Majda Širca: Če ni podplutb, ni posilstva

Dekle sta začela siliti v spolne odnose. Bila sta groba in delovala vzajemno. Prijateljica se je zavedala njune premoči in možnih posledic. V avtu je opazila torbo z opravo za borilne veščine in dojela, da so grožnje usodne. Njen poskus upora je bil takoj nasilno zatrt. Opravila sta oba. Ko jo je eden držal, jo je drugi posiljeval. Zavedala se je, da lahko preživi le na en način. Da se ne bojuje.

Naprej sta odpeljala, kot da se ni nič zgodilo. Ko so prišli v Ljubljano, jima je, potem ko je opazila, da mesta ne poznata, namignila, da lahko preveri, ali je sostanovalka doma, če jo počakajo, da skoči do stanovanja ... Skratka, fanta sta takoj zagrabila in jo počakala. Vrnila se je s policijo. Pripeljala ju je namreč v bližino Prešernove ulice, kjer je bil že takrat sedež policije.

Plačilo za prevoz"

Ta del zgodbe mi je povzela z mučno grenkobo, kot da bi ji vsak dotik doživetega na novo rezal spomin. A nadaljnja pripoved od trenutka, ko je stopila na varno, torej v zaščito policije, je v njenem opisu postala travmatično boleča.

Dolgo v noč so jo na policiji zasliševali, ne da bi ji ponudili vsaj kozarec vode. Kasneje so odpotovali na kraj zločina, ne da bi jo vmes vprašali o počutju ali izrazili vsaj malo razumevanja in empatije. Počutila se je obtoženo in prizadeto zaradi sugeriranega občutka krivde. Poslušala je namige o tem, da je mogoče sama izzvala poželenje. Šlo je tako daleč, da so jo naravnost vprašali, ali je uživala.

Foto: Shutterstock V spominu imam, da se je postopek proti obema po dolgem času zaključil brez večjih posledic, prvotna sodba je bila znižana, če ne celo odpravljena. Svoje dejanje sta upravičevala s tem, da je pač morala plačati prevoz. Usluge niso zastonj, sta rekla korpulentna fanta.

Svojo nedolžnost sta utrjevala s tem, da sta se izkazovala kot skrbna družinska človeka. Ključen odpustek pa sta dobila ob dejstvu, da na dokazano posiljenem dekletu ni bilo znakov nasilnih dejanj. Da je bila brez odrgnin, podplutb in ran.

Čas zaslonov

Od takrat je preteklo kar nekaj desetletji. Marsikaj se je v tem času spremenilo. "Avtoštopa" tako rekoč ni več, tabu tem je manj, javnih opozoril pa več.

A spolnega nasilja ni nič manj. Čas je postal popolnoma normiran in odmerjen zaslonom. O nasilju se sicer več govori, ga raziskuje in osvešča. Toda v pol stoletnem obdobju sicer turbulentnih in radikalnih sprememb v družbi – sploh v kontekstu #me_too izkušenj – se določeni pogledi na integriteto duš in teles niso kaj dosti spremenili. S kamerami so se celo poglobili. Tudi z grozljivimi, neposrednimi in vsem dostopnimi prenosi, ki nasilju dajejo dodano razsežnost, ljudem, ki vse to neposredno in brez odvez spremljajo, ne da bi ob tem tudi ukrepali, pa priskrbijo nove vrste težko razumljivih užitkov in zadoščenja.

Foto: Shutterstock O tem spregovori tudi najnovejši film Janeza Burgerja Opazovanje, kjer v neposrednem prenosu in ob številnih všečkih tako rekoč pred očmi pasivnega slehernika, ki je brez vsake empatije in odgovornosti, umira pretepeni fant. Vprašanje neposredne, a travmatične posledice nasilja raziskuje tudi zadnji film Hanne Slak Niti besede, v katerem nastavlja ogledalo družbi, ki zna le govoriti, ne pa tudi poslušati. Bomo znali vsemu temu sploh prisluhniti?

Pasivnost in stereotipi

Način dojemanja nasilja, kot ga je bila deležna moja prijateljica, razgledana, lepa mlada ženska, ki je tiste dni, ko sta jo posilila dva mišičnjaka, ravno zaključila zahtevno zdravljenje, ni daleč od tudi današnjega razumevanja krivde. Kot da se je čas ustavil. Po neki stereotipni logiki, ki je nezavedno ali tudi ne vpisana v dojemanje pravosodnih odločevalcev, naj bi šlo pri posilstvu za ženski užitek.

V študiji O stereotipih o posilstvu, zaznanih v sodbah slovenskih sodišč lahko beremo, kako lahko psihološki mehanizmi stereotipizacije vplivajo na odločanje sodišč. Eden izmed zakoreninjenih stereotipov o posilstvu je prav sklepanje, da žrtve spolno nasilje spodbujajo ali si ga nezavedno celo želijo, se na primer vprašljivo obnašajo, izzivalno oblačijo, posegajo po alkoholu in tako ali drugače vzbujajo pozornost. Na vpliv tovrstnih stereotipov so prve začele opozarjati feministke, ki so stereotipna prepričanja o posilstvih v obtožbah spolnih kaznivih dejanj povezale s tradicionalnimi predstavami o ženski družbeni vlogi in posilstvo opredelile tudi kot dejanje, katerega namen je vzdrževanje moči nad ženskami, njihovo obvladovanje in poniževanje.

Ampak če smo o vsem tem podučeni, zakaj se potem stvari ne spreminjajo?

Ugrabitev Evrope

Ko v primeru posilstev govorimo o nedotakljivosti telesa in nasilnih napadov nanj ali ko sledimo nenavadnim argumentom obrambe in razsodbam sodišč, se zdi, da ostajamo trdni sledilci in ujetniki preteklosti. Miti so večni in priročni – kot tisti o nastanku Evrope, ki je utemeljen na posilstvu grškega boga Zevsa (oziroma Jupitra po Ovidu), ki je, spremenjen v belega bika, ugrabil lepo Feničanko Evropo, jo na svojem hrbtu odnesel na Kreto ter jo tam posilil.

Njegov akt ugrabitve in spolnega nasilja je čas predelal v akt zmage in plodnosti – Evropa je rodila tri sinove, Zevs pa je rojstvo naše celine in civilizacije utemeljil na premoči moškosti.

In ker so bogovi sveti in brezmadežni, ostane madež na ženski, ki ji je bila kasneje pripisana še kazen z rojevanjem v mukah in z izgonom iz rajskega teritorija.

Sicer so v zgodovini umetnosti motivi ugrabitev zelo pogosti. Tako pogosti, da se pozablja, da gre za nasilno dejanje nad ženskami – za nasilje, ki v družbi dobi domovinsko pravico.

Ugrabitev Evrope, kot jo je upodobil beneški umetnik Tizian v letih okoli 1560–1562. Foto: Tizian Nepovratno

Kakšne so psihične posledice posilstva, lahko le sklepamo. Četudi je film ena sama imitacija življenja in fikcija, nam prav film – bolj kot druge umetnosti – prepričljivo posreduje izkušnjo zla.

Mislim, da smo skoraj vsi umikali pogled s platna ob projekciji filma Nepovratno (Gaspar Noé, 2003). Že med prvo projekcijo na festivalu v Cannesu je dvorano zapustilo več kot dvesto ljudi, ker je bilo soočenje z grobim posilstvom v najbolj možni realistični izvedbi za gledalca nevzdržno.

Posilstvo Alex (Monice Bellucci), ki se po podzemnem hodniku zvečer vrača domov, je posneto tako rekoč v realnem času, brez reza, s shizofreno kamero, na način podajanja živalskih impulzov in sadističnega izživljanja. Nepredstavljivo postane srhljivo, odvratno, neznosno in nekaj, kar nima več povratka v normalnost bivanja. Kliče zgolj še k maščevanju.

Ampak v družbi, ki jo mora uokvirjati pravo, ne gre za maščevanje, temveč kaznovanje.

Kaznovanje

Nedavno je sodišče obravnavalo že drugo spolno zlorabo slabotne osebe, v katero je bila vpletena skupina mladih, ki so zlorabo tudi snemali. Hotelska varnostna kamera je v primeru (še vedno domnevnega) posilstva celo posnela, kako je žrtev v dvomljivih okoliščinah, gola in zavita v brisačo, sredi noči odtavala iz hotela na ulico, nato jo je eden izmed obtoženih odpeljal nazaj v hotelsko sobo. Skupinsko posilstvo je za zdaj ostalo brez epiloga.

V primeru skupinskega posilstva, kjer je bila oproščena peterica, ki je posilila 15-letno dekle, je sodnik menil, da ne gre za notorično spolno dejanje, temveč da je dejanje pogojeno z mladostjo vpletenih in s tem povezanim hormonskim neravnovesjem. 

Da ne navajam obrazložitev v drugem primeru, ko se storilcu pripisujejo razlogi za olajševalno okoliščino pri nasilju nad žensko s tem, da posiljevalec ni imel urejenih spolnih odnosov. Skratka, nasilje nad žensko naj bi bilo potemtakem v dobrobit storilčevega psihičnega ravnovesja.

To, da storilec ni imel redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov, da ni imel urejenih življenjskih razmer, ki bi mu omogočale družinsko ali kakršnokoli skupno življenje, gradi seveda na mitu o neobvladljivem – in opravičljivem – moškem spolnem nagonu. Gre za stereotip o moškem kot ujetniku naravnih potreb, ki se spolnosti ne more upreti, ko je soočen s primerno situacijo. Taka predstava zakriva resnično, nasilno naravo posilstva, ugotavljajo v raziskavah, saj gre v bistvu za nadvlado storilca nad žrtvijo in ne za potešitev strasti.

Da ne govorimo o primerih, ko je opravičljivo in celo olajševalno, če ženska ob posiljevanju ni bila budna ali če je šlo za skupinsko posiljevanje, ki ni trajalo predolgo. Pogosto je razumevanje, da je za sodišča "pravo" posilstvo le tisto, ki pusti telesne sledi in mora trajati določen čas, skratka, da ni "relativno kratko".

Obtoženčeve teorije pri zagovoru na sodišču včasih slonijo na predpostavki o provokativnem in izzivalnem obnašanju žensk – kot se je zagovarjal eden izmed dveh oziroma treh posiljevalcev lani marca v ljubljanskem parku. Najdeno spermo na dekletu, ki se mu je po njegovo nastavljala, je pojasnjeval z vznemirjenjem, ko je opazil, da je brez spodnjih hlačk, kar naj bi ga pripeljalo do vrhunca, ki se je zgodil brez spolnega odnosa.

Foto: Shutterstock O tem primeru se bo sodišče ponovno odločalo in se soočalo z drugačnimi dejstvi, podkrepljenimi s posnetki varnostnih kamer in predhodnim nasiljem nad dekletom. Ampak ponovna sojenja in zasliševanja, povezana s potlačitvijo ali oddaljitvijo spomina, dolgotrajnim procesiranjem, travmatskimi odpiranji ran in brušenjem nasprotnih dejstev, imajo lahko tudi nepričakovane zaključke.

Inštitut za kriminologijo je v obsežni raziskavi ugotovil, da so kazni za storilce spolnih zlorab nizke (za posilstvo je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora). A bolj kot vprašanje višine kazni je skrb vzbujajoče, da v praksi posiljevalci za zapahi povprečno preživijo manj kot dve leti, skoraj tretjina kazni pa je pogojnih. 

Poleg tega sodišča tudi takrat, ko gre za izjemno huda kazniva dejanja, praviloma ne posegajo po najhujših sankcijah, kar je skrb vzbujajoče. Celo v primeru posilstva otroka je bila izrečena zgolj pogojna obsodba. Problematične so tudi anomalije sodišč, saj se, kot navajajo raziskave, sodbe vseh enajstih slovenskih okrožnih sodišč pri zelo podobnih primerih močno razlikujejo.

Po črki zakonov Marije Terezije

Kazenski zakonik obdobja Marije Terezije iz leta 1769 je opredeljeval posilstvo kot dejanje, če se ženska zaradi nevarnih groženj, dejanskega nasilja ali da je zahrbtno omamljena, ne more upreti pohoti posiljevalca, ki jo v takem stanju zlorabi.

Zgodovinar dr. Gorazd Stariha opozarja, da je bila torej po črki zakona dovolj že grožnja, in ne le fizično obvladovanje, da bi sodišče priznalo žrtvi, da je bila v dejanje prisiljena. Toda v pregledanih spisih deželnega sodišča do leta 1860 ni niti enega primera, navaja Stariha, da bi bila za priznanje posilstva dovolj že grožnja, ampak so ženske vedno morale dokazovati, da je bil njihov odpor posiljevalcu zadosten in ne prešibak.

In neredke so bile ugotovitve, da je zdravniški pregled pokazal, da je njen telesni ustroj tak, da bi se s pravočasno uporabo njenih moči vsekakor lahko ubranila posilstva. To je bil primer 19-letne služkinje v Ljubljani leta 1856, ki si jo je privoščil gospodar, medtem ko je bila žena zdoma. Preiskavo so opustili, če povzamemo, zato ker so bolj verjeli gospodarju kot služkinji.

Ali v nekaj let kasnejšem primeru, ko v arhivu spoznamo primer, ko jo je nekaznovano odnesel tast, ki je pijan v gostilni vojakom obljubil spolno občevanje s snaho za dva goldinarja in polič vina. Vojaki so res začeli oblegati snaho, ki je klicala na pomoč, vendar ne samo da se tast ni odzval na njene klice na pomoč, ampak je snaho še prijel in držal za nogi, da je vojak lahko občeval z njo. Na zaslišanju je tast dejanje tajil, nazadnje ga je vzela v bran še žrtev sama in sodišče je ugotovilo, da ne gre za zločin, ter preiskavo proti tastu prekinilo.

Kdo koga ogroža

Zgodovina priča, da slabe prakse težko izginjajo, čeprav se napotki k ničelni stopnji tolerance nenehno ponavljajo. Vsako nasilno dejanje je treba razkrinkati in skrbno raziskati. Tema spolnega nasilja je senzibilna, polna predsodkov, ran, stigem in slabih, tudi pravosodnih izkušenj. Med razlogi, da žrtve nasilja ne prijavijo, je visoka stopnja družbene tolerance do tovrstnega nasilja in s tem povezano prelaganje krivde na žrtev namesto na povzročitelja.

Zelo žalostno je tudi, da se tema spolnega nasilja izrablja za dvigovanje političnega vpliva. Desnica se tako v Sloveniji kot tudi v svetu skrajno bohoti na račun migracij, ki naj bi bistveno prispevale k porastu posilstev. Ogroža nas nasilje nezakonitih migrantov (!) – kot  ksenofobno trdijo v stranki SDS – četudi raziskave kaznovalne politike govorijo, da so posiljevalci v 80 odstotkih primerov slovenski državljani, med tujci pa prevladujejo državljani iz republik nekdanje Jugoslavije.

S potvorjenimi podatki in občo retoriko ustvarjajo atmosfero izrednih razmer, ki preti z vdorom nasilnih zunanjih sovražnikov, ki ogrožajo naše domove, sploh pa ženske. Kam vodi tovrsten diskurz, je dokazala zgodovina. Kdo koga pri nas ogroža, pa tudi.

Siolova kolumnistka Majda Širca. Foto: Siol.net