Migrantska pot do nas samih

Ekonomski zgledi Spomnim se afriške noči, sredi katere je utripala modrikasta kresnica. Ko smo se približali, se je izkazala za televizor, priključen ob generator, pred zaslonom pa so sedeli vaščani, od najmlajših do starcev. Gledali so porniče. Razmišljal sem, kako naj jim razložim, da mi zahodnjaki kdaj tudi – vsaj za trenutek – mirujemo s svojimi penisi in vaginami, a zjutraj so prišle klene Evropejke na seks turizem in potrdile, da je res tisto, kar prikazujejo filmi.

Mar vi ne bi krenili od doma in se preselili v pornič? Ali pa v bazene Beverly Hillsa? Ste pozabili, kako smo čez bolj ali manj železno zaveso strmeli v prizore divjega potrošništva in si želeli, da bi bili tam oziroma da bi prišel k nam?

No, zdaj smo mi tisti, ki smo na drugi strani zidu in drugi hrepenijo po našem standardu.

In kot imamo probleme mi, bodo imeli probleme med podobo in stvarnostjo tudi tisti, ki zdaj pešačijo proti Evropi. Celo presenetljivo veliko ubežnikov iz Severne Koreje naredi samomor, ko primerja realnost s tistim, kar so videli v nadaljevankah (vir).

Arabske pomladi Letošnji pritok migrantov je za pol večji kot običajno in opazili smo ga, ker se je pač dotaknil naših krajev. Povečanje gre na račun Sircev in za njihov izgon so poleg vojne krivi tudi vpoklici vsevprek v različne frakcije. Al Asad je na neki točki uvidel, da naj tisti, ki nočejo biti z njim, raje gredo ven in potni listi so postali dostopni. (vir)

Žalostno je, da očitno arabske države lahko izbirajo samo med laično in versko diktaturo.

Turški hazard Turčija je sprejela milijon beguncev iz Sirije (vir), kjer živijo v taboriščih, brez pravice do dela in otroci tudi brez šolanja. Čez nekaj časa so Erdogan in njegovi ugotovili, da imajo v rokah močno orodje za igro z EU in vedno dobro zastražena meja med starima sovražnikoma Turčijo in Grčijo je nenadoma postala porozna.

Grško maščevanje Grki so ravno klečali, polomljeni po pogajanjih o svojih dolgovih, ko jih je EU znova poklicala in zahtevala, naj čuvajo meje pred migranti, ki so se začeli izkrcavati na otoke in ravnanje z njimi je predstavnik UNHCR imenoval "sramotno" (vir). Beremo lahko tudi take naslove: Na Lezbosu zmanjkalo grobov, kamor bi pokopavali migrante. (vir)

Verjetno se Cipras in njegovi hahljajo ob vsakem migrantu, ki ga pošljejo v naročje svojim dolžnikom.

EU-utvara Kot je zapisal Boštjan M. Zupančič (vir), so Američani v dobi velike imigracije uredili otok za sprejem prišlekov. Evropska unija tega ni bila sposobna.

Namesto da bi popisovali ljudi na otokih (grški Lezbos, italijanska Lampedusa ali katerikoli že) ter jih potem z letali vozili do cilja, morajo zdaj pešačiti in zmrzovati brez vsake potrebe. Pa še plačevati tihotapcem, namesto da bi si kupovali letalske karte (in s tem poganjali uradno ekonomijo in ne črne).

Kajti, veste, EU ni država, marveč le še skupna valuta. Možnosti, da bi država postala, so bile, a ljudje, ki so to od nje pričakovali in najbolj potrebovali, so najbolj nastradali.

Govorim seveda o Srebrenici. Od tedaj se ta nekakšna koalicija držav opoteka od krize do krize in le čaka, da se jo resno naveliča Nemčija ali Francija. Do takrat bo pa izdajala priporočila, ki se jih nihče ne bo držal.

Balkanska sloga Stopnjo EU-utvare so najbolj pokazale izjave, da se bodo balkanske države že dogovorile, kako si bodo podajale migrante. Če bi bile nekdanje jugoslovanske države sposobne dogovora, potem jim skupna država ne bi že vsaj dvakrat razpadla v krvi.

Šarm nemščine Verjetno ste videli pogovor štirinajstletne Palestinke z Angelo Merkel, vsaj tisti del, ko se dekle zjoče. V celoti pogovor traja 11 minut in Nemce je najbolj šokirala odlična nemščina migrantke, skupaj s podatkom, da ima najboljšo oceno iz nemščine v razredu.

Val medijske pozornosti, ki je sledil, je tudi migrantom po taboriščih sveta pokazal, da imajo inteligentni in delavni ljudje v Nemčiji možnost razvoja in preboja.

Kakšne imigrante hočemo Slovenci? Novinarka, ki je o solzah mladenke poročala za New Yorker, je zapisala, da imigracija prisili državo, da se vpraša, kaj ji je pri sebi najbolj všeč (vir).

Razvijmo to misel: Nemci sebe dojemajo kot "Kulturnation", kjer je (bil?) status pisatelja višji od statusa politika in celo državnika. Ni čudno, da so ostrmeli ob jeziku mlade imigrantke.

Naredimo miselni poskus: vrnimo se kakšno leto nazaj, pred migrantsko krizo, in se vprašajmo, kakšne priseljence bi Slovenci radi?

Hm ... Težko vprašanje.

Strokovnjakov ne, saj znamo vse najbolje sami ali pa bi ti zahtevali visoke plače. Predavateljev tudi ne, poglejte le pogoje na univerzah.

In zdaj že nestrpno skačete za monitorjem: ajd, Mazzini, zdaj hvališ neke mlade, inteligentne, delavne Arabce, saj mi imamo Filipa Drnovška Zorka, mar nisi videl, kako je v Angliji trgal gate na kvizih? Poglej si na YouTubu! To je res, videl sem. Res pa je tudi, da smo Filipa mi izvozili, medtem ko so Nemci tisto dekle uvozili. Smo torej možgansko izvozna država že stoletja, zato ostajam pri vprašanju, kakšnega tujca pa bi radi uvozili?

Menim, da imamo v arhivu naših arhetipov že izdelan model: stric iz Amerike. To je človek, ki nas obišče, malo se poveselimo, popijemo, pojemo, potem pa nam pusti denar in gre, ne da bi se vtikal v naše zadeve. Po tej predlogi si predstavljamo tudi tuje vlagatelje.

To razloži veliko besnih izbruhov po Facebooku, češ ti migranti imajo s seboj po stotisoče evrov, mi naj bi jih pa hranili (= nič nam ne dajo?!?).

Slovensko načrtovanje Slovenske oblasti so se na prihod migrantov pripravile skladno z najboljšim antropološkim priročnikom, kar je bil kdaj napisan o slovenstvu, Butalci Frana Milčinskega. Premier Cerar je tvital o etiki in njegov strankarski kolega je povedal, da smo pripravljeni sprejemati po 2500 migrantov dnevno (vir).

Zato smo Hrvatom dejali, naj nam jih toliko pošiljajo. No, to je tista razvpita tabla, ki so jo spisali tudi Butalci – Hrvati so jo ignorirali in čim hitreje vozili čim več ljudi pred naša vrata, tudi v ledeno Sotlo. Na naši strani pa šok: ja, kako, saj smo rekli 2.500? Itd.

Kar pomeni, da se zgodi tisto, kar vedno trdim o slovenski javni upravi: prva linija deluje, ker mora, v ozadju pa sta megla in kaos.

Slovenska stvarnost Že dolgo smo dežela paranoje (preberite) in vztrajno gradimo svojo izolacijo (češ mi smo nekaj posebnega – še pomnite trditev, da se nas kriza ne bo dotaknila? Za nas velja vedno manj pravil, čudno, da deluje še gravitacija), torej bi pričakovali zatohlo, klavstrofobično, večinoma desničarsko deželo. A ne – po lastnih izjavah povsod sami levičarji! Večina vlad je bila torej "levih". Migranti so bili sneg, ki je odkril sledi. Prvo vprašanje, ki si ga mora zastaviti slovenska desnica: kako, za vraga, se vam ne posreči biti neprestano na oblasti? V čem je štos?

Vzgoja za medije Osnovnošolci imajo bojda poseben predmet, ki naj bi jih pripravljal na medije, in tisti, ki ga poučujejo, lahko mirno naredijo harakiri, saj jim je vzgoja povsem spodletela. Karkoli si nekdo izmisli in objavi na blogu, ljudstvo dojame kot novinarsko objavo. "Časopisi so objavili", rečejo in citirajo zasebne blodnje nekega čudaka.

Pisatelj izda knjigo v nakladi 300 izvodov. Prištejmo še bralce v knjižnicah in dobimo kakšnih tisoč ljudi, mogoče. Ljudstvo to imenuje javnost in pisatelje toži. Novinar objavi v časopisu z naklado 5.000 izvodov in tudi njega tožijo. Vaški bebček pa objavi v kakšni Facebook skupini (ena bolj sovražnih ima 20 tisoč članov, preveril zdajle), kar pomeni, da ga prebere tudi na stotisoče ljudi in debelo gleda, češ to je moje osebno mnenje, saj ga nisem objavljal javno, zakaj bi zanj odgovarjal?

Zdaj pa napnite možgane in si predstavljajte logiko RTV: v goste povabi Jelinčiča, ki se hoče spet aktivirati, češ naj se sliši zamolčana Slovenija. Tisti, ki nakladajo v nakladah sto tisoč izvodov, naj bi bili zamolčani? Jelinčič sam nima kaj povedati, zato nam z ekrana obnavlja tisto, kar je prebral na internetu. RTV Slovenija torej z njim poskrbi tudi za nepismene, kar je plemenito dejanje. Je pa res, da s tem nagradi avtorje paranoje, saj od zdaj tisti, ki si izmišljujejo govorice in jih širijo, lahko rečejo: "Ja, to sem slišal po sami državni televiziji, RTV!"

Dr. Ljerka Bizilj, kako ste kaznovali odgovorno osebo?

Jezik in slovstvo Jasno je, da največji nacionalisti svoj jezik najslabše uporabljajo, saj z besom nadoknadijo tisto, kar jim ostaja zunaj dosega. Ampak če greste nastopat v javnost, potem se uredite, obrijete in vključite svojo najboljšo slovenščino.

Glede na to, da je zdaj srednja šola že minimum izobrazbe, torej naše prebivalstvo sedi pri pouku slovenščine kakšnih 13 let in raven obvladovanja jezika, kar smo ga lahko brali, je največ, kar zmorejo?

Tovarišice slovenščine, epsko vam je spodletelo.

Propagandne vojne "Novice", ki so krenile z anonimnih blogov (spletni naslov publishwall mi je postal sinonim za kloako in ne berem ničesar več, kar pride od tam), so bile pravi katalog slovenskih strahov, niti enega niso izpustile. Verjetno je del populacije najbolj zabolela tista, da so hrvaške oblasti razlastile Slovence in v njihove nepremičnine naseljujejo begunce. Pravi udarec v ahilovo peto, mar ne?

Hitlar Pred migranti smo že vedeli, kako Putinova priljubljenost v teh krajih raste. Zdaj vemo, kako priljubljen je še vedno Hitler, četudi si nekateri ne morejo zapomniti, kako se njegov priimek napiše. Ugotovili smo tudi, da nekako spadata skupaj, saj so po Facebooku krožile izjave, da zdaj bi pa potrebovali Putina ali Hitlerja, le ta dva bi bila sposobna ukrepati.

Še vedno torej v teh krajih vlada žalovanje za velikim Očetom in upanje na novega.

Zlovenija "Moramo jim sekat glave, ker to so sami ISIS-ovci, navadni morilci", je zapisal nek gospod (popravil sem slovnico). Kar me spominja na znani paradoks, da pri nas ni več nobenih kanibalov, ker smo včeraj zadnjega pojedli. Občutek "vaških straž" je močno preveval grožnje, češ sami se moramo organizirati in začeti klati čim prej. Skratka, ljudje imajo občutek, da na državo ne morejo računati, saj ne stori ničesar.

A tudi tisti, ki smo te množične izbruhe brali in se zgrozili, smo ostali z istim občutkom: kakšna država je to, ko ni opazila niti sledu sovražnega govora?

Kar je verjetno še največji problem: samoorganiziranje je edino, kar nam preostane. Minister Goran Klemenčič je zamudil simbolno točko, ko bi lahko država končno pokazala, da zmore delovati. Tako pa prostovoljci pomagajo migrantom, lokalni gostilničarji hranijo policiste, sovražni govorniki ropotajo, nasprotniki se organizirajo in zberejo njihove izjave na kup in tako dalje in tako dalje. Na tem mestu bi se rad zahvalil neznanemu avtorju spletne strani Zlovenija, naredil je pravo stvar v pravem trenutku. In tudi to, da je čez nekaj dni objave pobrisal.

Potegnimo črto: migranti so prišli do Slovenije in niso je našli. Naleteli so le na prijateljske in sovražne skupine, bolj ali manj samoorganizirane.

In kaj nas čaka v naslednjih dneh? Med pisanjem te kolumne sem dobil vabilo na Slovenski knjižni sejem, kjer se bodo trije moški pogovarjali o liberalizaciji splava (vir). V obrambi pred zunanjim sovražnikom se bo Evropa v celoti usmerila zelo na desno, Slovenija pa še posebej.

Kaj pa v naslednjih tednih? Posnetek Merklove je preroški. Ko kanclerka obtiči v zadregi, se poskuša rešiti s tem, da ogovori mladeniča, ki sedi zraven jokajočega dekleta. On pa ji reče, da je gej in jo vpraša, zakaj mu ona in njena stranka preprečujeta enakopravno življenje, kot ga imajo drugi državljani. Tako je Angela Merkel prišla iz dežja pod kap. Isto se bo zgodilo tudi nam.

Migranti bodo prihajali še naprej, a pozornost ljudstva se bo usmerila na referendum o izenačitvi partnerskih skupnosti. Frustracije in sovraštvo bodo dobile nov cilj, vzniknile bodo nove propagandne vojne, novi internetni pogromi, mlinsko kolo slovenstva bo mlelo dalje, vrtelo se bo vedno hitreje, kot se vrtijo kolesa, ujeta v blato. Premakniti in odpeljati se ne zmorejo več, le umazanijo lahko še škropijo okoli sebe.