Sobota, 31. 10. 2015, 19.18
1 leto, 8 mesecev
Komaj čakam, da bom dedoval
Med njimi vrejo zamere, sovraštvo, zavist. Najraje bi eden drugega zbrisali s sveta. In to vse prepogosto zaradi dedovanja. Zaradi denarja.
Prav neverjetno je, kako pogosto slišim, da starši delajo za otroke, da je vse za njih, da bo vse nekoč njihovo, čeprav njihovi otroci še dobro živeti niso začeli. Kot da bi starši želeli slišati pohvalo, kako dobri so, da lahko poskrbijo za svoje otroke. Kot globoka želja, da bi dobili večni občutek občudovanja in hvaležnosti. Ali pa zgolj eden za drugim zapadejo in slepo sledijo govorjenju drugih.
Imamo pa tako kot povsod drugod tudi pri dedovanju ali nasledstvu podjetij različne možnosti. Na eni strani imamo starše, ki pričakujejo in si želijo, da njihovi otroci na primer pre-vzamejo njihovo podjetje in jim ob tem tudi pomagajo.
No, kaj takega je seveda mogoče le, če si odrasli otrok vodenje podjetja sam želi in predv-sem zna delati, oče in/ali mama pa mu podjetje zares prepustita in se sama iz njega uma-kneta – ob dosmrtni renti.
A stvar se močno zalomi, ko otroci starše prehitijo. Prebudi se zavist in starši naredijo vse, da onemogočijo kakovostno rast. Dobesedno postanejo zlobni. Tako lahko zares sposobni podmladek naleti na tekmeca in kmalu sovražnika. Ob tem se pogosto zgodi še nekaj: v trenutku, ko starši postanejo tvoji šefi, starše v pravem pomenu besede izgubiš. Posel je namreč vedno zgolj posel!
V podjetju svojih staršev imajo nerealna pričakovanja. Pričakujejo, da jih po eni strani obravnavajo kot druge zaposlene, a pri plači in drugih ugodnosti pričakujejo, da se jih obravnava kot otroke, za katere je seveda treba poskrbeti.
Ob tem se pogosto v zagati znajdejo prav starši, ko se njihovi razvajeni otroci, vajeni, da zanje vedno nekdo poskrbi, obrnejo proti staršem in od njih zahtevajo nemogoče stvari. V veliko primerih tudi denar od staršev, ki že sami komaj pridejo skozi mesec.
Ob vsem tem se je upravičeno vprašati o pomenu dedovanja, ko ti nekdo zapusti nekaj materialnega. Je na to vredno čakati? Človek, če si prizna ali ne, ima ob pridobljenem bogastvu, podjetju, hiši, avtomobilu, vikendu, koščku zemlje ali čemerkoli drugem globoko v sebi v resnici občutek, ki ne prinese pravega zadovoljstva, saj ve, da tega ni ustvaril sam.
Otrok ve, da nikoli ne bo zares prvi. Ob stavku "To hišo, zemljo ali podjetje sta v bistvu ustvarila moja starša." se le redkokdo počuti zares sposoben. Redki so tisti, ki še naprej delajo odlično in to tudi nadgradijo.
Nekaj povsem drugega je otrokom pomagati, jih spodbujati ter od njih pričakovati in zahte-vati. Ko so otroci pridni, željni znanja, delovni, odgovorni, so starši tisti, ki jim v mnogo primerih lahko priskočijo na pomoč. V veliko primerih sicer "zgolj" s toplimi in razumevajočimi besedami, objemom, pohvalo. In na drugi strani s konstruktivnimi kritikami in skupnim iskanjem rešitev.
Čeprav še vedno drži dejstvo, da otrokom najbolj pomagamo, če jim ne pomagamo. Torej, da ne rešujemo ali delamo stvari namesto njih! Treba jih je naučiti delati in vstajati ob pad-cih. Iti naprej!