih sprememb, ki bodo bolj v duhu F. D. Roosevelta. Nedavna zmaga Billa de Blasia v boju za županski stolček New Yorka je najbrž že prvi korak v to smer. Spremembe so v vsakem primeru neizbežne.