Sobota, 26. 9. 2015, 15.50
8 let, 10 mesecev
Ločitveni begunci – tudi mi si samo želimo živeti naprej
Harmonija, mirnost, varnost, dobra komunikacija, občutek ljubljenosti, zaželenost, spoštovanje, skratka, lepote sobivanja se lahko kaj hitro razblinijo in prevesijo v izgubo harmonije, slabo komunikacijo, nerazumevanje, teror, psihično nasilje, fizično nasilje in ob tem v izgubo varnosti, zaželenosti, bolečino in nespoštovanje. Ob tem se želja po ostati in graditi prevesi v željo po oditi, po novem, drugačnem, bolj umirjenem. Dobrodošli med begunce!
Da se nekoč harmonično življenje razblini, smo lahko deležni od zunaj, na primer s strani države. Ob tem si ob dejstvu, da je zate takšno življenje nesprejemljivo in brez smisla, primoran, da narediš korak naprej, da greš, pustiš vse za seboj in si daš novo priložnost zgraditi osebni mir. Tako se v primeru nemirov v državi odloča na milijone ljudi zapustiti vse za seboj in najti nov dom. Ob tem pa so begunci deležni različne, še kako pomembne pomoči, brez katere ne bi zmogli. Hrana, obleke, nov dom, denarna pomoč in služba, predvsem pa tudi čustvena pomoč in z njo občutek sprejetosti.
Na tem mestu se lahko upravičeno vprašamo, kaj se dogaja s pomočjo vseh tistih organov, ki bi lahko pri razvezah ali ločevanju, ki so v svetu dejstvo, pomagale tukajšnjim - domačim beguncem. Tukaj pa žal marsikateri posameznik ostane brez potrebnega za normalno življenje naprej in ostanejo ujeti znotraj časa in prostora.
Osebe, ki si želijo iti življenje same naprej, pogosto nimajo kam iti in še bolj pogosto s čim. Kar pa je še največja bizarnost, da sodni procesi za razdelitev skupnega premoženja, ki je eden najtežjih elementov in največjih izzivov pri razvezah, trajajo tudi desetletja in so pogosto tudi izredno nepošteni. No, nepošteni so posamezniki, sistem pa jim to vsekakor omogoča. Enemu se hitro omogoči lagodno življenje naprej, drugemu pa životarjenje, kar je nesprejemljivo. Morda je res najlažje, če dva nimata ničesar za razdeliti in se zato nimata za kaj prepirati. Razlika pri tem sicer je, da v takih primerih posameznik ne dobi občutka nepoštenosti. In nekateri, da dosežejo ta učinek, grejo tudi tako daleč, da dajo dejansko vse na pol.
Tako kot se begunci iz tujih držav želijo v novo okolje čim hitreje integrirati, se naučiti jezika, dobiti delo in zaživeti normalno življenje, si tudi osebe, ki želijo iz mrtvega in zato destruktivnega odnosa izstopiti kar se da hitro in dobro. Za to pa je eden izmed ključnih elementov tudi razdelitev premoženja. Dejstvo namreč je, da ljudje ne želijo živeti skupaj več zgolj kot sostanovalci, biti tiho in se pretvarjati, da je vse v redu. Želijo živeti življenje in ne stati na mrtvi točki. Na terapijah, kamor posamezniki ali pari pogosto pridejo tudi v želji po razhodu, utrujeni, psihično povsem na tleh, sem pogosto priča tudi procesom, ki se na sodiščih vršijo še v tolarjih. In dejstvo je, da ti ljudje ne morejo zares naprej, dokler ni vse končano.
Slovenski strokovnjaki z različnih področij bi morali dati glave skupaj in urediti nekaj tudi na tem področju. Na primer v Massachusettsu v Ameriki je povprečje, da se celoten proces konča v devetih mesecih, pri čemer se večina strank dogovori za poravnavo, k čemur tamkajšnje sodstvo in drugi organi tudi stremijo. S tem pa vsem vpletenim omogočijo hitrejše in boljše življenje. Tako lahko nekoč begunec ponovno dobi dom in mirnost duše.