Kdo je v moji ligi?

Predvsem ko gre za odnose ali kakšno parjenje. Kar je, oprostite za mojo nevljudnost, absolutni idiotizem.

Kajti čeprav so na mojem seznamu ekstremno privlačnih, ''trgajo gate, parajo zokne'' različic moških ljudje kot Robbie Williams, Jude Law in Dave Grohl, se na ta seznam vrinejo tudi nekateri za večino ne tako izjemno erotični Jason Segel, Bojan Emeršič in v mojih norih letih tudi Boštjan Lajovic.

Ker, če sem iskrena, me mnogo bolj od bleščeče zunanjosti pritegne značaj. Tisti, ki v meni sproži vse tiste feromone, potne dlani in otrdele prsi.

Drgnem se samo ob sebi podobne In tako me ekstremno šokira, ko mi nekdo napove, da z nekom ne bo nikoli drgnil intimnih delov, ker menda nista v isti ligi. Prosim, ligi? Ok. Tudi jaz ne morem igrati profesionalne odbojke, ker se načeloma žogi umikam, a to je liga, ki jo z veseljem zamujam. A od kdaj smo ljudje v ligah? In nadalje, bi si sploh kadarkoli želela biti z nekom, ki sam zase misli, da je v ligi nad mojo, oziroma se sploh uvršča v katerokoli ligo, ne da bi pri tem sam sebe zaradi idiotizma ustrelil v koleno?

In zato mi gredo, med drugim, ljudje na živce. Ne vsi, a tisti, ki mi gredo, mi gredo dovolj za celotno človeštvo. Saj razumem, da nekatere ženske hočejo ob sebi mišičastega naoljenega gospoda, ki se prevaža v meni neznanem avtu ter jim plačuje mesečno naročnino solarija, ampak … Kaj res? In saj razumem, da nekateri moški hočejo ob sebi zgolj porjavelo gazelo, katere zobje so ob njenih dobrih dneh svetlejši od lune, ampak … Kaj res?

Visok, temen, z zobmi? Nikoli nisem znala odgovoriti na vprašanje, kako je videti moj sanjski moški. Predvsem zato, ker ga še nisem srečala. In ker nikoli nisem imela tipa moškega. Ponudba je že tako omejena, zakaj bi se omejevala še bolj. Da, dobro je, če ima zobe. Že zato, da mu v restavraciji ni treba sekljati solate. Nekoč sem hotela tudi lase, a ta zahteva z leti počasi bledi. Tu pa se moji pomisleki o zunanjosti tudi končajo. Ker so me izkušnje naučile, da se srce ogreje za povsem druge atribute. Vsaj na drugo žogo. Vagina pa včasih naredi kak kiks. Priznam. Je bolj plehka od srca.

Nikdar pa se nisem zagledala v nekoga in si rekla: ''Huh, ta je pa predober zame. Tri lige, šest nadstropij, dvanajst stopničk, osem šilc žganja in eno kurjo lojtro nad mano.'' Človek je zate ali pa ni. Ne, ker je predober ali preslab, ampak ker je ali pa ni. Zate.

Vzemi ali pusti Da ne bo pomote. Povsem razumem, da nismo vsi tip za vsakega, in vesolju hvala za to! Ker bi bilo parjenje vsepovprek res povsem neokusno (recimo). Ampak kdaj pa kdaj se je dobro prijeti za tisti "štikl" pod levo (bolj ali manj ali sploh neobstoječo) dojko in mu prisluhniti. Ker včasih niti največja glitzi gobica ne zdrgne neumnosti s še tako skrbno pobarvanega obraza.

In razumem, da imamo merila za svojega partnerja. Recimo to, da človek ni brezciljni ožemalec naše denarnice in da zmore (ne da bi poguglal) sestaviti cel stavek. Z glagoli. Ampak to, da znam sama na pamet Prešernovo Slovo od mladosti, me še ne naredi nič vrednejše od človeka, ki tega ne obvlada, zna pa recimo brezhibno položiti ploščice. Ker če je strasten pri polaganju tega, bo mogoče v nasprotju z vsemi überintelektualci tudi strasten pri polaganju mene.

Adijo, predali Če bi bila pametnjakovička, bi rekla nekaj v stilu: "Ne sodi knjige po platnicah." Pa se bom zadržala. Rekla vam bom samo – ne omejujte sebe zaradi družbe. Omejite se samo toliko, kolikor si to dejansko želite sami. Iskreno.

Ker ljubezen ni šport, kjer se akterje ocenjuje, menjava in kupuje. Ljubezen pač je. Oziroma naj bi bila, čeprav smo mi iz nje naredili celo sumo borbo s predhodno parado idiotov, ki primerja strije in se šopiri z atijevim BMW-jem.