Majda Širca

Sobota,
11. 5. 2024,
22.02

Osveženo pred

7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,08

Natisni članek

Natisni članek

Šiška Slovenija Evropska unija Janez Drnovšek Borut Pahor evropske volitve evropske volitve kolumna

Sobota, 11. 5. 2024, 22.02

7 mesecev

Majda Širca: "Bi rada spremenila svet? Spremeni mojega!"

Majda Širca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,08
Borut Pahor zidar | Nekdanji predsednik republike Borut Pahor se je v predvolilni kampanji - pa tudi kasneje - večkrat pomeril v vlogi različnih poklicev, tokrat tudi v vlogi zidarja. | Foto Ana Kovač

Nekdanji predsednik republike Borut Pahor se je v predvolilni kampanji - pa tudi kasneje - večkrat pomeril v vlogi različnih poklicev, tokrat tudi v vlogi zidarja.

Foto: Ana Kovač

Danes bom bolj osebna, kar ni ravno v moji navadi. Še več: danes bom prvič objavila filmski dokument, ki ga je do zdaj videlo le nekaj ljudi. Razlog so bližajoče se volitve. Pa tudi spremljajoči obči komentarji, da gre tokrat za še posebej pomembno in za našo prihodnost usodno izbiro.

Ampak vsake volitve so pomembne, tokratne nič manj kot sicer. Za volivke in volivce gre vedno za ključno demokratično participacijo pri sooblikovanju družbe ter za odgovornost do izbire med temnimi in progresivnimi možnostmi ter njihovimi odtenki.

Ob tem pa gre tudi za prepoznavanje orodij zapeljevanja kandidatov in kandidatk, kajti volilne kampanje so tudi procesi osvajanja, dvorjenja, zapeljevanja in obljubljanja. Tu pa velja biti pozoren, da se ne izrablja nekoč pomenljiv sindrom "bodimo realni in zahtevajmo nemogoče" ter v vehementnih obljubah poišče prej mogoče kot iluzije, ki se naslednji dan po volitvah hitro izgubijo.

Volitve so hkrati tudi marketinški projekti, kjer bi bili nekateri zato, da bi šel produkt čim bolje v promet, zmožni prodati svojo dušo in obče veljavne resnice. Ali pa tudi dom in domovino, če se ozremo na denunciantske prijeme naših evropskih poslancev desne provenience, ki v Bruslju radi preurejajo lastno zgodovino, minimalizirajo osvobodilni boj ali pa jamrajo, da smo totalitarna in medijsko nesvobodna država.

Pahorjevo populistično kameleonstvo

Ko se je Borut Pahor pred predsedniškimi volitvami leta 2012 preoblačil v mesarja, vulkanizerja, smetarja, tabornika, sladoledarja, se pridružil cestnim delavcem, šepetal konjem, delal v tovarni nogavic, pulil plevel ipd., skratka, ko je vstopal v vloge vseh slojev potencialnih volivcev, sem bila prepričana, da bo s temi – za moje razumevanje prozornimi populističnimi zgodbami – izgubil še tiste volivce, ki bi ga sicer volili.

Kajti kdo lahko sploh nagradi tako kameleonstvo in izjavljanje te vrste: "Jebenti, še bab nisem tako dobro podiral," kot se je sredi gozda z žago v roki pridušal ob uspešno podrtem drevesu?

Katera ženska bi lahko nagradila tovrstni populizem, vulgarizem in mačizem, sem se spraševala in bila prepričana, da po takem in podobnem novačenju ljudi sploh ne bo mogel vstopiti v tisto vlogo, ki pa je v kampanji ni odigral – namreč v vlogo voditelja z moralno avtoriteto, za katerega se ne spodobi, da kar nekaj blebeta, ko je treba spregovoriti, ne ponudi pretehtanih stališč, ko bi veljalo molčati, pa seje zlikane všečnice. 

Moja ocena je bila popolnoma zgrešena, saj je s kampanjo teatrskega poistovetenja s slehernikom pridelal predsedniško zmago. Ne pa tudi potrebne avtoritete, kar pa danes ne šteje skoraj nič več.

Drnovškov asketizem

Ugled, teža izrečenega, kredibilnost in zaupanje nimajo več potrebne cene, kot je bilo to na primer v časih, ko nas je šolal Janez Drnovšek, politik in državnik s karizmo, sicer nepopulistični in po merilih današnjega časa popolni asketski dolgočasnež.   

Drnovšek se je kvečjemu s kolesom zaril v kakšno gorsko pot, trepljal psa in občasno tekel s političnimi prijatelji, ko se tovrstna druženja niso razumevala kot umetno izkazovanje ljubezni med politiki. Mnogo njegove zasebnosti in najbrž tudi sočnosti ni prihajalo do nas, zato je pri njem toliko bolj veljal rek "manj je več", kamor lahko štejemo njegovo skromno zabeleženo indijanska piščal, vztrajnost pri za svet marginalnem Darfurju ali edinkrat videno res emocionalno izraženo osebno intervenco, ko je šel na lastno pobudo pomagati romski družini Strojanovih.

Nekdanji predsednik republike in tudi vlade Janez Drnovšek (1950–2008). | Foto: STA , Nekdanji predsednik republike in tudi vlade Janez Drnovšek (1950–2008). Foto: STA ,

Takrat so mu popustili oklepi, celo pravopisna slovenščina in je kot kakšen zidar po gradbiščih iskal zabojnik, kamor bi se lahko sredi zime zatekla nepriljubljena romska družina. Ob umanjkanju solidarnosti in ob egoizmu ljudi ni ostal tiho.

Vse to pa se nekako ni razumelo kot lov na javnomnenjske rejtinge in posredno volivce. Prej jih je odganjal kot pridobival. Celo ob duhovni preobrazbi proti koncu življenja, ko je novinarski ekipi Al Jazeere na Zaplani spekel črni kruh, je ohranil pridih diskretnosti.

V resnici so bile njegove življenjske zgodbe zelo romaneskne, dinamične, prav vredne filmske serialke, če npr. omenim pozno razkritje hčerke, način soočanja z boleznijo in duhovno spremembo, ko je sprožil gibanje, govoril o princih teme, silah senc in svetlobe ter dvigoval zavest s filozofijo pozitivnega mišljenja.

A nikomur ni prišlo na pamet, da bi te turbulentne izkušnje videl kot populistične korake za propagandno širjenje dometa in razbijanje njegove državniške drže. Pahor bi jih vnovčil za instagramsko zlato. Bil je pač netipičen politik.

Šiška kot hiška

V njegovem obdobju in tudi kasneje sem kandidirala na parlamentarnih in tudi evropskih volitvah. Proces predvolilnih opravil je bil zame kar velika zagata. Zavedala sem se, da se moramo z občankami in volivci spoznati, hkrati pa sem se bala vljudnostnega izrekanja, občih govoranc, nepotrebnih besed, nerealnih obljub in potvorjenih obredov.

To so bili časi, ko se politika še ni metala ven na družabnih in družbenih platformah, kjer si lahko z dobrimi piarovskimi prijemi oblikuješ profil, prodajaš lažne zgodbe in ustvarjaš paralelno stvarnost.

Enkrat sta smer razprave na "mojem" srečanju v Šiški prevzela virtuoza, ki se nista ukvarjala s pločniki in cestami, temveč svetovnimi potmi. Dušan Keber je namreč z njemu lastno koncizno dikcijo ozemljeval Slavoja Žižka, ki pa je na promociji liberalnih demokratov kritiziral liberalce, da jasno in glasno ne pošljejo v kot Janeza Janše, saj bodo sicer v morebitni povolilni navezavi z njim – na kar je takrat namigoval Pahor – razpadli ali pa doživeli notranji upor.

Že takrat je opozarjal na nevarno taktiko SDS ustvarjanja izrednih razmer, ki praviloma izzovejo pri ljudeh občutek, da jim je kos le Gospodar, trdna desna roka vojaških pravil, ki edina zna obvarovati dobrobit ljudi in zagotoviti njihovo varnost.

No, ta taktika zastraševanja je na delu še danes, saj volilna strategija SDS gradi na nevarnosti migrantov in na omajanih krščanskih vrednotah, medtem ko jih varnost planeta, zaščita okolja in podnebne spremembe kaj dosti ne brigajo. Pri njihovih članih v Evropskem parlamentu se zdi, da so tam zato, da preigravajo zgodovino in se trudijo, da bi na tak ali drugačen način oblatili svoj narod.

Pred volitvami je svet rajski

Kandidiranje je izjemno pomembna življenjskega odločitev, saj merimo svoj domet, tehtamo svet in možnosti, s katerimi lahko vplivamo na njegovo spreminjanje. Zaradi neznanja, prevelikih pričakovanj in letenja na krilih želja po spremembah gredo predvolilne ponudbe pogosto čez rob – večinoma so precenjene in spakirane v nerealne obljube, ko se še tako preproste želje zavijajo v preveč napihnjen paket.

Pred volitvami bi vsi čez noč odpravili vojne in lakoto, izbrisali sovraštvo, pozidali Slovenijo, rodili še enkrat toliko otrok ipd. Seveda je davek na te – verjamem, da mnogokrat iskreno mišljene obljube – po tem, ko se po volitvah želje prevedejo v možnosti udejanjenja, zelo visok.

Šiška, moja dežela ... | Foto: STA Šiška, moja dežela ... Foto: STA

Ko sem na parlamentarnih volitvah leta 2004 kandidirala v ljubljanski spodnji Šiški, sem vedela, da ne bom zmogla in znala kuhati golaža. Vprašala sem se, kaj lahko ponudim, kaj znam in kje me lahko ljudje spoznajo in se z menoj soočajo. Znam delati filme, opazovati prostor, interpretirati zgodovino, ponuditi dialog, ujeti utrip časa, prepoznati potrebe in opozoriti na ljudi, ki so sposobni ob meni ali brez mene spreminjati stvarnost na bolje.

Zato, sem si rekla, ne bom izumljala paralelne stvarnosti, temveč odpirala poglede v realno: pokazala volivkam in občanom, kaj je dom, kaj pomeni mini prostor znotraj mesta, države, sveta ter kaj pomenijo prijazni in odprti medsebojni odnosi. Volivcem in drugim bom s filmom predstavila Šiško, ki ni le razširjena prometna žila, ki vodi na sever, ampak domovanje, ki skriva pestro preteklost in želi prijetno prihodnost. Zakopala sem se v arhive in preskočila dopust.

Od hiške do Šiške

Vedno je dobro, da prepoznamo svoj življenjski prostor in ga na osnovi spoznanj spreminjamo. Kot je v filmu Havana Sydneyja Pollacka rekel Robert Redford Leni Olin: "Bi rada spremenila svet? Spremeni mojega!" sem temeljito prečesala svoj volilni okraj, prehodila in prekolesarila kotičke, preštudirala vse o njem napisano, predelala njegovo vpetost v bodoče projekte, skratka odkrila ogromno stvari – tudi takih, ki jih prej sploh nisem poznala.

Ste vedeli, da je bila Šiška na začetku vas, z njivami, cerkvico in hiškami, da prihaja ime Šiška iz hiške, da so Ljubljančani prihajali sem na izlete, da je bilo tu vedno polno gostiln, kjer so se radi stepli, da je bilo vino nižje obdavčeno kot v mestu, da so nekaterim gostilnam zavrnili koncesijo, češ da je tam pohujšanje in se zbirajo šnopsarji, da so enemu hotelu zavrnili možnost, da bi bil odprt do polnoči, kar je seveda komentiral Kreslin, da sta na Bellevue prihajala sicer sprta Vidmar in Kocbek, kar je pripovedoval Peter Božič ...

Ali pa, da je bilo tu pred stoletjema le 200 hiš, kakšnih petdeset konj in svinj in kar nekaj subvencij za seno, da so v Kozlerjevi pivovarni med vojno partizani skrivali orožje v pivskih sodih, da je bil kompleks Litostroja država v malem, da so železniško progo na Gorenjsko, ki je vas spremenila v predmestje, zgradili v treh letih, da se je škofu Jegliču "dopadla" Plečnikova cerkev sv. Frančiška, čeprav so jo vsi kritizirali, da je Društvo dobra gospodinja imelo tu srednjo šolo, da so tu ugodne tekaške smučarske proge, kamor je rad zahajal Demeter Bitenc, da je Hala Tivoli gostila svetovne glasbenike, ne le vrhunske športnike in da ji za boljše bivanje marsikaj še manjka ...

Skratka, vse to sva z režiserko, snemalko in montažerko Jasno Hribernik, ki je pro bono sodelovala pri projektu, ustvarjali kar nekaj časa in film na koncu pokazali v Vodnikovi domačiji. Ob filmu smo se pogovarjali o prihodnosti, mogočih spremembah, pasteh in prednostih, ki jih ima ta po tradiciji liberalno usmerjeni prostor. Ta dokumentarni zapis z naslovom Šiška si od danes lahko ogledate na tej povezavi. S časom je pridobil večjo informativno vrednost, in to ne glede na to, da je nastal v popolnoma ljubiteljskih in tehnično omejenih pogojih ter brez kakršnihkoli finančnih vložkov.

V srcu Evrope in Na svoji zemlji

Sicer lahko razumem tiste, ki danes sporočajo, da so v dveh desetletjih zdaj pred nami najpomembnejše volitve v EU parlament, saj želijo tudi na ta način – ne le s spremljajočimi referendumi – nagovoriti ljudi, da naj vendarle pridejo na volišča. Strah pred konservativno, izključujočo in tudi fašistično usmeritvijo, ki si v svetu vse bolj utira pot, lahko brani premišljeno sestavljena in promovirana ponudba kredibilnih kandidatk in kandidatov, ki se ne utopijo v evropskem parlamentu, ampak znajo v srcu Evrope tudi puščati sled.

Naj spomnim: prvotno ime za prvi slovenski film Na svoji zemlji Franceta Štiglica iz leta 1948 je bilo V srcu Evrope.

A vse manj je takih, ki se vidijo in ki jih vidijo v vlogi strokovno močnih kandidatov, ker je vse manj ljudi, ki so sploh še pripravljeni na soočanje z blatnostjo, ki jih prej ali slej čaka v politiki.

Kajti tudi izziv, ki ga je v Havani navrgel Roberta Redford, da velja začeti s spreminjanjem naših lastnih svetov, ni več lahek. Je pa nujen.

Ali, kot je zapisal Janez Drnovšek pred skoraj dvajsetimi leti v knjigi Misli o življenju in zavedanju: "Svet bo v prihodnje boljši, kot je danes, ali pa ga več ne bo. Človeštvo bo preživelo samo z zavestjo, boljšo od tiste, ki jo narekujeta zakon dobička in sebičnosti."

Kot rečeno, vse volitve so pomembne. Današnji politiki pa bi se morali ob tem zavedati, da sestavljanje volilnih ponudb ni stvar osebnih okusov strankarskih izbrancev ter žongliranja z ljudmi in nečimrnega preigravanja z njimi. Mediji, interpreti in volivci pa bi morali znati trezno oceniti delo tistih dosedanjih evropskih poslancev in poslank, ki do zdaj niso zagotovili ugleda naše države in celo sektaško delovali proti našim interesom ter se z usmeritvami, ki ne vodijo v odprto družbo, ponovno vrivajo v evropski parlament.

Siolova kolumnistka Majda Širca | Foto: Siol.net Siolova kolumnistka Majda Širca Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.