Četrtek, 10. 7. 2014, 19.45
7 let, 1 mesec
Moj glas gre najprijaznejšemu roparju
Na nedeljskih volitvah bomo odločali o tem, pod čigavo vlado bomo manj revni, ne pa bolj bogati. To je naš dejanski problem, ne pa Janša ali Kučan.
Javnomnenjske ankete, ki iščejo zmagovalca nedeljskih volitev, kažejo, da več kot 60 odstotkov volivcev še vedno ne ve, koga bi volili, če sploh bi volili. Ker me v letošnji volilni kampanji nihče od slovenskih politikov ni prepričal, da bi si v tej kolumni zaslužil mojo podporo, moram pač najti racionalen način, koga bom sploh volil.
Menim, da ima moj glas na volitvah v Sloveniji še vedno večji vpliv, kot pa je vpliv posameznika na neko globalno korporacijo. Preden pojasnim, kako v nedeljo izbrati čim bolj prijaznega političnega roparja, mi dovolite glasbeni izlet v ZDA:
Kanadski glasbenik Dave Carroll je bil leta 2008 s svojim bendom Sons of Maxwell na turneji, po ZDA so potovali z letalsko družbo United Airlines (okoli 90 tisoč zaposlenih, njena tržna vrednost je včeraj znašala malenkost manj kot 11 milijard evrov, kar je približno tretjina vsega, kar Slovenci ustvarimo v enem letu, oziroma skoraj poldrugi proračun slovenske vlade).
Letališki uslužbenci United Airlinesa so mu v Chicagu razbili kitaro. Škode mu letalska družba ni želela povrniti, češ da je zamudil 24-urni rok za pritožbo. Napisal je pesem, kako United Airlines svojim potnikom razbija kitare. Postala je hit na YouTubu, ima več kot 15 milijonov ogledov. To je v United Airlinesu povzročilo dolgoročne posledice: direktor korporacije se mu je osebno opravičil, korporacija pa je spremenila svoja pravila o ravnanju s strankami. Ustrašila se je namreč odziva javnosti na Carrollovo pesem.
Dave Carroll je po tem dogodku napisal knjigo The Power of One Voice in the Age of Social Media, ima predavanja, kako na vljuden, ne pa ciničen ali zadirčen način doseči svoje pravice.
Torej: se res nič ne da spremeniti?
Vendar pa vam svetujem zelo učinkovit način pri izbiri, koga voliti: doma si v denarnico dajte sto evrov (lahko tudi več, ne pa manj, kajti pri manjšem znesku je občutek izgube manj boleč). Denarnico imejte ves čas v roki, tudi takrat, ko boste obkrožili svojega kandidata. Zastavite si samo eno, zelo preprosto vprašanje: kdo od kandidatov na volilnem listu mi bo od teh sto evrov vzel manj? Ne odločate o tem, kdo od kandidatov na volilnem listu ima program, da lahko s poštenim delom iz stotaka nastaneta dva stotaka. Odločate zgolj o tem, komu od kandidatov boste dali del svojega stotaka.
Kdo od politikov na volilnem listu bo za denar, ki ga plačujemo davkoplačevalci, ponudil najkakovostnejšo storitev? Kdo bo izboljšal servis države, ki je zdaj na voljo državljanom? Kdo bo znal najbolje upravljati s tremi milijardami evrov, ki so namenjene slovenskemu zdravstvu? Kdo in kako bo znal izboljšati javno šolstvo?
A če je v vas vsaj kanček ponosa, se zamislite, ali ste pripravljeni od slovenskih politikov kupiti njihovo aroganco, češ da smo volivci takšni bedaki, da politične stranke ne potrebujejo nobenega programa in nam volivcem lahko ponudijo samo ime in obraz svojega predsednika.
Ali od politikov kupimo njihovo propagando zastraševanja? Ne mislim le na osemkolesno afero ali na zaton civilizacije, če zmaga SDS ali če zmaga levica. Se spomnite na primer, kako je bila SD proti privatizaciji, se spomnite njihovega stališča, da je privatizacija veleizdaja, njihovega strašenja, da so tujci pošasti, ki uničujejo delovna mesta? Ali lahko razumete, zakaj so potem v SD, ki jim javnomnenjske ankete kažejo manj kot deset odstotkov podpore, najeli ameriško (!) agencijo in ameriškega (!) strokovnjaka za politične strategije Craiga T. Smitha?
In SD ni edina politična stranka na teh volitvah, ki zase prav pri tujcih išče najboljše storitve za lastno preživetje, obenem pa volivce straši s tujci.
Slovenski politiki volivcem govorijo eno, zase pa delajo drugo. S tem nam kažejo, da smo zanje zgolj krava molznica: delamo zato, da lahko plačujemo davke, ki vzdržujejo sistem politične kaste.