Ko Harry sreča Sally oziroma ko Peter pozabi priti po Matejo

Se še spomnite tistih trenutkov pred zmenkom, ko vas zvija v trebuhu, ko se petnajstkrat v ogledalu nasmehnete sami sebi, ker se bojite, da vam je med zobmi ostalo še kaj endivije od kosila in ko po stopnji živčnosti ne veste, ali greste na zagovor diplome ali na nekaj, kar bi dejansko v svoji osnovi naj bilo zabavno.

Ekstremno prijetni trenutki, ki so posebni predvsem zaradi tega, ker je še vse na široko odprto. Ker se lahko zadeve razvijejo ali proti oltarju, postelji ali pa k slovesu. In ta nevednost je vznemirljiva, ker nam da občutek, da smo živi in da se med bivanjem zna zgoditi karkoli.

Lahko sem vse, kar želiš Umijemo se, oblečemo, preoblečemo in spet oblečemo. Potopimo se v parfume in feromone ter si zatrjujemo, da bomo takšni, kot smo in bo vse dobro. In potem igramo igro svojega življenja, ko med navijanjem las trdimo, da smo seveda drugačni od vseh, ki jih je do zdaj spoznal. Ne motijo nas nočni izhodi, popivanje s prijatelji in globoko preziramo njegovo bivšo, ki si je drznila postaviti ultimat o otrocih. Da bi me tudi bile takšne? Lepo prosim! Čez eno leto, mogoče.

Če bi vsi moji fantje bili vsaj senca svojih besed ob prvem zmenku, ne bi bili bivši. In imela sem izjemno pester nabor prvih zmenkov. Od takega, kjer sem bila prepričana, da se bova po pol ure vljudno rokovala ter se razšla brez ene same pore obžalovanja, do takega, kjer sem že dva dni prej doživljala samovžige od poželenja in se kesala, da nisem poletja preživela na tekaški stezi.

A na koncu sem ravno pri prvem obtičala dobrih 8 ur in razglabljala o svetu in smislu, medtem ko sta me dve prijateljici ponižno čakali v drugem lokalu, ker sem si ju zraven pripeljala kot rešiteljici, ki mi bosta uredili alibi za hiter pobeg.

A zmenek je trajal, na koncu me je poljubil, se usedel v avto, mi mahal in ob vzvratni vožnji tresnil v drog. In zgodila se je ljubezen. Ter prekršek. A predvsem ljubezen.

Kam rineš? Spet drugi prvi zmenki pa so čudaški. Ker nekje vmes obžaluješ, da si si zato oprala lase, da ne ležiš raje doma, gledaš poročila in vmes iz idrijske čipke ustvarjaš zavese. Ko gledaš človeka in si misliš: ''Za božjo voljo, bodi že tiho in pusti, da jaz nekaj povem, ker bova zagotovo oba imela več od tega!'' Z enimi se pač ne začutiš in pogovor vodi nikamor do vzvratno. Kar je precej posrečeno, če si si recimo s taistim človekom več mesecev pisal in se ti je zdelo, da si v njem prepoznal potencialnega nosilca genetskega materiala tvojih potomcev, a v živo pa ... Je vse skupaj bolj medlo kot naša vlada.

In kaj narediti v takih primerih? Ali naj dramatično zapustiš prizorišče ali pretrpiš pogovore brez vsebine in se nasmihaš ob šalah iz knjige Smeh ni greh? Verjetno zadnje, ker nam nikjer ne privzgojijo sposobnosti ščitenja lastnega časa. In ker smo vljudni. Sama sem nekoč celo prestala zmenek, kjer mi je tip ob tretjem požirku kave pokazal svoje genitalije. Na fotki. Na telefonu. Saj ne vem, če bi bilo bolj normalno, da bi ga kar sredi lokala dal na mizo, vem pa, da to zagotovo ne spada v kategorijo "kako se spoznala vašega očeta" zgodb.

Potem pa so tu še zmenki na slepo. Gre za moderno in nekako najbolj popularno obliko zmenkovanja, ker se človek več ne spoznava v lokalih, kjer bi nekdo do tebe dejansko pristopil in ti rekel za telefonsko, ampak se moraš do zmenka dokopati drugače. Tako se dogovoriš z nekom, ki so ti ga nastavili drugi ali pa si ga potencialno nekako ujel na enem izmed premnogih spletnih ponudnikov. To je šele veselje. Ker nekje je sicer zapisano, da so se ljudje tudi po takih srečanjih poročili. Nekje pa so se samo znašli v poročilih.

Pogodbeno Zato na prvi zmenek morda res glejte kot na neke vrste razgovor za službo. Kjer se sicer skušamo vsi predstaviti v najbolj zagnani in pozitivni luči, malo pretiravamo pri svojih izkušnjah ter ponavljamo, kako smo pripravljeni na vse mogoče izzive, a vseeno postavimo svojo ceno. In predvsem pri tem ne kažemo genitalij.