Petek, 6. 3. 2020, 4.02
4 leta, 8 mesecev
kolumna
Ko se Bruselj trese, v Pekingu le zamahnejo z roko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,04
3
Trgi držav srednje Evrope so se takoj odprli za visok vložek tujih naložb, ki so s seboj prinesle ne zgolj novo dodano vrednost gospodarstvu, temveč odpirale vrata za gospodarstva ciljnih držav, v njihovi izvorni državi in širše.
Trgi Zahodnega Balkana so za globalno gospodarstvo zanemarljivega pomena. Razloge, zakaj so na primer trgi srednje Evrope za mednarodne korporacije veliko zanimivejši in vanje vlagajo neprimerljivo več denarja in pozornosti, je mogoče iskati na več ravneh. Če gre po eni strani za večje in zato mnogo zanimivejše trge, njihovega razvoja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni zaznamovala vojna, ki je v gospodarstvih Zahodnega Balkana pustila posledice.
Hkrati ne moremo spregledati dejstva, da so države srednje Evrope prehod iz planskega v tržno gospodarstvo opravile s tako imenovano šokterapijo, ki je nemudoma prinesla tudi mnogo več tujih naložb. Morda je ob prelomu tisočletja še veljalo, da je bil postopen prehod v tržno ekonomijo, kot ga je izvedla Slovenija, bolj pametna odločitev, saj so se države srednje Evrope spopadale s številnimi težavami, danes prihajajo na plano predvsem prednosti takšnega prehoda. Trgi držav srednje Evrope so se takoj odprli za visok vložek tujih naložb, ki so s seboj prinesle ne zgolj nove dodane vrednosti gospodarstvu, temveč odpirale vrata za gospodarstva ciljnih držav, v njihovi izvorni državi in širše.
Hkrati pa so bile nove ekonomije podvržene trendom in standardom, ki prevladujejo v mednarodnem globalnem korporativnem svetu, česar pa na trgih Zahodnega Balkana še ni mogoče zaznati.
Podjetja sprejemajo okoljske zaveze
V zahodnem svetu vse pogosteje spremljamo uvajanje zahtev doseganja okoljskih standardov kot pomemben dejavnik pri poslovnih odločitvah.
Gospodarstva držav Zahodnega Balkana v marsičem zaostajajo pri trendih in praksah, ki prevladujejo v mednarodnem gospodarstvu. Eden izmed teh je okoljska politika. V zahodnem svetu vse pogosteje spremljamo uvajanje zahtev doseganja okoljskih standardov kot pomemben dejavnik pri poslovnih odločitvah. To ne velja zgolj za energetiko, temveč vedno bolj tudi za finančni sektor, ki mu sledijo preostale dejavnosti. Nekateri vlagatelji so se na primer v zadnjem obdobju zavezali, da ne bodo financirali projektov, ki so povezani s fosilnimi gorivi. Tudi medijska hiša Guardian se je tako zavezala, da ne bo več prejemala oglaševalskega denarja podjetij, ki proizvajajo fosilna goriva. Takšne trende z različnimi spodbudami, in tudi omejitvami, narekujejo tudi države.
A v gospodarskem okolju, kot je Zahodni Balkan, lahko to povzroči položaj, ko za vse ne veljajo več enaka pravila. Močni igralci so namreč na tem območju tudi podjetja iz Rusije in Kitajske, kjer podobni standardi za zdaj še niso uveljavljeni. Zato so lahko morebitni vlagatelji z zahoda v nekonkurenčnem položaju. Njihove matice jim namreč zaradi zavez, ki so jim same podvržene, ne dopustijo sodelovanja pri nekaterih projektih, ki pa se bodo v državi, kjer administracija ne sledi aktualnim trendom, vsekakor izvedli.
Vlagatelji, ki prihajajo z vzhoda, namreč nimajo enakih zavez in standardov in so zato v ugodnejšem položaju. To pa potem ni finančno tveganje za korporacijo, temveč predvsem politično tveganje za državo. Pri takšnih naložbah namreč pogosto prevladuje politični interes. To ni v interesu držav prejemnic naložb, a ker gospodarsko okolje, kot mnogokrat tudi zakonodaja, ni prilagojeno vsem smernicam in standardom, so vlagatelji, ki nimajo omejitev, povrhu pa prevladuje še močan politični interes neke druge entitete, v prednosti.
Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.
Protest, ki Bruselj strese, Pekinga ne gane
Takšen primer je gradnja novega bloka termoelektrarne v Tuzli. Projekt, ki je že za tako obubožano gospodarstvo izjemnega lokalnega in nacionalnega pomena, v državi, kjer okoljski standardi še niso na vrhu agende, daleč najbolj financira banka iz Kitajske. Zahodne banke, med njimi tudi slovenska NLB, ki pri projektu sodeluje, so zaradi sodobnih omejitev pri vlaganju v projekte z namenom uporabe fosilnih goriv v težjem položaju. Protest okoljevarstvenikov v Tuzli se do Bruslja namreč sliši, a Pekinga ne gane. To je slabo za politično in razvojno stabilnost držav Zahodnega Balkana, hkrati pa postavlja v neenakovreden položaj zahodne vlagatelje.
Medijska hiša Guardian se je na primer zavezala, da ne bo več prejemala oglaševalskega denarja podjetij, ki proizvajajo fosilna goriva.
Pomemben precep pa je to tudi za slovensko zunanje gospodarstvo in politiko. Ti trgi so za slovensko gospodarstvo strateško pomembni, zato je ključno, da slovenska podjetja iščejo nove naložbene priložnosti. Slovenske neposredne naložbe v regijo Zahodni Balkan so v letu 2018 pomenile več kot 60 odstotkov vseh slovenskih tujih neposrednih naložb, ki so po obsegu dosegle kot šest milijard evrov (podatki Banke Slovenije).
Slovenske naložbe na območju Zahodnega Balkana so na vrhu lestvice slovenskih neposrednih naložb v tujini, kljub temu pa je še veliko neizkoriščenih priložnosti. Regija je v zadnjih letih veliko bolj naklonjena tujim naložbam.
Primer Srbije, ki jo je Financial Times nedavno izbral za državo, najbolj prijazno do vlagateljev, je primer uspešnega strateškega pozicioniranja države v mednarodnem kontekstu. To je hkrati tudi priložnost za Slovenijo, ki išče nove neizkoriščene priložnosti, da bi zmanjšala pretirano navezanost na dogajanje na tradicionalno močnih trgih. Vedno več tujih naložb mednarodno uveljavljenih korporacij bo tudi sledenje sodobnim zahodnim smernicam v državah Zahodnega Balkana, in posledično tudi prilagajanje državne regulative, pripeljalo do potrebe po prilagajanju mednarodnim standardom in s tem bolj konkurenčnih pogojev za podjetja z zahoda.
3