Nika Kovač

Petek,
1. 3. 2024,
22.41

Osveženo pred

8 mesecev, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,61

Natisni članek

Natisni članek

EU28 Poljska Francija Slovenija ZDA pravice žensk splav kolumna

Petek, 1. 3. 2024, 22.41

8 mesecev, 2 tedna

Nika Kovač: Moja prijateljica Sarah ali splav kot temeljna pravica

Nika Kovač

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,61
burka | Foto Guliverimage

Foto: Guliverimage

Ko je v javnost ušla informacija, da bo vrhovno sodišče ZDA razveljavilo odločitev istega sodišča v primeru Roe proti Wade iz leta 1973, ki je ženskam v ZDA zagotavljala pravico do umetne prekinitve nosečnosti (splava), sem živela v New Yorku. Spomnim se člankov, ki so se pojavljali na mojem telefonu, zgroženega šepeta sošolk na predavanjih na univerzi Columbia.

"To zagotovo ni res, ne verjamem, da se lahko zgodi kaj takega," mi je zatrjevala ena od njih. Spomnim se tesnobe, ki sem jo ob branju te novice začutila sama. Zavedala sem se namreč posledic, ki bodo sledile odločitvi: več milijonov žensk bo ostalo brez varne in strokovne možnosti za umetno prekinitev nosečnosti. Prepoved ne bo zmanjšala števila splavov, nedvomno pa se bo povečalo število nelegalnih in nevarnih splavov.

Vedela sem, da bo odločitev povzročila dodatno neenakost in razdelila ljudi na tiste, ki si potovanja v druge zvezne države in varen poseg v zasebnih klinikah v drugih zveznih državah lahko privoščijo, in tiste, ki si tega ne morejo. 

Zato sem se pridružila protestom, katerih ključno sporočilo je bilo, da je odločitev nesprejemljiva. Spomnim se pogovorov z ljudmi, ki so nemočno razlagali, da ne vedo, kaj naj storijo, da preprečijo odločitev, ki bi bila v nasprotju z voljo ljudi in ki bo pomenila prepoved abortusa v številnih zveznih državah ZDA.

Dan, ko se je v Ameriki zgodila Deklina zgodba

Ko je čez nekaj mesecev vrhovno sodišče tako odločitev tudi uradno sprejelo, sem bila na letališču v San Franciscu. Čeprav sem odločitev pričakovala, me je pretreslo. Zdelo se mi je, da je za trenutek okoli mene vse utihnilo. Nisem bila edina, ki sem tako občutila. Opazovala sem ženske, ki so presenečeno pogledovale v telefon. Opazovala sem nejevero na osuplih obrazih. 

Nekaj ur kasneje sem bila na kavi s prijateljico Angelo. Razočarano je skomignila z rameni: "To je realnost, pravice lahko hitro izgubimo. Zavedaj se, da se lahko kaj podobnega zgodi tudi v tvoji državi, Nika."

Vedela je, da odločitev sodišča ni bila naključna. Sledila je desetletjem sistematičnega delovanja tistih, ki si želijo nadzorovati ženska telesa in jih pri tem ne zanimajo posledice, ki jih prinaša prepoved strokovne in varne umetne prekinitve nosečnosti.

Prizor z enega od protestov proti popolni prepovedi pravice do umetne prekinitve nosečnosti na Poljskem.  | Foto: Guliverimage Prizor z enega od protestov proti popolni prepovedi pravice do umetne prekinitve nosečnosti na Poljskem. Foto: Guliverimage Zadnji kamenček v mozaiku spreminjanja Amerike v prizorišče Dekline zgodbe je dodal Donald Trump, ki je v času predsedniškega mandata imenoval dva sodnika, za katera velja ocena, da na sodišču izvajata politični program skrajne desnice. Program, ki v ZDA povzroča dodatne stiske ljudi in vodi v tragične zgodbe. 

Samo tri dni po objavi odločitve sodišča so v zvezni državi Ohio desetletni žrtvi posilstva zavrnili dostop do splava, zato je morala odpotovati v Indiano, kjer je imela možnost varne prekinitve nosečnosti.

Slovenija – prva v Evropi 

V ZDA sem pogosto z veseljem in ponosom kolegom in kolegicam na fakulteti in drugim ljudem, ki sem jih srečevala, hvalila Slovenijo. Ne samo, da smo imeli delujoče javno zdravstvo in šolstvo, prelepo naravo, da Slovenija ni bila tako razslojena, kot so bile domovine kolegov in kolegic iz različnih okolij in držav. Povedala sem jim tudi, da imamo ustavno varovano pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Angeli sem na pogovoru ob kavi pojasnila, da smo edina država v Evropi s tovrstno ureditvijo. Pa tudi, da so se političarke levega in desnega političnega pola ob snovanju ustave povezale in ubranile ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je bila že pred osamosvojitvijo vključena v državno in republiško ustavo takratne skupne federativne države Jugoslavije.

"Svoboščina samostojnega odločanja ni zapoved ali navodilo. Je pravica, ki zagotavlja, da ima ženska zagotovljeno sistemsko možnost strokovne in varne prekinitve nosečnosti, če se tako samostojno odloči," sem pojasnila Angeli. 

Ob predlogu, da ni potrebe po tem, da bi bila pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vpisana v ustavo samostojne države, so takrat političarke v povezavi s civilno družbo in s sindikati odločno zahtevale, da ostane ta pravica ustavna kategorija, saj je za spremembo ustave potrebno večje število glasov poslank in poslancev, kot jih je treba zagotoviti za spremembo zakona.

"Člen ustave ob tem, da daje pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok prek zakona, zagotavlja tudi brezplačno storitev v zdravstvenih ustanovah, država pa je odgovorna tudi za to, da zagotavlja socialne in druge razmere v družbi, ki omogočajo dejansko samostojno odločitev o rojstvu otroka," sem se še pohvalila Angeli.

V ustavo vpisana pravica do umetne prekinitve nosečnosti je v Sloveniji družbeno dejstvo, ki ima podporo velike večine ljudi. A tudi tako rešitev je mogoče spremeniti. Lahko si zamislimo tudi razmere, ko so na oblasti avtoritarne vlade, kakršni sta Orbanova ali Vučićeva, ki imajo v parlamentu ustavno večino.

Sarah – prijateljica, ki se je odločila, da bo Francija sledila Sloveniji 

Odločitev ameriškega vrhovnega sodišča je jasno opozorila na to, kako hitro se v določenih okoliščinah lahko pravice spremenijo v prepovedi. Pod vprašaj je postavila samoumevno sprejemanje doseženega. Zakone v državah lahko namreč spremeni vsaka koalicija na oblasti, v parlamentu taka sprememba zahteva samo glas več od polovice poslank in poslancev. Četudi ustavno varovane pravice in svoboščine, med njimi tudi reproduktivne pravice, niso nekaj, česar ne bi bilo mogoče spremeniti, je to vendarle veliko težje. 

Moja francoska prijateljica Sarah rada pove, da se je treba na krivice, ki jih ljudje zaznavamo vsak dan in imamo pri tem občutek, da ne moremo spremeniti prav ničesar, odzvati z aktivnostjo in povezovanjem. "Imamo več moči, kot si mislimo. Samo naučiti se moramo, kako jo uporabljati za spreminjanje sveta," piše na zadnji platnici njene knjige o aktivizmu.

Ob trenutku teme, ki je prišla iz ZDA, se je tako kot že mnogokrat pred tem odločila iskati svetlobo. Sporočilo iz ZDA je razumela kot grožnjo, pred katero je treba vzpostaviti dodatno varovalo.

S kolegicami je pripravila peticijo, ki je pod geslom "Naše telo, naša svoboda" zahtevala, da v Franciji v ustavo vpišejo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Peticijo je podpisalo več kot 180 tisoč ljudi, okoli nje se je vzpostavilo tudi gibanje, ki je dejavno odpiralo pot k dopolnitvi ustave in k odločanju v parlamentu.

Shod v podporo vpisu pravice do splava v francosko ustavo | Foto: Guliverimage Shod v podporo vpisu pravice do splava v francosko ustavo Foto: Guliverimage

Dan glasovanja v francoskem senatu

Pred tremi dnevi, v sredo, 28. februarja, je francoski senat odločal o vpisu pravice do splava v francosko ustavo. To je bilo predzadnje glasovanje v dolgem procesu njenega spreminjanja. Glasovanje, ki so ga pobudnice in pobudniki spremembe spremljali s kančkom strahu in negotovosti zaradi izjav nekaterih politikov desnih strank. Pred parlamentom so organizirali shode, podpornice in podporniki dopolnitve ustave so razvili transparent, na katerem je pisalo, da je zagotovitev možnosti za umetno prekinitev nosečnosti temeljna pravica.

Tudi velika večina prebivalcev in prebivalk Francije rešitev podpira. V medijih smo lahko sledili tudi pozivom hčera svojim očetom, konservativnim poslancem, naj na glasovanju podprejo dopolnitev ustave.

Senat je s kar 267 glasovi za – proti jih je bilo le 50 – potrdil predlagane spremembe. A postopek spreminjanja ustave še ni končan, zadnje glasovanje bo v ponedeljek, 4. marca. To bo zgodovinski mejnik v prizadevanjih za reproduktivne pravice, a ne le za Francijo, temveč za vso Evropo. Evropo, v kateri vse ženske danes nimajo zagotovljenega dostopa do varne umetne prekinitve nosečnosti. Evropo, v kateri je zato ogroženo zdravje in življenje številnih žensk. 

Zakaj mora biti svobodno odločanje o rojstvu otrok zagotovljeno v vsej Evropi

Na Poljskem zaradi skoraj popolne zakonske prepovedi okrog 200 tisoč žensk letno splav opravi nelegalno, več kot 15 tisoč tistih, ki si to finančno lahko privoščijo, pa to stori v tujini. Nedolgo tega je bilo na Poljskem povsem drugače. 

Ob menjavi družbenega sistema na začetku 90. let prejšnjega stoletja so imele ženske na Poljskem v praksi zagotovljen dostop do umetne prekinitve nosečnosti, podobno kot je bilo to v Sloveniji. Pomembno povečan vpliv Rimskokatoliške cerkve na odločanje civilnih oblastnih struktur je omejil možnosti dostopa do splava že leta 1990, leta 1993 so v zakonu iz naštetih okoliščin, ki so veljale za utemeljene razloge za dostop do umetne prekinitve nosečnosti, odstranili ekonomske in socialne okoliščine, ki jih do tedaj v praksi niso preverjali, saj je zadostovala le izkazana volja ženske s sklicem na okoliščine. Leta 2016 so sprejeli še ukrep, ki daje finančno nagrado v višini tisoč evrov, zagotavlja stalno medicinsko oskrbo in krije stroške pogreba zarodka ali ženske, če se ženska odloči, da zarodek donosi, čeprav obstaja možnost, da ne bo donošen.

Leta 2021 pa je ustavno sodišče, ki ga je podobno, kot sem uvodoma zapisala za vrhovno sodišče ZDA, politično obvladovala največja vladna konservativna stranka Zakon in pravičnost, razsodilo, da je umetna prekinitev nosečnosti prepovedana tudi v primerih poškodb ploda, kar je do tedaj predstavljalo opravičljiv razlog za zakonit abortus v 98 odstotkih primerov.

Splav so s to odločitvijo praktično povsem prepovedali. Tudi v primerih, ko je na papirju zakonsko dovoljen, to je v primeru posilstev in življenjske ogroženosti nosečnice, ženske nosečnosti vedno ne morejo legalno umetno prekiniti. Samo v zadnjem letu smo lahko brali zgodbe o noseči posiljeni štirinajstletnici, ki ji v nekaj bolnišnicah zdravniki niso želeli umetno prekiniti nosečnosti, ker so se sklicevali na ugovor vesti, in smrtih žensk, ki jim je bila odrečena možnost opravljanja splava.

Prizor s protestov proti ukinitvi pravice do abortusa v ZDA | Foto: Guliverimage Prizor s protestov proti ukinitvi pravice do abortusa v ZDA Foto: Guliverimage Petra, članica programskega odbora Inštituta 8. marec, zbira aktualne zgodbe žensk v Evropi, ki niso imele možnosti opravljanja varnega in dostopnega splava. V nadaljevanju navajam tri izmed njih:

Januarja 2022 je umrla 37-letna Agnieszka, ki je bila noseča z dvojčkoma. Ko je eden od zarodkov odmrl, v bolnišnici zdravniki niso ukrepali. Agnieszka je bila primorana, da mrtvi plod še teden dni nosi v maternici, saj se zdravniki niso odločili strokovno drugače in niso zaščitili zdravja in življenja nosečnice, ker je obstajala možnost, da donosi drugi zarodek. Po tednu dni je odmrl tudi ta. Zdravniki so ukrepali šele čez dva dni, Agnieszka pa je zaradi sepse umrla. Tik pred smrtjo so jo, že v agoniji, prepeljali v drugo zdravstveno ustanovo. Ni se vrnila domov, kjer so jo čakali trije otroci in mož.

33-letna Dorota je bila v 20. tednu nosečnosti. Po navedbah njene družine je bila sprejeta v bolnišnico po tem, ko ji je odtekla voda, vendar ji zdravniki niso umetno prekinili nosečnosti, čeprav so bile možnosti za donositev zarodka neznatne. Pri Doroti se je povečalo tveganje za septični šok. Zdravniki so imeli tri dni časa, da spremljajo stanje bolnice in sprejmejo ustrezne strokovne odločitve, ki bi ohranile Dorotino življenje, a se niso odzvali. Umrla je 24. maja 2023 v specialistični bolnišnici Podhale v Novem Targu zaradi septičnega šoka.

Noseča Andrea Prudente je bila junija 2022 z možem Jayem Weeldreyerjem na počitnicah na Malti, ko je začela močno krvaveti. Ko sta poiskala zdravniško pomoč, sta ugotovila, da je Andrea utrpela prezgodnjo raztrganino plodovnice in ločitev posteljice v 16. tednu nosečnosti. Pri ponovnem ultrazvočnem pregledu, ki so ga zdravniki opravili 48 ur kasneje, so ugotovili, da v maternici ni bilo več plodovnice, zato so paru povedali, da plod ne more preživeti. Povedali so jima tudi, da zaradi zakonodaje, ki velja na Malti, zdravniki ne morejo umetno prekiniti nosečnosti, dokler ima plod srčni utrip.

Po sedemdnevnem bivanju v bolnišnici, med katerim je njen primer preplavil mednarodne naslovnice, so jo z letalom prepeljali v bolnišnico na Mallorci v Španiji, kjer so ji umetno prekinili nosečnost. V tožbi, ki so jo vložili njuni odvetniki in jo je pridobil časnik Malta Today, zakonca dokazujeta, da je prepoved splava v državi protiustavna in da krši Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

To so le nekateri primeri nepotrebnega trpljenja in smrti žensk v bolnišnicah. Veliko jih je, čeprav bi bila preveč že ena sama. Seveda pa so skrite mnoge, ki so povezane z ilegalnimi prekinitvami nosečnosti. 

Slovenija je lahko zgled, saj imamo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vpisano v ustavo, k temu pa je prispevala povezana skupnost žensk in moških različnih političnih in vrednotnih prepričanj.

Pred letošnjim 8. marcem je prav, da se zavežemo k skupnim prizadevanjem za svobodno odločanje o rojstvu otrok in za dostopnost do varne umetne prekinitve nosečnosti v vsej Evropi.

Siolova kolumnistka Nika Kovač | Foto: Siol.net Siolova kolumnistka Nika Kovač Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.