Petek, 6. 11. 2020, 22.05
3 leta, 5 mesecev
Miha Mazzini: Naša opora v viharju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,87
78
"Normalno je, da vsako spremembo najprej ignoriramo, a resničnost prej ali slej tako močno potrka na vrata, da se moramo zbuditi."
Ignoriranje je ena od osnovnih obrambnih taktik. Česar ne vidimo, ne boli. Če ne opazimo, da nas partner vara, potem nismo razočarani, mar ne? Nekoč mi je neka gospa zaupala, da pričenja sumiti, kako bi lahko bil njen sin mogoče malce preveč nagnjen k alkoholu. Sin pa je bil vsem drugim v vasi že dolgo znan kot heroinski odvisnik.
Normalno je, da vsako spremembo najprej ignoriramo, a resničnost prej ali slej tako močno potrka na vrata, da se moramo zbuditi.
Ruska ruleta
V prejšnji kolumni sem opisoval svoje občutke po vrnitvi v Slovenijo (preberite jo). Šokiran sem bil nad množičnim ignoriranjem virusa. Razumem mlade, ki jim je bila bolezen covid-19 od začetka predstavljena kot nekaj, kar njih ne zadeva, a vsi preostali?
Če lastnik kateregakoli podjetja ure in ure izgublja s teorijami zarote in prepričevanjem prepričanih, da virusa ni, to pomeni, da je hitro odnehal reševati svoje podjetje. Pevski zbor, ki opravlja najbolj nevarno virusno dejavnost, in gre nastopat, pri čemer občinstvo pride – kje je lepši primer obojestranskega ignoriranja resničnosti?
Zaigrajmo eno po domače
Za prejšnjo kolumno sem nekaj časa razmišljal, kako bi preveril, ali zasebne zabave res potekajo, in se nazadnje spomnil glasbenega delavskega razreda. Ne zvezdnikov, ti so takoj v medijih, in upam, da imajo vsaj malo zaloge za te težke čase. A za njimi na odru stojijo glasbeniki, ki morajo vsak konec tedna na nekaj veselic in dogodkov, da preživijo sebe in družino. To je glasbeni proletariat. In za njimi, pod odrom, so scenski delavci, in tako dalje …
Ogledal sem si objave glasbenikov in upravičeno zapisal svojo trditev: "žurka" tu, "žurka" tam, glasbeniki so bili v polnem pogonu.
Pri čemer je prva možnost, da jim drugega ni preostalo: če ni drugih dohodkov, so lahko le globoko pogoltnili slino in šli delat v nevarno območje.
Če pa so od države dobivali nadomestilo, so si pa rekli, eh, bom pa zraven zaslužil še na črno, vredno je tvegati.
V obeh primerih pa vsi neprestano objavljali o tem, kakšna laž je virus, saj drugega niso mogli! Morali so prepričevati stranke in sebe.
Med pisanjem te kolumne sem še enkrat pogledal njihove objave in virus se je večinoma iz neobstoja premaknil v blažjo gripo.
Enega samega sem našel, ki je javno objavil, da je zbolel, in zavzdihnil, koliko mojih kolegov je bolnih!
In res jih je nekaj sumljivo dolgo že tiho. Želim jim uspešno okrevanje. Spet drugi so bili tiho, zdaj pa spet zanikajo virus, kar pomeni, da je mogoče, da so ga že preboleli, a se nočejo izdati – kdo pa jih bo še vabil na zabave, reveže, ki so jih pomagali tudi sami stigmatizirati!
Vrata v okulistično ambulanto
Kar me je privedlo do zanimivega vprašanja: glede na to, da v Sloveniji množično zanikamo nevarnost virusa, mar temu res (še) verjamemo? Smo še vedno v fazi ignoriranja ali pa se že prebujamo, vendar se še skrivamo zaradi pritiska okolice?
Med pregledovanjem objav na Facebooku pred prejšnjo kolumno sem tako zasledil pogovor o sveti birmi v Železnikih, kjer je neka gospa izrazila dvom, ali je 15. oktobra 2020 pametno zbrati na kup nekaj sto ljudi, kot je zapisala, a so ji someščanke hitro odgovorile, da virus ne obstaja in je vse skupaj "lari fari".
Kar ne pomeni, da so se manj bale od nje.
(trenutno stanje: "Najvišji delež trenutno okuženih je še vedno v Občini Železniki" (vir))
Torej, se le delamo brezskrbne ali smo res brezskrbni?
Odgovor mi je priskrbelo naključje. Sedel sem v čakalnici okulistične ambulante, ki je torej del zdravstva, kar nas nezavedno napoti na virus in bolezen, a nima povezave s samim koronavirusom in v to ambulanto ne vstopajo izrazito ogrožene skupine.
Opazil sem, da se ljudje pred vstopom čudno zvirajo, kot bi opravljali nekakšne rituale.
V pol ure čakanja je vstopilo 30 ljudi.
In niti eden si ni upal kljuke dotakniti z roko!
Poskušali so s komolci, podlahtmi, mlajši in gibčen je vpregel koleno, neka gospa je iz žepa potegnila rokavico za sadje in tako dalje.
Pa je bilo zraven vrat razkužilo, ki ga verjetno niso opazili.
Če bi jih vprašal o virusu, bi jih gotovo precej odmahnilo z roko, češ, ni ga. Ko so mislili, da jih nihče ne vidi, pa so ravnali pretirano previdno.
Koliko ljudi torej dobi povabilo na zabavo, pa ne upa odkloniti? Saj veste, eden večjih slovenskih strahov je vedno bil ta, da se ne bi komu zamerili.
Vzdušje
Sklepam, da ignoriranje kot obrambna strategija počasi peša in pokonci ga drži le dejstvo, da ljudje svojih strahov nočejo pokazati.
V takih primerih se ozremo po vodilnih in pri njih iščemo opore. Potrebujemo zgled (kar so naši vodilni krepko "zašuštrali", o čemer sem pisal prejšnjikrat) in predvsem jasna pravila igre.
Vodilni je v takem primeru nepremičen steber sredi nevihte, kapitan, ki stoji za krmilom in kljub temu, da ga bičata veter in dež, čvrsto in osredotočeno jadra proti cilju.
Na pomlad sem zapisal, da je Janša prihod na oblast odigral popolno, le da "s seboj nosi hudiča skušnjavca, ki se imenuje Twitter. Bo zdržal ali ne?"
Čas je, da preverim.
Twitterja se izogibam, ker se je spremenil v greznico že dolgo tega. Impulziven je, torej vključuje le osnovna, agresivna čustva in ne prav veliko razuma.
Predsednik vlade
Račun Janeza Janše na omrežju Twitter je … je … Nimam besed.
Najprej, obsežen. Tule je grafičen prikaz tvitov po urah za nekaj mesecev. Predsednik vlade malo spi:
Da, tiste stotice na levi so število poslanih objav.
Lotil sem se branja enega samega dne (4. november 2020) in naštel sem 167 objav. Če vsaka vzame minuto … Uf!
Ko sem že bral, sem jih še vsebinsko označeval. Nekaj pohvalnih o Orbanu, kakšna negativna o Sorosu, grmenje nad RTV, to sem vse pričakoval.
Naštel pa sem 102 objavi o ameriških volitvah in 20 objav o epidemiji v Sloveniji.
Med ameriškimi sem široko zazeval ob tisti, da volivec iz Arizone pravi, kako njegovega glasu za Trumpa niso šteli. Volivec iz Arizone? Slovenski predsednik vlade daje svoj glas in vpliv, da bi zaščitil volivca iz Arizone? Slovenija se mi nikoli ni zdela manjša.
OK, gremo na domač teren: "Med influencerji, odgovornimi za slabo epidemiološko situacijo, tudi Kučan!"
Ojej.
Kaj naj vam rečem?
Prosim vas, ne berite teh objav! Namesto jasnega fokusa, ki mu sledijo jasna pravila, odjemalci premierjevih tvitov dobivajo golaž vseh mogočih teorij zarote, pomešano zasebno in službeno, pomembno in obskurno. In posledica mora biti zmedenost.
Ta trenutek potrebujemo fokus na epidemijo in njene družbene in psihološke posledice.
Volivec iz Arizone lahko počaka.
Pa Kučan tudi.
78