Izredni ukrepi Evropske centralne banke
5. junija je Evropska centralna banka napovedala ukrepe kvantitativnega sproščanja. Do zdaj tovrstnih ukrepov, za razliko od preostalih pomembnih centralnih bank na svetu, ni uporabljala, posledica tega pa je bila, da je bila naravnanost denarne politike v evroobmočju manj ekspanzivna kot npr. v ZDA ali Veliki Britaniji. Zdaj so šli korak naprej v tej smeri.
Kot lahko razberemo iz utemeljitve uvedbe ukrepov, je glavni razlog za to odločitev ECB poslabšanje gospodarskih obetov. Kreditna aktivnost ostaja prenizka, ker se v povprečju na novo ne investira, inflacija nevarno pada proti ničli.
Zakaj kvantitativno sproščanje?
Centralna banka običajno kreditno aktivnost stimulira (in s tem posredno ekonomsko aktivnost) z znižanjem obrestne mere, po kateri poslovne banke pridejo do rezerv pri centralni banki. S tem se pocenijo viri bank, ki lahko potem dajejo več cenejših kreditov. V krizi smo povsod v razvitem svetu z obrestnimi merami centralnih bank prišli praktično do ničle.
Zato ni več možnosti nadaljnje pocenitve posojil. Pod nič obrestne mere centralne banke ne morejo. Rezerve so namreč popolno zamenljive z gotovino, zadnja pa nam vedno prinese ničelno obrestno mero. Znižanje obresti centralnih bank pod nič bi bilo tako mogoče le, če bi svet nehal uporabljati gotovino, namesto nje pa elektronski denar.
Od tu dalje je srednješolska matematika. Tako je tudi obrestna mera za depozite pri Evropski centralni banki od 5. 6. 2014 dalje negativna. Ker so ti depoziti le v elektronski obliki in niso neposredna nadomestila za gotovino.
No, elektronskega denarja še nekaj časa ne bo, zato centralne banke ne morejo znižati svojih posojilnih obrestnih mer pod nič in morajo uporabiti izredne ukrepe. S tem pridemo do kvantitativnega sproščanja.
Bistvo kvantitativnega sproščanja je, da z njim centralna banka želi igrati funkcijo neposrednega posojilodajalca gospodarstvu. S tem do določene mere zaobide oz. podredi poslovne banke pri funkciji posojanja. Mimogrede, funkcijo neposrednega posojilodajalca gospodarstvu je imela tudi Narodna banka Jugoslavije v stari Jugoslaviji. Izkušnja nam tako govori, da se kvantitativno sproščanje po svetu lahko zelo slabo konča.
Ukrepi kvantitativnega sproščanja v ZDA so pretežno v obliki neposrednih nakupov komercialnih vrednostnih papirjev. Teh je bilo včasih tudi za 80 milijard dolarjev na mesec. Letošnjo jesen naj bi se predvidoma nehali, kar sliši na ime "tappering".
Podobne ukrepe nakupov je napovedala tudi Evropska centralna banka. Vendar so zaradi značilnosti evropskega finančnega sistema pomembnejši drugi ukrepi kvantitativnega sproščanja. S temi bodo banke lahko dobile poceni (deset bazičnih točk na obrestno mero za glavne posle refinanciranja, danes to pomeni 0,25 odstotka) dolgoročne vire (do septembra 2018), (le) če bodo kreditirale (nefinančna) podjetja.
Ker je pridobitev poceni vira neposredno pogojena s kreditiranjem, ECB neposredno vstopa na kreditni trg.
Motiv za to početje je jasen. Zagon investicij v evroobmočju je nujen. Podatki namreč kažejo, da je investicijska aktivnost v evroobmočju zelo šibka. Z izjemo leta 2011 investicije padajo vsako leto od 2007 dalje. V desetletju pred tem so investicije padle le 2002.
Kam gre poceni denar?
Želja je, da bi poceni viri za posojila torej končali pri podjetjih. Podjetja pa naj bi jih porabila za investicije. Te bi pognale gospodarsko rast. Mogoče, da bo kaj od opisanega tudi doseženo, vendar osebno mislim, da ne v pomembni meri. V najboljšem primeru se bo preprečilo dodatno padanje investicij. S tem pa okrevanja ni.
Razloga sta dva. Prvič, kljub zaporedju let z negativno rastjo investicij ECB v razlagi uveljavitve ukrepov ugotavlja, da v evroobmočju obstajajo znatne proste proizvodne kapacitete. Ni torej jasno, na čem naj slonijo nove investicije. In drugič, s skepso navdajajo izkušnje ukrepov kvantitativnega sproščanja v ZDA in drugod.
Dejstvo namreč je, da je večina denarja, namenjenega gospodarstvu, z ukrepi kvantitativnega sproščanja končalo na borzi in napihnilo borzne balone po vsem svetu. Borzni indeksi v ZDA in Evropi so danes na zgodovinsko visokih ravneh, za praktično petino nad ravnmi, ki so jih dosegli pred krizo in poznejšim borznim zlomom.
Človek se upravičeno vpraša, kako je to mogoče, ko pa so gospodarstva še vedno tako šibka, da so potrebni ukrepi kvantitativnega sproščanja?!
Kot je pokazala analiza investicijske banke JP Morgan, večina rasti borznih indeksov nastane zaradi nakupov lastnih delnic. Večina svežega poceni denarja centralnih bank torej ni končala v investicijah, ki bi omogočile organsko rast vrednosti podjetij, temveč v, poenostavljeno rečeno, umetnem napihovanju vrednosti podjetij.
Evropa pri tem ni izjema. V poplavi globalne likvidnosti se tudi v Evropi dogaja podobno. Tako kot se je to dogajalo pred krizo leta 2007. Kaj je sledilo, vemo!
Letos je aktivnost odkupov delnic pojenjala. Analize kažejo, da so delnice že tako drage, da se podjetjem izplača iti v nove izdaje delnic. To pomeni, da se rasti donosnosti delnic ne napihujejo več z odkupi lastnih delnic. Če k temu dodamo očitne signale precenjenosti delnic, potem je jasno, da je borzni balon najbolj očiten učinek ukrepov kvantitativnega sproščanja. In ne poznam enega borznega balona, ki se ne bi razpočil.
Nas bo pokrizni pogled na fiskalno politiko rešil?
V krizi se velike upe polaga v fiskalno politiko. Ta naj bi bila ravno zaradi tega, ker so obrestne mere centralnih bank na ničli, zelo učinkovit instrument spodbujanja gospodarstva. Kar je po vsej verjetnosti res. Vendar ne pozabimo, da se je v ozadju tega ustvaril rekordno visok balon državnega dolga. Isti instrument, ki naj bi prinesel gospodarsko okrevanje, je tako tudi glavna ovira taistega gospodarskega okrevanja.
Predkrizna ekonomika
Napihnjene vrednosti papirjev so v bilancah raznih finančnih institucij. Pok borznega balona lahko tako povzroči novo finančno krizo, še preden bo konec zdajšnje. S tega vidika je logična poteza evroobmočja, da pred vzpostavitvijo enotnega nadzornega mehanizma nad bankami v letošnjem novembru vse največje evropske banke pregleda podobno, kot so bile lani naše banke.
Banke, ki se bodo pokazale kot kapitalsko šibke, pa se dokapitalizira. Kapitalsko močne banke naj bi bile bistveno bolj odporne proti tveganju poka borznega balona, ki ga omenjam. Vendar ne pozabimo, da bo tako kot na borze glavnina dokapitalizacijskega denarja za banke posredno prišla s strani ECB.
Njen dolg pa je v bistvu javni dolg. Gradimo torej piramido na denarju centralne banke, ki se lahko prevrne. Ne trdim, da se bo. Obstaja pa določena verjetnost, da se. Če se bo to zgodilo, se nam bo vrhunec krize 2009 zdel kot sprehod skozi park.
Koliko bije ura Sloveniji?
Se vam zdim pesimističen? V bistvu sem zgolj realističen. Še vedno so namreč možnosti, da opisani ukrepi dajo določene rezultate. Ti ne bodo spektakularni, pozitivno bo že to, da ne končamo v novi krizi.
Pesimističen postanem takrat, ko pomislim na Slovenijo. Nas bo morebitni ponovni vihar krepko zajel. Zato je popolnoma jasno, kaj narediti. Zdaj, ko nam finančni trgi dajejo dihati, je nujno, da v enem letu sprejmemo vse zamujene reformne ukrepe. Ti so znani, napisani, razloženi, celo zavezali smo se jim.
Treba jih je le spraviti skozi parlament. Treba je izjemno hitro narediti vse, da morebitni pok borznih balonov pričakamo z večino reformnih ukrepov pod streho. Vendar pogled na to, kdo je lahko za krmilom naše barke, človeka rine do obupa.
Naši krmarji se namreč lahko "pohvalijo" s tem, da je Slovenija edina nova članica EU, ki se ji je bruto domači proizvod, primerjan po pariteti kupne moči, glede na povprečje EU od vstopa v EU znižal. Poudarjam, ne zgolj od začetka krize, temveč od vstopa v EU pred desetimi leti.
Zdaj smo pred volitvami in vsak dan poslušamo pretendente za parlament, kako bodo to popravili. Vsi zatrjujejo, da bodo dvignili konkurenčnost gospodarstva, nihče pa si ne upa biti pri tem konkreten, ker je jasno, da beseda takoj nanese na ukrepe, ki so politično nepopularni.
Za piko na i pa smo ta teden doživeli še strategijo mobiliziranja nacionalnointeresnih čustev v obliki zadnjih obupanih poskusov preprečitve prodaje Mercatorja Agrokorju in celo napoved tožbe proti novim tujim lastnikom Heliosa. Da "zapornih peripetij" ne omenjam.
To dokazuje, da večina tistih, ki se potegujejo za naše glasove, dejansko nima nikakršnega stika z realnostjo in ne ve, kaj se dogaja v svetu okoli nas. Glejte, preprosto nimamo državnika, ki bi vedel, kaj se dogaja v svetu, kaj šele, da bi to dogajanje razumel.
Posledično lahko tudi pozabimo, da bomo za časa mandata prihodnje vlade videli zaobrnitev negativnega trenda naše razvitosti. Ali povrnitev mednarodnega ugleda, ki ga nekateri obljubljajo.
3
