Majda Širca: Ali je smiselno?

Ob novodobnem in vse pogostejšem potvarjanju ter spreminjanju zgodovinskih dejstev marsikdo zamahne z roko, češ da se nima smisla odzivati na nesmisle, ker so otroško napačni, ker je to izguba časa, ker so okopi nepremakljivi in ker je naš pogled koristneje usmerjati v prihodnost. A ker vemo, da prihodnost korenini v preteklosti in ključno sooblikuje našo identiteto, za katero ni niti malo dobro, če sloni na laži, se spodobi, da pred konstrukti ne dvignemo roke in se zaležemo naprej, misleč, da bo za pravo besedo poskrbel nekdo drug.

Spopadanje z lažmi pač zahteva dobre živce, saj so tisti, ki jih organizirano širijo, kot špartanska vojska, njihov smisel pa ni v spregledu morebitne drugačnosti, ampak v utrjevanju izrečenega, ki se z vztrajnim ponavljanjem spreminja v novo resnico.

Verjamem, da se marsikomu zdi že smešno, da bi denimo odhod Pavla Ruparja v Bruselj, kjer naj bi s svojimi denunciral demokratični manko države, pospremil s spodbijanjem njegovih očitkov o storjeni mu krivici, ker da ga mediji ne slišijo – saj vemo, da so mu somišljeniki na radioteleviziji čez noč odobrili večurni neposredni prenos shoda, česar ni deležen nihče drug od protestnikov. Ampak ko ostane nekaj neizrečeno, izpade iz zgodovinskega spomina in nastane škrbina tudi za še tako umetno inteligenco, ki bo dotičnega videla kot rešitelja upokojencev, ne pa igralca na šahovnici političnih interesov.

Protestni shod na Trgu republike 3. maja. Foto: Bojan Puhek

To, da nima smisla vstopati v neenakopravni dialog, se spustiti na ulično raven in se odzivati na dokazno zmotne ali celo sovražne trditve, ni le stvar prepuščanja padanju v praznino, ampak tudi stvar strahu pred posledicami izrečenega. Velik del javnih uslužbencev na radioteleviziji – razen skupine odpornikov – meni, da nima smisla vzeti v roke mikrofona, nase v živo obrniti kamere, zasesti studia ter jasno in glasno povedati, da je javna radiotelevizija okupirana, da se bo težko pobrala ali pa se sploh nikoli ne bo, da je finančno in kredibilno usahnila, da podaja uničujoč informativni in pričevalski program, ki poneumlja in janšinizira ljudi. V tej luči je toliko bolj pomembno, da Sašo Hribar - sicer mimo konteksta problemov javnega zavoda, a vseeno - ni zamahnil z roko in rekel, da se mu ne da spopadati z lažjo, ampak je proti njej napovedal tožbo. 

O zlati dobi v času kulturnega molka

Revidiranje zgodovine je še posebej aktualno v pomladnih mesecih, ko praznujemo zmago nad fašizmom in nacizmom. Te dni nam je Jože Dežman, donedavni direktor Muzeja novejše zgodovine, med drugim povedal, da je kulturni molk za časa okupacije mit, saj je bila to "zlata doba za produkcijo knjig, gledališko življenje, opero itd. tako pod Italijani kot pod Nemci".

Naj že spet zamahnemo z roko, češ, saj poznamo nasprotna dejstva, zapisana v zgodovinskih knjigah, muzejskih in arhivskih zbirkah, dokumentarnih filmih in resnih novinarskih člankih? Ampak jih kdo še bere, išče, objavlja in se spopada s strokovno zahtevnejšo materijo, ki ni zapisana v enem instagramovskem stavku, temveč v kontekstualno bogatih študijah o fenomenu medvojnega kultnega molka?

Skratka, Dežman nam danes pripoveduje, da je bilo obdobje italijanske in nemške okupacije zlato obdobje za kulturo, molk pa brezzvezen. Za nekatere je tudi zdajšnji program okupirane radiotelevizije zlato obdobje demokracije, stavkajoči in vsi tisti, ki je več ne spremljajo, pa so brezzvezni.

Okupirana Ljubljana sredi druge svetovne vojne. Foto: Jakob Prešern, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Ampak – je bil zanj koncertni nastop Akademskega pevskega zbora v Unionski dvorani decembra 1941 konsenzualni družabni dogodek ali pa drzni poslovilni javni nastop v slovenskem jeziku, ki ga je zbor izvedel s tresočim glasom in ganljivostjo, da je Lipa zelenela je lomila srca prisotnih?

Se iz tapeciranega naslanjača lahko (o)ceni takratni pogum zbora kot tudi drznost tonskega inovatorja in filmskega pionirja Rudija Omote – v petek, 12. maja, je minilo petnajst let od njegove smrti –, ko je mikrofone skril v lestencu, da bi se na ta način še zadnjič pred molkom in za večno slišala zamrznjena slovenska pesem. Ne čudim se, da je danes stopetletna filmska izumiteljica in inženirka Emilija Soklič, ki se teh dogodkov še dobro spominja, ta posnetek nedavno izročila uredništvu tretjega radijskega programa, ne pa Muzeju novejše zgodovine, ki ga je v tistem času vodil Jože Dežman.

Na Plenumu kulturnih delavcev, ki je v strogi tajnosti potekal 11. septembra 1941 v okupirani Ljubljani, so sprejeli sklep o kulturnem molku, ki je v polni veljavi zaživel poleti 1942. Šlo je za odporniško kulturnopolitično odločitev osvobodilnega gibanja med drugo svetovno vojno, ki ji je sledila večina slovenskih kulturnikov in umetnikov. Kulturni molk je temeljil na načelu, da se z okupatorji in domačimi izdajalci ne sodeluje, da je kulturna dejavnost nelegalna, aktivna pa le na osvobojenem ozemlju.

V praksi ni šlo za celotno, a pomembno prepoved, bilo je manj književnih izdaj, manj razstav, snemali so le privrženci okupatorja, aktivni so ostali Opera in večji gledališki korpusi, ki so izvajali italijanske avtorje. Nekateri umetniki so se umaknili na osvobojeno ozemlje, drugi pa so OF pomagali iz Ljubljane. Po italijanski kapitulaciji so Rupnikovi tiste, ki so spoštovali molk, obravnavali kot manjvredne ustvarjalce. Na tem mestu ni prostora za poglobitev te teme; dovolj je, če zapišemo, da so Nemci na Štajerskem uničili več kot štiri milijone slovenskih knjig.

Mrki in molki

Mimogrede, najboljšo glasbo v našem vojnem filmu je prispeval Marjan Kozina v prvem slovenskem celovečernem igranem filmu Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948), saj se ob vsakokratnem predvajanju marsikomu – z mano vred – še vedno naježi koža. Najlepši in najbolj ganljiv pa je zaključni kader v filmu Dolina miru (Štiglic, 1956) ob ponovno izjemno čustveni glasbi Marjana Kozine in dialogu, ko mala Lotti (Eveline Wohlfeiler) sprašuje Marka (Tugo Štiglic), medtem ko ju gledamo v hrbet, da nekje vendarle mora obstajati dolina miru, ki je onadva nista deležna.

S tem ganljivim delom filma sem pred nekaj leti v dokumentarnem eseju Sedem zaključila izjemno pričevanje gospoda Jerneja Borovnika - Bartola, ki je bil eden redkih preživelih taborišča v Jesenovcu. Tudi on se je spraševal, kje je tista dolina, v kateri ljubezen premaga sovraštvo in umakne zlo ter vojne. A dokumentarec je žal zapadel v kulturni molk in ni več dosegljiv, saj mu producentka RTV Slovenija ni mogla zagotoviti nekaj malega nadomestil za pravice. Ja, molk je širok pojem.

Največji kršitelj kulturnega molka, ki ne spada v Dežmanovo kategorijo, je bil Tone Kralj, ki je več kot petdeset primorskih cerkva poslikal z najbolj radikalno antifašistično likovno govorico, o čemer sem že pisala. Tudi Zoran Mušič je leta 1944 razstavljal v Trstu in Benetkah. A vsaka zgodba o kulturnem molku je drugačna in posebna, ne drži pa izrečeno, da bi okupatorji in izdajalci poskrbeli za razcvet kulture na naših tleh.

Tone Kralj: D'Annunzio seje žeblje in plevel, poslikava cerkve v Lokvah pri Divači. Foto: Majda Širca Tatjana Jakac je pripovedovala, kako je njen mož Božidar Jakac med vojno risal portrete v zameno za filmski trak, ki ga je skrivala v posodi za mleko, na vrh pa polagala maso za testo, da se jih ne bi opazilo.

Jakac je snemal le na osvobojenem ozemlju. "Kamera, ki sem jo prenašala, je bila težka," se je spominjala. "So mi rekli kar Jakčeva mula," se je smejala in dodala, da je Tito rad gledal vse njegove, tudi v Ameriki posnete filme. "Hvala bogu, da si dokumentarist!" mu je rekel Tito in dodal: "Ker to bo ostalo!"

Žal tega ni dosti – če izvzamemo briljantne ameriške filme, saj je med vojno posnel le kratke partizanske dokumente in dogodke v Črnomlju, ki pa so na pol eksperimentalni, saj je ostal brez luči. Filmarji so kulturni molk vzeli dobesedno.

Kamere so končno lahko zabrnele

Ampak na dan osvoboditve leta 1945 so snemalci, ki so med okupacijo svoje kamere skrivali v kleteh in med premogom, eksplodirali. 9. maja so stekli na dogovorjena mesta in v dragocenem dokumentu Ljubljana pozdravlja osvoboditelje zajeli evforijo prihajajočih partizanov – nekaterih na konjih, drugih na tovornjakih ali peš – in ljudi, ki so objemali, prepevali, jokali, mahali z zastavami, posipali s cvetjem in žareli od sreče. Nekateri prizori z Dolenjske ceste so sicer rekonstruirani po avtentičnih dogodkih, ker jim ni uspelo vsega posneti v prvem dnevu. Kakorkoli, 9. in 10. maja 1945 se je na neki način – ne ravno rodil, a zagotovo sprostil slovenski filmski dokument.

V nasprotju z dokumentarcem Veliko protikomunistično narodno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani 29. VI. 1944, v katerem domobranci in nemški okupatorji govorijo pred Uršulinsko cerkvijo, so osvoboditelji oziroma predstavniki prve slovenske vlade, ki je bila 5. maja izvoljena v Ajdovščini, nastopali na balkonu univerze – na mestu, ki je sinonim za svobodo, znanje in razvoj.

Oton Župančič je govoril o "ponosni radosti, ki zaliva srce", Josip Vidmar o tem, da se je "velikanski svet nasilja podrl", Edvard Kocbek pa je zaželel, "da bi tako enotno, kakor smo si pridobili to zemljo in pravico, da smo njeni gospodarji, enotni ostali tudi v bodoče".

Mimogrede: podrobnejši pregled filmskih dokumentov iz osamosvojitvene vojne leta 1991 bi pokazal, da zapisov na filmski trak takrat tako rekoč ni bilo. Vse dogodke je redno na elektronske kamere posnela RTV Ljubljana, kasnejši celovečerec Felix, ki je posredno opisal začetek osamosvojitvene vojne, pa je za vedno ostal "v bunkerju".

Žica, ki naj bi meščane ščitila pred partizani

Težko je ostati tiho ob nadaljnjih Dežmanovih komentarjih nedavnega premierjevega govora na Orlah, da je žičnata ograja meščane pravzaprav ščitila pred partizani. Naj na tem mestu vlogo 32 kilometrov dolge žice okrog Ljubljane, ki je med vojno edinstvena, pojasnijo navedbe pričevanj iz televizijskega dokumentarnega zapisa Frana Žižka Teh naših 50 let:  

"Prvi val racij se je vršil skozi tri tedne, v tem času so okrog 15.000 moških v starosti od 20 do 50 let pregledali, in sicer na ta način, da so jih peljali na določena mesta in izdajalci so dajali znake, kdo naj gre na desno, kdo na levo, kar je pomenilo bodisi izpust bodisi aretacija. Talce so streljali devet mesecev, v tem času je bilo ustreljenih okrog 150 najvidnejših aktivistov, med njimi Tone Tomšič, za katerega je bilo usodno to, da so se vsi poskusi, ki smo jih organizirali, ponesrečili." 

Ljubljana je bila med drugo svetovno vojno obdana z bodečo žico. Italijanski okupatorji so jo začeli postavljati januarja 1942, obstala pa je vse do konca vojne in še nekaj dni čez - do 26. maja 1945. Foto: Jakob Prešern, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Naj na tem mestu vseeno dodam še pričevanje o Vidi Tomšič, ki je tako mimo danes mogočega, da bi ga lahko prišteli med filmsko fikcijo, ne pa realne izkušnje: v zadnji scenarij reševanja Toneta Tomšiča iz zapora je bila vključena tudi njegova žena Vida Tomšič. Izročila naj bi mu prašek, zaradi katerega bi se mu poslabšalo zdravje, kar bi pomenilo preložitev usmrtitve in pridobitev časa. Ko mu ga je na poslovilnem obisku na skrivaj stisnila v roke, ga je Tone zavrnil! Izbral je smrt. Ko je Vida prišla iz njegove celice, je bila popolnoma druga ženska.

V Gramozni jami je med najmanj 185 ustreljenimi talci tudi ilustrator in karikaturist Hinko Smrekar, ki so ga med racijo zajeli fašisti in ga ustrelili po brutalnem zasliševanju. Ponoči so prijatelji njegov grob na skrivaj prekrili s cvetjem.

Grob slovenskega slikarja, ilustratorja in grafika Hinka Smrekarja, ki so ga fašisti ubili 1. oktobra 1942 v Gramozni jami v Ljubljani. Fotografija je iz dokumentarnega filma Požig. Foto: Majda Širca

Vida Pregarc, Primorka po rodu, je bila delavka v tovarni Saturnus in članica odporniškega gibanja. Italijani so jo našli z izvodi nelegalnega časopisa Slovenski poročevalec. Stara je bila 22 let. Na dvorišču tovarne so jo privezali na stol, ji zavezali oči in jo ustrelili. Nekaterim italijanskim vojakom je ob tem dejanju postalo slabo.

Toliko o žici, ki naj bi varovala Ljubljančane pred partizani.

Revidiranje zgodovine v korist političnih interesov je toliko uspešnejše takrat, ko ne odmeva v strokovnih in drugih krogih, ki vedo, da so trditve lažne ali pa interpretirane manipulativno, običajno brez konteksta. Kajti akademski zgodovinar, ki se s preteklostjo sooča z znanstvenim raziskovanjem, ni ravno voljan, da bi se spopadal z zanj nespornimi temami.

Tudi zato so uredniške in novinarske odločitve toliko bolj odgovorne, kajti z vztrajnim ponavljanjem, dobro načrtovanim širjenjem medijev, ki proizvajajo novo stvarnost, in z zaključno okupacijo RTV Slovenija, se nova vera utrjuje z lahkoto. Iz domnevnega, mogočega, predpostavljenega, verjetnega ni daleč do preobrazbe v resnično.

Niso zgolj zmagali, ampak prišli celo na belem konju!

"Če bi bilo to 'mesto heroj', bi pričakovali, da bo partizansko gibanje zmagovito," je nadaljeval Dežman, ki Ljubljano prepoznava kot "mesto poraženega partizanskega gibanja". Le korak mu manjka, da bi zmago spremenil v kapitulacijo.

V zadnji bitki na Orlah, kjer je umrlo skoraj 60, ranjenih pa je bilo 150 partizanov, so se Nemci končno predali. Med partizani na Orlah je bil tudi takrat 23-letni Marko Vrhunec (1922–2019), ki je naslednji dan skupaj s soborci prijezdil v Ljubljano in na magistratu obesil zastavo.

Na belem konju ob njem je v mesto prišel tudi Alojz Kajin (1924–2019), ki se je spominjal:

"Naše veselje je bilo nepopisno. Veliko borcev je bilo Ljubljančanov, ki so se po dolgem času srečali s svojci. Bilo je tudi veliko solz, ker mnogi niso prišli nazaj. Nekateri so padli dan pred osvoboditvijo Ljubljane. Nekatera srečanja so bila težka. Med vojno so trpeli meščani, trpeli smo tudi mi. Ljubljana se je upirala okupaciji, tako kot se mesto upre. Zalagali so nas z zdravili, obveščali so nas, informirali, skrbeli, da kot narod skupaj preživimo vojno."

Prihod partizanov v Ljubljano 9. maja 1945. Na konju sta komisar Marko Vrhunec in komandant brigade Lojze Kajin. Foto: Vladimir Klaus Klis, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Dan po praznovanju zmage nad fašizmom in nacizmom se je osrednji časopis ukvarjal s folklornim raziskovalnim novinarstvom, ali je predsednica države na kronanje in nazaj letela s falconom ali ne, v informativnem programu nekoč javnega medija pa niso niti pisnili o občinskem prazniku in praznovanju dneva zmage nad fašizmom in nacizmom, ki ga mesto obeležuje, odkar je pred 78 leti Ljubljana dočakala konec štiriletne okupacije.

Letošnji nagrajenci niso bili omenjeni. Niti ob dejstvu, da ima častni občan, arhitekt Stanko Kristl, 102 leti in da je avtor – ali prav zato – velikih dosežkov iz časa socializma, ko je zasnoval Klinični center, dobre in humane vrtce in stanovanjske hiše, častna občanka, pesnica, šansonjerka in arhitektka Elza Budau pa je tako rekoč sinonim za nacionalni radio.

Ker so bile nagrade v znamenju Edvarda Ravnikarja – nagrajen je bil tudi njegov sin Edo Ravnikar, ki je ob resnih polemikah obnavljal Ljubljanski grad –, bi bilo na mestu tudi vprašanje, ali bo Ravnikarjev spomenik, ki je s prstom, usmerjenim proti škofovskemu oknu, in ki je bil postavljen v spomin na tisoč demonstrantk, ki so leta 1943 pred stolnico od škofa zahtevale, da bi pri okupatorju posredoval za izpust interniranih mož, sinov in očetov, končno zapustil restavratorske depoje, saj so ga že pred davnimi leti obnovili, ne pa tudi vrnili tja, kjer je stal nekoč.

Spomenik kot spominski dom

Ampak spomeniki vedno izzivajo, hvaležno in nehvaležno sprožajo polemike. Sedaj bo zaposlovala in senčila druga pomembna vprašanja tema o spomeniku, posvečenemu osamosvojitvi.

V času po drugi svetovni vojni je bilo na ozemlju nekdanje Jugoslavije – nekaj manj Slovenije, če izvzamemo Dražgoše in spomenik Janeza Lenassija v Ilirski Bistrici – zgrajeno ogromno monumentalnih, povednih, modernističnih, klasičnih, predvsem pa večinoma zelo dobrih spomenikov. Žal je nekaj izjemnih danes tudi porušenih, če kot najbolj nesrečen primer uničenja navedem monumentalno tehnično in likovno čudo hrvaškega kiparja Vojina Bakića, spomenik zmage revolucije Slavonskega naroda. Obiskala sem skoraj vse te edinstvene monumente in za nobenega ne želim, da bi ga kadarkoli odstranili, skrili v rezervat ali celo porušili. Kajti vsak je na svoj način pričevalec zgodovine, kulture časa in moči ustvarjanja.

Kost je bila prefinjeno vržena na Trg republike, ki ga je Edvard Ravnikar v desetletjih gradnje zasnoval kot enega boljših urbanističnih in arhitekturnih zasnov Ljubljane, pravzaprav kot najbolj povedna arhitektova replika miniaturnega spominskega obeležja padlim talcem v Begunjah na Gorenjskem.

Če se bo kdaj zgodil spomenik osamosvojitve na Trgu republike, bo hočeš nočeš – in prav je tako – osamosvojitev nujno videna v luči kontinuitete osvoboditve ob koncu druge svetovne vojne, na kar ne usmerjajo le trikotna spominska znamenja v Begunjah in ponovljena v stolpnicah in Maxiju, temveč tudi dobra Tršarjeva ogromna kompleksna plastika in modernističen Tihčev spomenik Ivanu Cankarju, ki odpira vrata davnini Emone in njeni arheologiji. 

Lahko pa bi rekli tudi drugače in Trg republike, ki je že sam po sebi spomenik, realizirali na način, kot je bil nekoč celo predviden, namreč da se v obe stolpnici naselijo državne inštitucije, ki v osamosvojeni državi razpršeno (in drago) gostujejo po mestu.

Spominski dom v Kolašinu v Črni gori, delo Marka Mušiča iz leta 1975. Foto: Shutterstock Namreč eden meni najbolj zanimivih spomenikov, ki so nastali v prejšnjem obdobju, je Spominski dom v Kolašinu, malem mestecu v Črni gori, ki je dalo nekaj herojev, upodobljenih tudi v kipih okrog Spominskega doma. Kompleks je leta 1975 kot kulturno in upravno središče zasnoval mladi Marko Mušič, pravzaprav gre za eno izmed njegovih najboljših arhitektur. Danes kompleks sicer propada, ampak je še vedno dovolj atraktiven, da so ga opazili in uporabili, pravzaprav ukradli za kuliso vesoljskega mesta v neki Marvelovi seriji.

Kaj hočem reči? Noben spomenik osamosvojitvi ne bo odveč, sploh če bo "spominski dom" in bo zagotavljal prostor in možnosti za hranjenje spomina: bodisi kot sodobna banka pomnjenja, bodisi kot arhiv za moderne digitalne, snovne, filmske in druge prvine, bodisi za narodovo knjižnico, bodisi za znanstveni center, ki naj bi prispeval in pomagal narodu iskati poti pred samouničevanjem in izboljševanjem bivanja. Pa tudi skrbel, da se zgodovina ne bo revidirala na način, ki je vse bolj v modi.

Majda Širca Foto: Bojan Puhek