Ljubezen v času politike

Očitek je brez dvoma mnogokrat povsem upravičen. Nekoliko moti le dejstvo, da je tudi sam vse prevečkrat populističen. Dovolj je, če pogledaš biser, ki je bil pred kratkim objavljen v Financah – naslov pove vse: "Privatizacija = nemški standard." Ampak dobro, takšne stvari je treba požreti in brez zamer iti naprej. Podobnih neumnosti je dovolj tudi na levici. Nekaj povsem drugega so poskusi, ki poskušajo omenjeno stranko delegitimizirati na ideološkem polju. V zadnjem obdobju je tako med desničarji in liberalci vse več takih, ki ZL levici očitajo "ekonomski totalitarizem". Pri tem se sklicujejo na nekega Kiza, anonimnega avtorja, ki naj bi neizpodbitno dokazal vzporednice s stranko NSDAP. (Prispevek je dostopen tukaj) Stvar je zdaj resna: če res obstajajo neizpodbitni dokazi za totalitarizem, potem je treba stranko ZL preprosto prepovedati. Težava je v tem, da pridejo v tem kontekstu na dan spet stari argumenti, kako med komunizmom in nacizmom v resnici ni bistvene razlike in tako dalje. Škoda, ker desnica še vedno ni dojela, da je to izguba časa. Dejstvo je, da v različnih evropskih parlamentih sedi kar nekaj komunističnih strank, ni pa nobene, ki bi se odkrito navezovala na nacistično dediščino. Kako petletnemu otroku razložiti razliko med nacizmom in komunizmom? Tako komunizmu kot nacizmu je med drugim skupna tendenca po širjenju nacionalnega ozemlja. Na tej točki Evropa pravzaprav ni videla načelnih težav – med drugim je Hitlerjev apetit tolerirala vse do napada na Poljsko. Ključnega pomena je torej način širjenja, tisti "kako". Sovjeti kot dialektični materialisti so gledali na ozemeljsko širjenje kot na ljubezensko razmerje. Ko so se zaljubili v Finsko, so začeli postopati po tradicionalnem protokolu dvorjenja: napisali so ljubezensko pesem in pred vrati ljubljene zapeli: Prinimai nas, Suomi-krasavica. Mimogrede, sovjetska propaganda ni pri tem ničesar prepuščala naključju, tudi finske najstnice so dobile svojo verzijo. V pesmi mladi, postavni in samozavestni vojaki polaskajo krasotici Finski in jo prosijo, naj usliši njihovo ljubezen in odpre vrata do svojega srca. Podobno kot se danes fantje pred puncami postavljajo s svojimi avtomobili, vojaki svojo krasotico vabijo, naj naredi en krog v njihovih tankih in poleti z avioni. Ob tem se skrbno zloščeni bajoneti na puškah bleščijo v jesenskem soncu … Malo pred tem so sovjetskemu šarmu že podlegle Estonija, Latvija in Litva, ki so Stalina zaprosile, naj jih sprejme v zvezo bratskih republik. Le katera bi se lahko upirala takšnemu dvorjenju? No, Finska se je izkazala za izredno muhasto in vojakom ni odprla vrat svojega srca. Vojaki so poskušali na silo, dobili poštene batine in … Ljubezen pač boli. Poanta zgodbe je v tem, da Sovjeti svoje osvojitve dojemajo kot enakovredne partnerje, ki imajo enake pravice in dolžnosti. Pri nacistih je zgodba drugačna. Oni imajo na primer slovanske osvojitve za nekaj manjvrednega. Če ti je všeč kakšna Judinja, postane stvar celo smrtno nevarna. O kakšni enakosti ne more biti niti govora. Skratka, nacisti gledajo na ljubezen precej čudaško. (Najbrž ni naključje, da si v njihovem nesrečnem jeziku lažje zlomiš jezik, kot pa izpoveš ljubezen.) Vse je podrejeno rasni čistosti: zdravniki izberejo rasno čista dekleta in jih sparijo z rasno čistimi fanti, kot da bi šlo za pse, ne ljudi. Iz povedanega torej sledi, da ima komunistična ideologija univerzalistični značaj, nacistična pa ne. Simetrija tukaj ni mogoča. Natanko v tem je tudi vsa težava z nacizmom – navsezadnje ga Evropa in svet nista zavrnila zaradi ekonomske politike. O pohabljenosti levice Zanimivo je, da slovenski levičarji gledajo na desnico precej prizanesljivo. Desnica je v nacionalnem telesu tako nujna kot celulit v ženskem. Ravno zato slovenski levičarji tudi nimajo preveč radi ZDA – kdo bo pa gledal tiste plastične hollywoodske lutke … Desnica razmišlja drugače. Kot je znanstveno ugotovil Žiga Turk, levičarji nimajo občutka za svetost in pripadnost. Takšni so se že rodili. Skratka, človek se očitno že rodi kot levičar oziroma desničar. Ali drugače, levičarji so se že rodili kot nekakšni moralni pohabljenci. Domišljija dobi krila. V tej perspetivi so levičarji načeloma odveč: vse tisto, kar imajo oni, imajo tudi desničarji, obenem pa imajo ti še nekaj več. Pri tem se kar sama od sebe vsiljuje trditev, da bi bil svet brez levičarjev lepši. Vse skupaj napeljuje na misel, da bi bilo za nadraso desničarjev najbrž najbolje, če se zadeve uredijo tako, da se razmnožujejo zgolj še v okviru svoje rase. Morda je takšen predlog formula za uspeh na prihodnjih volitvah …