Jure Marolt: Ko drugič rečeš ne, sebi rečeš DA

S tem načenjam to, da je trenutni čas leta eden tistih, ki predvideva osebni servis, pogled v leto, ki se izteka, vse dobro in slabo, kar ga je obeležilo, prijetne spomine ali morda trenutke slabe vesti. Če vsaj malo poznamo življenjski cikel medveda, si ta zimski čas vzame za počitek in spanje. Nabira novih moči. Tudi sicer nas narava z vso to temo in hladnimi temperaturami, ki so sestavni del tega obdobja, vseskozi opozarja, da je napočil čas počitka, umiritve, razmišljanja in obujanja spominov. Tudi če so včasih iskreno bizarni. A kaj smo mi naredili s tem decembrom? Spremenili smo ga v najbolj hektičen mesec leta!

Še bližajoči se januar ne izgleda več tako slabo, si bomo vsaj malo odpočili. Ker decembra je vsega preveč. Prenažiranja, dogodkov, obiskov, umetne svetlobe, hitenja, nakupovanja, vsega! In tako nam zmanjka časa za tisto, kar je daleč najpomembnejše.

December skozi zgodovino človeštva simbolizira spokojnost, umirjenost, družinsko srečo, skupno druženje ob svečah, igrah, nasmehe, brezbrižnost … Danes pa vse, le to ne. Če ni tristo na uro, sploh ne šteje. Zato je v tem času leta še toliko pomembnejše, da ne pozabimo nase. Umiri se, človek, zadihaj, zazri se vase in stopi počasi naprej. Nikamor se ti, nikamor se nam ne mudi.

Foto: Jan Lukanović

Zato, da bomo imeli več časa zase in svoje bližnje, pa je ključno, da znamo glasno in jasno reči ne. Da se znamo postaviti zase. Da začutimo, kaj je dobro za nas in kaj ne in to odločno tudi izustimo. Ne sme nam biti nerodno reči ne. Ker s tem sebi rečemo da. Najpreprostejša enačba. Ko drugim rečeš ne, sebi rečeš da. Ker več ne zapostavljaš svojih občutkov, ker si končno sebe postavil na prvo mesto. Ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi, ampak kako se počutiš v svoji koži. Kar poskusi, glasno in jasno reči ne. In to ponavljaj, dokler tega tudi drugi ne bodo dokončno razumeli. 

Tako bo tudi december bolj umirjen. Ker ti ni treba na naslednjo večerjo, ker ti ni treba obiskati ljudi, ki jih komaj poznaš, ker ti ni treba v službi pred koncem leta narediti še ene stvari več. Zato pa imaš več časa zase. Tudi za obledele spomine, ki so že zdavnaj zapustili tvojo zavest, sedaj pa so se spet prikradli na plano in ti jasno sporočajo, da je po nekaj pivcih lahko vsak laični filozof. Vidiš, nikoli ni prepozno, vsak lahko poseže po zvezdah.

Spominjam se decembrov v moji mladosti. Polni pričakovanj, veselja, snega, predvsem pa časa, ki sem ga preživel z družino. To je bil mesec, namenjen le nam. Ko smo se lahko še bolj povezali. Na decembre mojega otroštva imam izredno lepe spomine. Čeprav so bili mrzli kot hudič! A tudi če so iz nosu kukale skoraj že prave male ledene sveče, je bil na obrazu vedno nasmeh. Ko smo s prijatelji na igrišču izdelovali čisto pravi iglu. To je bil takrat za nas cel svet! Zunaj je bilo mrzlo, a v naših srcih neskončno toplo.

Zavedanje, da imaš že ogromno, je tukaj ključno. Preprosto si moramo znati dopovedati, da ne potrebujemo vsega, ker imamo že tako več kot dovolj. Ta hektični december ne bo narekoval tega, kaj potrebujem ali hočem. Kar se mene tiče, lahko drugi z velikim veseljem in ihto do zadnjega kotička napolnijo vsak nakupovalni center te zemeljske oble. In to z naslednjim loterijskim listkom v roki, ki zopet obljublja hitro srečo. A sreče nihče od nas ne bo našel v številkah. Skriva se povsod drugje.

Iskreno verjamem, da bi morali obuditi december, kot smo ga poznali pred desetletji. In to ne zaradi kakšne pretirane nostalgije, ampak želim izpostaviti njegovo bistvo, poslanstvo. Jaz sem začel tako, da po 20. tega meseca in za naslednjih štirinajst dni ne delam več na nobenem projektu. Majhna zmaga zame, a tako sem si organiziral svoj čas. In o tem sem razmišljal nekaj mesecev vnaprej. Kar logično pomeni, da bo nekaj cvenka manj, a imamo, kot sem že prej razpredal, vsega dovolj. Dela bo tudi v prihodnjem letu dovolj. Sedaj je čas za moje ljudi.

Ker danes ustvarjamo spomine prihodnjih dni. In če citiram misel meni ljube Astrid Lindgren: "Mislim, da moramo vsak dan živeti, kakor, da je edini, ki ga imamo na voljo (…) Pravzaprav se mi zdi, da je življenje hitro minevajoči nesmisel, ki mu sledi velika tišina. A ta kratki čas, ki ga preživimo tu na Zemlji, moramo napolniti z vsebino."