Muslimani, migranti, kulturni marksizem, diktatura, državljanska vojna in sobivanje

V teh časih, ko se vse bolj zapiramo v mehurčke in se naelektreno ozračje v družbi kaže v jezi in izključevanju ter celo v odkriti sovražnosti, so osebna srečanja tista, kjer spoznamo, da so ljudje mnogo boljši, kot se nam morda zdijo, če jih spremljamo le na družbenih omrežjih ali prek medijev. Pogovor o vrednotah, ki so nam kljub vsem razlikam skupne, čeprav jih razlagamo in živimo v različnih duhovnih in filozofskih kontekstih, so lahko primerno seme za boljšo skupnost.

Spodbujen s spominom na Forum za dialog med vero in kulturo, ki ga je pred leti organiziral katoliški duhovnik Milan Knep in je na srečanja vabil različne, a misleče ljudi, sem na domačijo v Dobu pri Domžalah povabil nekaj nosilcev različnih pogledov na dogajanje v družbi. Ni se zbrala skupina ljudi, prišli so posamezniki, ki znajo slišati drugačne od sebe in poskušati razumeti, zakaj se njihova stališča razlikujejo. In predvsem nimajo do njih odklonilnega, zaničevalnega odnosa.

Udeleženci smo srečanje na domačiji v Dobu obeležili tudi s skupno fotografijo pred Marijinim znamenjem. Foto: Franci Kek V teh dneh so v Dobu potekale slovesnosti ob 800-letnici prve omembe kraja in naj bo to srečanje dodatni kamenček k temu dogajanju, kamenček, usmerjen v prihodnost. Lepo je bilo za isto mizo ob krušni peči v 200 let stari slovenski kmečki hiši videti predstavnike islamske, pravoslavne in katoliške skupnosti, dva bivša politika, filozofe in v veliko čast nam je bilo, da nas je prišla pozdravit tudi predsednica države.

Srečanje je bilo neformalno, brez pripravljenih referatov, edino pravilo je bilo, da naenkrat govori le ena oseba. Tok razmišljanja sem poskušal moderirati sam, kar pa niti ni bilo nujno potrebno. Naše druženje se je zavleklo tja proti polnoči.

Arhitektka Mateja Panter v pogovoru z duhovnikoma Brankom Cestnikom in Milanom Knepom o obnovi hiše, v kateri smo se zbrali in ki je bila zgrajena leta 1797. Foto: Franci Kek Imam Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana Nevres Mustafić se je moral najprej soočiti s provokativnim vprašanjem, ali bodo muslimani v prihodnjih letih z mečem in ognjem prišli nad Evropo. "Bistvo vere je upanje za človeka. Pri tem absolutno ne pride v poštev uporaba sile. Tako sveta knjiga Koran kot Mohamed s svojim življenjem pričata o tem," se je odzval imam.

"Povsem drugo pa je, ko islam izkoriščajo nekateri, ki jih ne vodijo verski vzgibi. Muslimani, kristjani in judje imamo monoteistično etiko, kjer ne vidim dosti razlik. Te so na teološki ravni. Pogovarjati se je treba o tem, kaj so skupne vrednote, tako med vernimi kot neverujočimi," je dodal Mustafić.

Katoliški duhovnik Branko Cestnik je menil, da smo vsi na tržnici idej. V tem smislu tudi staranje prebivalstva v Evropi – povprečna starost slovenskega duhovnika, pa tudi kmeta, je dobrih 60 let – Cestnik vidi kot priložnost in ne kot pokop krščanstva. Podobno na to kot na novo priložnost gleda tudi papež Frančišek, je izpostavil.

Starešina Pravoslavne cerkve v Ljubljani protojerej Borislav Livopoljac je ob tem poudaril, da je treba "svojega Boga znati videti tudi v svojem bratu". "To je bistvo našega življenja," je poudaril.

Skupno so zaključili, da so se na žalost pojavljale osebe oziroma gibanja, ki so različne vere izkoristile v namene, ki z dejanskim naukom nimajo nikakršne povezave. V imenu tega ali onega boga za lastne sprevržene koristi.

Duhovnik Milan Knep je medtem izpričal svojo osebno izkušnjo, kako ima v veri zavetje, kamor se z molitvijo, branjem in pripravo na mašo zateče pred vsakodnevno medijsko ponudbo, ki je velikokrat, kot pravi, predvsem propaganda.

In tako je pogovor prisotnih preskočil na medije kot usmerjevalce našega dojemanja sedanjosti. Filozof, pesnik in prevajalec Gorazd Kocijančič je izpostavil izjemen prepad med sprejemanjem in predelovanjem informacij. Kot je poudaril, "propagande, ki smo ji izpostavljeni, miselno ne predelujemo". Filozof Gorazd Kocijančič pojasnjuje Borislavu Lipovoljcu o svojem obsežnem prevajanju Platonovih del. Foto: Franci Kek

"Nekoč smo poznali različne oblike askeze. Danes bi lahko bila ta askeza odvrnitev od medijev – osvoboditi se vezi medijev, ki so neke vrste žile tehnološke civilizacije," je menil Kocijančič.

Ob tem je omenil kolega filozofa in pisatelja Pavleta Raka (ki je bil sicer prav tako povabljen na srečanje, a je trenutno v samostanu na grškem polotoku Atos), ki je opazil, da neki menih bere tri leta star časopis. Na vprašanje, zakaj to počne, mu je ta odvrnil: "Saj je vedno isto."

Nekdaj eden najvplivnejših politikov v državi Gregor Golobič meni, da so mediji, ki so bili nekoč protagonisti razsvetljene rabe uma, v veliki meri zgubili ta status. Poleg prevlade logike kapitala jih hendikepirajo tudi družbena omrežja, ki potencirajo stanje postresnice, kjer je vse res in hkrati nič ne drži.

"Stopnja prevaranosti in samoprevaranosti je visoka, zamaskirana v to, da si je nekdo sam ustvaril neko mnenje, da se je domnevno sam dokopal do neke informacije. Kakor je seveda smiselno, da bi po zgledu Finske npr. skozi šolski sistem pridobili veščine presoje informacij, pa ostaja odprto vprašanje, ali si ljudje povečini sploh želijo biti nedezinformirani. Na volitvah tako pogosto, in ne le pri nas, zmagujejo popolnoma neuresničljivi programi, pri čemer se te fiktivnosti zavedajo tako politiki kot volivci," je opozoril Golobič.

Če je bilo še pred desetletji videti, da bo internet pripomogel k iskanju resnice, je sedaj jasno, da jo zamegljuje. Širina ponudbe omogoča prosto jemanje z menija glede na vsakršni okus.

Na srečanje sem povabil še nekaj prijateljev in uglednih osebnosti. Čeprav jim ni uspelo priti, pa so mi vseeno poslali nekaj misli. 

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl se je lepo navezala na razmišljanje Golobiča. "Danes je odnos med resnico in lažjo veliko bolj zapleten, kot je bil nekoč. Mnoge oblastnike danes sploh ne zanima, kaj je resnica. Tisti, ki jih vleče v smer avtoritarizma, pa največ profitirajo od tega, da ljudje ničemur več ne verjamejo."

Gregor Golobič razlaga docentu na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo filozofske fakultete dr. Maticu Kocijančiču o svoji diplomi Ko filozofi umolknejo, ki jo je opravil na tej fakulteti. Foto: Franci Kek Geograf in pedagog ter predvsem okoljevarstvenik dr. Dušan Plut je opozoril, da se končno začenjamo bati tudi samih sebe. "Človeška vrsta je pravzaprav neverjetno brezskrbno, s paradigmo stalne rasti populacije in potrošnje, že krepko stopila v geološko obdobje antropocena. Postala je namreč največja in hkrati muhasta sila, ki izčrpava in degradira planetarni ekosistem, naš edini dom ... Tako se strahovom pred Drugimi pritajeno pridružuje še strah – pred samim seboj."

Fizik, sociolog in profesor na ljubljanski teološki fakulteti dr. Igor Bahovec pa se je zavzel predvsem za dialog. "Če v Sloveniji kaj manjka oziroma če je kaj, kar bi bilo dobro poživiti, je pristni dialog oziroma kultura srečanja, dialoško iskanje odgovorov ipd."

V tem smislu je podprl naše srečanje in vsako tovrstno pobudo, "ki se napoti po poti iskrenega iskanja". "Mislim, da je potencial takšnih srečanj v tem smislu velik," mi je sporočil in napovedal, da se nam naslednjič pridruži. Kdo ve, morda pa nam uspe.

Odzivi odhajajočih ob koncu srečanja so mi v spomin priklicali stavke, s katerimi sem pred 25 leti opredelil pomen festivala Rock Otočec. Napisani so bili v sicer nekem drugem, bolj vznesenem vzdušju, pa vendar:

Z raznimi poslanstvi, a podobnimi občutki.
Občutki, ki se sicer spreminjajo, a so v vsakem trenutku pozitivni.
Se ne pretvarjamo, se radi zbližujemo.
Nestrpnost nam je tuja. Drugačni so enakovredni.
Daljni nas ne motijo, bližnje imamo radi.
Razpiramo stisnjene pesti, iščemo poglede odprtih oči.

Udeleženci srečanja ob napravi, s katero so naši predniki delali maslo. V tej hiši je več primerkov starodobnega pohištva, predmetov in naprav. Foto: Franci Kek