Neznosna privlačnost iluzij

Seveda bi lahko razpravljali o napakah, zmotah in zgrešenih potezah uveljavljenih tekmecev, predvsem tistih na t. i. pomladnem polu, ki so političnemu novincu in njegovi "instant" stranki omogočili takšen rezultat.

Vendar pa med razlogi zanj glavno vlogo igra nepripravljenost ljudi, da bi sprejeli in se sprijazniti z dejstvom, da je razvojni model, kakršen se je vzpostavil na začetku tranzicije in ki se do danes ni kaj bistveno spremenil, dolgoročno nevzdržen. To je model, ki temelji na zaprtosti, monopolih, državnem nadzoru, visokih davkih in intenzivnem zadolževanju, s katerim si je politična elita predvsem v zadnjih letih kupovala socialni mir.

Posledica tega je neugodno okolje za razvoj ustvarjalnih potencialov na ekonomskem in preostalih področjih ter posledično upadanje konkurenčne sposobnosti države v svetovni perspektivi (tako je v letošnjem poročilu Svetovnega gospodarskega foruma Slovenija na lestvici konkurenčnosti izgubila osem mest in je na 70. mestu, pri čemer so jo prehitele države, kot so Črna gora, Gruzija, Jordanija in Kolumbija).

Očitno si pri nas mnogi želijo sprememb na način, da se nič bistvenega ne bi spremenilo. Želijo si novo formo, ne pa vsebine. In prav to je zgodba t. i. "novih obrazov", katerih najnovejši in v "prodajnem smislu" najuspešnejši produkt je Miro Cerar. Ti na veliko obljubljajo, kaj vse naj bi se pod njihovo vladavino spremenilo, vendar to ostane na tako abstraktno-imaginarni ravni, da jih ni mogoče spraviti v realno življenje.

Tudi Cerar je bil v svojih predvolilnih nastopih poln lepo zvenečih parol o moralno-etičnih standardih, pravni državi in novi politični kulturi. Medtem o konkretnih sistemskih rešitvah ni kaj dosti govora; kar ga je bilo, pa je šlo v smeri ohranjanja obstoječega stanja. Namesto liberalizacije in sproščanja zasebne pobude se je še naprej ponujalo državo kot "univerzalnega skrbnika", ki je odgovoren za reševanje skoraj vseh ključnih družbenih težav.

Salonski radikalizem Na volitvah smo torej namesto odmika od etatizma in kolektivizma dobili še več istega. Koalicija, ki se vzpostavlja, bo nadaljevala neosocialistično usmeritev oz. bo morda celo okrepila take tendence. Poleg tega smo dobili v parlament še Združeno levico, ki bi želela uvesti nič manj kot nekakšen demokratični socializem. Njeni predstavniki so s svojimi izjavami in nastopi že kmalu začenjali prestavljati mejnike političnega lunatizma.

Tako je njihov glavni medijski "zvezdnik" Luka Mesec v enem od svojih številnih nastopov izjavil, da je bilo gospodarstvo socialistične Jugoslavije eno najuspešnejših na svetu (sic!). Mar ni zanimivo, da je Slovenija ob začetku socialističnega obdobja za svojimi zahodnimi sosedami po dohodkih in življenjskem standardu zaostajala manj kot ob njegovem koncu? Da ne omenimo, da so množice ljudi iz tega "socialističnega raja" odhajale na delo v kapitalistične države, v obratni smeri pa skoraj nihče. In da je nekdanja skupna država doživela kolaps kmalu po tem, ko je zmanjkalo tujega denarja – kar je usoda vseh socializmov.

Mar ni nenavadno, da takšne ideje – ki naj bi zvenele nekonvencionalno, celo uporniško – dominantni mediji tako intenzivno popularizirajo? Tisti, ki sistematično podpirajo politiko tranzicijske levice, usmerjeno v ohranjanje statusa qou in s tem vzdrževanje privilegijev starih elit. In da z njimi simpatizirajo mnogi konformistični malomeščani? Očitno se takšen radikalizem še kako vključuje v dominantni diskurz in je po volji obstoječim centrom moči.

Konec koncev predstavniki Združene levice novonastajajoče vladne koalicije sploh ne napadajo kaj dosti, ampak je njihova ost usmerjena predvsem zoper opozicijsko SDS. Tako so bili na nedavni seji parlamenta njihovi poslanci udarna pest pri obračunavanju s to stranko in še posebej z njenim predsednikom Janezom Janšo, ko je šlo za vprašanje veljavnosti njegovega mandata. Kot takšni niso nikakršni uporniki zoper sistem, ampak so njegov integralni sestavni del.

Realnosti ni mogoče ubežati Ne glede na to, kako močno se velik del politike, medijev in običajnih državljanov izogiba sprejetju dejanskega stanja, tega ne bo mogoče v nedogled početi. Za Slovenijo niso rešitev novi obrazi s starim načinom razmišljanja. Nikakor ni rešitev obujanje propadlih in zgodovinsko diskreditiranih ideologij, pa naj so zavite v še tako bleščeč celofan. Dlje ko bo trajalo življenje v iluziji, da je sistem dober in da korenite spremembe niso potrebno, trši bo pristanek na realnih tleh.