Kdor ne dela, naj ne je!

V deželi delavcev in kmetov je bil 1. maj, praznik dela, praviloma razumljen kot začetek sezone čevapčičev. V današnji deželi delavcev in privilegirancev se mi zdi nujno potrebno, da ta povsem razvrednoten praznik dela ponovno osmislimo. Zato iskreno voščim vsem, ki delate!

Naj razložim, komu vse čestitam:

ČESTITAM PODJETNIKOM Vsem podjetnikom, ki svojim zaposlenim dajete službe in jim izplačujete plače, v državno blagajno pa vplačujete davke in prispevke, čestitam ob vašem prazniku dela.

V Sloveniji je v ljudski zavesti vedno prevladovalo prepričanje, da so podjetniki izkoriščevalci, ki jim ni mar za skupni interes in javni blagor. Toda zadnjih šest let je zarisalo jasno ločnico med političnimi podjetniki, ki so si premoženje pridobili s certifikatskim trgovanjem, politično podporo in bankirskimi prijatelji, ter med podjetniki, ki so skrbeli za razvoj svojih podjetij, bdeli nad stroški in se drzno ter obenem previdno lotevali novih podvigov.

Veliko političnih podjetnikov je v zadnjih šestih letih izgubilo svoje vile na morju, Bledu, njihove jadrnice in jahte so na prodaj; druga skupina podjetnikov tega ni izgubila, ker svojega premoženja ni vlagala v luksuz, niti ni imela potrebe, da bi se z njim bahala.

ČESTITAM REDNO ZAPOSLENIM Vsem, ki imate srečo, da ste redno zaposleni, toda hodite na delo, ne pa v službo, čestitam ob prazniku dela. Ravno takšni zaposleni, ki ob nalogi ne rečejo, tega se pa ne da, temveč se spopadejo z izzivom, so premoženje podjetja, ne pa njegov strošek. Direktor, ki upravičeno praznuje prvi maj, bo prepoznal vrednost takšnega delavca.

Zato ob prvem maju čestitam vsem, ki razumete, da morate ustvarjati, če hočete vsak mesec dobiti plačo; ki nimate zgolj polnih ust pravic, temveč se zavedate svojih dolžnosti in obveznosti. Ki hočete biti zgled dobrega delavca. Čestitam vsem, ki razumete, da plača ni pravica, ki se jo mesečno unovči na bankomatu, temveč vam je jasno, da je za plačo treba ustvarjati.

ČESTITAM DIREKTORJEM Prvi maj je praznik tudi za vse direktorje, ki skrbijo za posel ter rast prihodkov in dobička v podjetju, ki ga vodijo. Samo to je gonilo razvoja podjetja, višjih plač za delavce in možnost za več delavcev v podjetju. Vsem, ki ste dnevno na trgu, kjer se morate dokazati z uspehi, ne pa s prijatelji, želim, da uživate ob prvem maju s čim manj skrbmi.

ČESTITAM JAVNIM USLUŽBENCEM Čestitke vsem zaposlenim v javnem sektorju, ki vam ob tedenskem menjavanju ministrov, očitni odsotnosti vizije za vodenje države in večji ali manjši prepuščenosti samemu sebi v sistemu, kjer se ne da nič spremeniti, vendarle uspe storiti kaj koristnega kot servis državljanov. Ker je sistem zasnovan tako, da jih dobite po glavi, če izstopate z dosežki, vam iskreno voščim ob prvem maju.

ČESTITAM MLADIM PREKARCEM, PRIPRAVNIKOM IN BREZPOSELNIM Čestitam tudi vsem, ki nimate možnosti vstopiti v slovenski rigidni sistem dela in ste zato prisiljeni svoj status urediti ali z odprtjem s. p. ali prek avtorskih pogodb. V ničemer niste slabši kot redno zaposleni, vaša edina smola je v tem, da kljub večji delavnosti, boljši storilnosti in boljšim kvalifikacijam ne morete vstopiti v zaščiteno skupino.

Tri žalostne novice Vzdrževanje dualnega trga dela med redno zaposlenimi in nezaščitenimi prekarci je krivično do vseh mladih in brezposelnih. Zanjo so značilne tri lastnosti:

Prva žalostna novica je, da tako krivičen dualni trg dela ni značilnost Slovenije, temveč večjega dela EU, prednjačita zlasti Italija in Francija.

Druga žalostna novica je, da zdajšnje okrevanje v realnem sektorju ni opazno na trgu dela (jobless recovery). Statistika namreč kaže rast gospodarske aktivnosti, ki pa se noče preseliti v večje zaposlovanje.

Tretja žalostna novica pa je, da tudi zdajšnja vlada ne more prekiniti sindikalnega pravljičarstva, v katerega so verjele vse dozdajšnje vlade. Pravljičarstvo pomeni, da lažni preroki obljubljajo službe vsem, ne glede na to, ali je na trgu povpraševanje po takšni delovni sili ali ne. Iz 20-letne agonije z Muro se žal nismo naučili, da ko deli gospodarstva propadajo, država z nenehnim subvencioniranjem smrti ne more preprečiti, smo pa zaradi tega vsi veliko bolj revni.

Kaj je rešitev? 1. Srečanje z resničnostjo Prvi nujen korak, čeprav ne zadosten, je, da se vlada sprijazni s spremembami: brezposelnost je visoka, ker so podjetja in državne ustanove morali odpuščati, zaposlovati ne morejo ali se bojijo, ker je strošek in postopek odpuščanja zelo tvegan. Zato se je trg prilagodil tako, da je ob jedru redno zaposlenih naredil še množico kakovostnih in profesionalnih kadrov, ki pa so brez pravic in povsem podplačani.

2. Pravljice so za otroke, ne za odrasle Drugi, prav tako nujen korak, četudi ne zadosten, je spoznanje, da pravljičarstvo ne bo prineslo novih služb. Govoriti o tem, da nihče od obstoječih zaposlenih ne sme izgubiti službe, treba je le zaposlovati nove – priznajmo vendar odkrito, to je pravljičarstvo, ki mu ljudje s povprečnim IQ ne morejo verjeti, saj je skregano z zdravo pametjo.

Cilj naše zaposlitvene politike ne more biti, da se brani zdajšnje zaposlene, temveč da se uradno 118 tisoč brezposelnih vsaj srednjeročno zniža na 70 tisoč. Kdo ima službo, je manj pomembno vprašanje kot to, ali imamo optimalen sistem, ki omogoča službe vsem, po katerih je potreba. Trg dela mora nujno postati bolj prožen in pretočen.

3. Za bolnike žrtvujemo zdrave Tretje nujno potrebno, četudi ne zadostno spoznanje, pa je za Slovence krivoversko in bogokletno: če deli gospodarstva propadajo in jih država umetno vzdržuje, s tem škodi tudi preostalim delavcem. Konkreten primer: ko so v Evropi že zdavnaj spoznali, da tekstilni giganti ne morejo tekmovati s cenejšo azijsko delovno silo, so se preusmerili ali v drage luksuzne blagovne znamke ali pa proizvodnjo preselili v Azijo. Naše vlade pa so dve desetletji subvencionirale Muro, vanjo dobesedno zmetale milijone, na koncu pa je ostalo zgolj pogorišče.

Je to pravično? Dokler bodo sindikati in ministri imeli v svoji agendi le zaposlitve za nedoločen čas (torej: službe) in bodo banke svoje storitve ponujale le tej skupini državljanov, ne bodo pa prej omenjeni razumeli vseh drugih oblik, ki človeku zagotavljajo delo (s. p., zaposlitev za določen čas, avtorske pogodbe), smo v riti. Ravno te oblike, ko posameznik lahko opravlja delo, bi morale biti izenačene.

Vzemimo tri primere, ki so pri nas zelo pogosti. Janez, Tone in Štefan se ne razlikujejo po znanju ali kakovosti svojega dela. Razlikujejo se zgolj po tem, kdaj je kdo od njih vstopil na trg dela.

1. Janez dela prek študentske napotnice. Če hoče dobiti na račun nakazanega tisočaka, mora pri podjetju zaslužiti 1.583 evrov. Malica, prevoz, zdravje – to je zgolj njegova briga in od nikogar drugega.

2. Tone dela kot s. p. Če hoče konec meseca imeti na računu tisočaka, mora pri svojih naročnikih opraviti za vsaj 1.420 evrov storitev: 360 so prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter zaposlovanje, vsaj 60 evrov je strošek za računovodstvo njegovega s. p. Seveda je Tonetu jasno, da nima plačanega dopusta, malice, prevoza, da nima mobitela, da ne sme biti bolan …

3. Štefan je redno zaposlen. Za neto plačo tisočaka podjetje zanj z vsemi prispevki in zavarovanji plača 1.740 evrov. Poleg tega Štefanu zakon zagotavlja še povračilo denarja za malico in prevoz, letni dopust, nadomestilo v primeru bolniške odsotnosti, regres, ponekod celo božičnico, smo stroške za mobilca že omenili?

Z opisanimi oblikami dela pa pridemo do srčike krivičnega sistema: vlada ščiti štefane, ki so v primerjavi z janezi in toneti v izrazito privilegiranem položaju; kajti štefane branijo sindikati, janezi so še mladi, toneti pa nimajo sindikata, ki bi se pri ministrih boril za njihove pravice.

Da ne bo pomote, naj poudarim: rešitev ni, da štefanom vzamemo to, kar imajo več kot toneti in janezi. Nujno potrebno pa je, da:

1. sistem končno neha braniti samo štefane in njihove pravice;

2. da štefani in toneti začnejo krožiti na trgu dela.

Priznajmo si vendar, da štefani uživajo nesorazmerno visoko zaščito in predolgo trajajoče bonitete. Vse uspešne reforme trga dela, na primer nemški Hartz, so šle v smer povečanja fleksibilnih oblik dela, bolj preprostega odpuščanja in skrajševanja časa za prejemanje nadomestila v primeru brezposelnosti.

Če hoče Slovenija postati pravičnejša, učinkovitejša in bogatejša družba, potem nujno potrebuje bolj pretočen trg dela, v katerega bo lahko vstopil tudi nekdo, ki do zdaj še ni imel službe. Službe pa naj dobijo tisti, ki ponujajo storitve, po katerih je povpraševanje, ne pa zato, ker jih branijo ali sindikati ali vlada iz strahu pred političnimi posledicami.