Konec sveta, kot ga poznamo: ne moti nasprotnika, medtem ko dela napake

Še pomembneje pa je, da je ukvarjanje z Janšo ter opozicijsko zakonodajno in referendumsko ofenzivo zadnjih šestih mesecev levi sredini očitno preprečevalo ukvarjanje z njenim najljubšim športom, streljanjem v lastno koleno.

Drugače dogajanja v zadnjem tednu enostavno ni mogoče opisati.

Predsednik vlade Robert Golob, bodoča bivša notranja ministrica Tatjana Bobnar in nesojeni generalni direktor Policije s polnim mandatom Boštjan Lindav. Foto: STA/Katja Kodba

Nepotreben spor med "policistko" in "predsednikom uprave"

Spor med bodočo bivšo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in premierjem Robertom Golobom je bil, kot vse kaže, ravno toliko neizbežen, kolikor je bil nepotreben.

Nepotreben zato, ker so prerivanja, ki jih v svojih poročilih opisujeta Bobnarjeva in v. d. glavnega policista Boštjan Lindav, normalen, čeprav morda ne najbolj prikupen del političnega vsakdana. Neizbežen pa zato, ker niti Bobnarjeva niti Golob nista razumela specifik svojih položajev in medsebojnega odnosa.

Bobnarjeva namreč ni več "zgolj" policistka, zavezana poklicnim merilom in pravilom službe. Je tudi političarka, ki bi morala biti – v zameno za dosego zadanega cilja – pripravljena tudi na kak ne najbolj dehteč kompromis. Ter čakati na primeren trenutek, da izkazano dobro voljo primerno unovči.

Po drugi strani pa Golob ni več "zgolj" predsednik uprave, ki z močjo svoje karizme premika gore. Vlada je kolektivni politični organ, kjer so vizija, prioritete in realnost redno v konfliktu. Vlada in njen predsednik morata na podlagi strokovnih premislekov odločati, kateri od treh elementov ima prednost v danem trenutku.

Povedano drugače, včasih morata vlada in njen šef v imenu politične sprejemljivosti pač prilagoditi prioritete. Še posebej, kadar predsednik vlade svojo ekipo razglaša za strokovno. Pa tudi če gre pri tem predvsem za marketinški prijem.

Ali pa predvsem zaradi tega. Kajti škoda, ki jo je Robert Golob povzročil s tem, da je na eskalacijo odgovoril s še večjo eskalacijo, je večplastna in verjetno dolgoročna.

Priložnost za opozicijo

Najprej je tu povsem praktično dejstvo, da bo moral iskati novega notranjega ministra. Še bolje, ministrico, če bo hotel vsaj za silo ohraniti razmerja med spoloma v vladi. Hočeš nočeš so te stvari za levo-liberalni blok pomembne.

Že res, da bo parlament te dni tako ali tako potrjeval nove ministre in njihove resorje. A kar bi lahko bil koalicijski častni krog po siloviti referendumski zmagi, bo zdaj predvsem priložnost za neprijetna opozicijska vprašanja. To pa bo verjetno šele začetek.

Šlo bi namreč za politično šarlatanstvo najslabše vrste, če opozicija očitkov o političnih pritiskih na policijo ne bi pograbila z obema rokama in na to temo sklicala vsaj ene preiskovalne komisije.

Premier, odhajajoča ministrica, očitno nesojeni šef policije in vsi drugi, katerih imena se pojavljajo v teh poročilih (in verjetno še kdo), si lahko v urnikih odmerijo kar precej časa, ki ga bodo presedeli v parlamentarnih sejnih sobah.

Golobovi komunikacijski svetovalci bi morali biti besni nad takšnim razvojem dogodkov.

Na čigavi strani je civilna družba?

Besni so tudi v delu civilne družbe. Vsaj sodeč po odločni podpori, ki jo je ministrica Bobnarjeva dobila od Pravne mreže za varstvo demokracije.

Dobro leto je, odkar je policija pod prejšnjim režimom s Trga republike odnašala protestnike, ki so brali ustavo, in s solzivcem zalivala ljudi, ki so se znašli ob napačnem času na napačnem kraju. Če kdo, potem so državljani in civilna družba tisti, ki bi lahko imeli pripombe na delo nove policijske metle. Nenazadnje ne kaže pozabiti, da je Golob na veliko obljubljal, kako bo civilna družba bolj vpeta v oblikovanje vladnih politik.

In če res držijo navedbe, da naj bi bil eden od glavnih grehov Bobnarjeve in Lindava prepočasna menjava kadrov, lojalnih prejšnjemu režimu, tudi ne kaže pozabiti, da je v svojem prejšnjem življenju Robert Golob dal službo Tonetu Krkoviču, nekoč najbolj zvestemu Janševemu kadru. Da o oglasih družbe GEN-I na medijskih portalih SDS v madžarski lasti niti ne govorimo.

Molčeči koalicijski partnerji

Zato pa si roke najbrž manejo stranski liki v tej politični melodrami. V Levici in SD sicer pravijo, da jih vse skupaj ne zadeva in vsaj pri demokratičnih socialistih so očitno znali dvakrat premisliti, preden niso rekli ničesar. Vsaj ničesar pomembnega.

Konec koncev bodo v Levici z ustanovitvijo ministrstva za solidarno prihodnost dosegli enega od ključnih elementov predvolilnega programa. Poleg tega pa bi s pametovanjem glede odnosov znotraj Gibanja Svoboda predvsem spomnili na lastno nesrečno vlogo pri padcu Šarčeve vlade pred skoraj tremi leti.

Socialni demokrati, nepričakovani zmagovalci drugega kroga lokalnih volitev, pa so na svetu že dovolj dolgo, da znajo nesrečo drugega obrniti v svoj prid, ne da bi pri tem razbili preveč porcelana. Kot so to storili letos jeseni, ko si je stranka Gibanje Svoboda zabila avtogol z izgonom Marte Kos iz predsedniške tekme. Takrat je bil premier Golob tako rekoč prisiljen podpreti kandidaturo Milana Brgleza, ki ga je SD dobesedno zadnji hip poslala v igro.

"Nasprotnika ne moti, medtem ko dela napake." Foto: STA ,

Teden dni v je politiki očitno dolga doba 

Še bolj vesel pa je vsega skupaj Golobov predhodnik. Najbolj zagretemu tviterašu med politiki zadnje mesece stvari res ne gredo od rok. Tudi s strateškimi premisleki nima ravno sreče. A še vedno je dovolj izkušen, da – prosto po Napoleonu – nasprotnika ne moti, medtem ko dela napake.

Ko smo že pri političnih citatih: če kdaj, potem tokrat velja pikra pripomba pokojnega britanskega premierja Harolda Wilsona, da je teden dni v politiki dolga doba.

Še na začetku meseca se je na veliko špekuliralo o usodi Janeza Janše. Pogumnejši med razlagalci političnih kavnih usedlin so celo omenjali nastanek nove stranke na desnici pod vodstvom Anžeta Logarja. Teden dni kasneje o tem ne govori nihče več, Janša pa izbira, kako točno bo Golobu zagrenil življenje.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.