Sreda, 3. 5. 2017, 0.01
7 let, 7 mesecev
Slovenski razvojni izziv: prehod v inovacijsko družbo (I)
Izberimo eno stvar in se je potem držimo
Razumeti, kateri razvojni problem rešujemo, predstavlja vsaj polovico rešitve.
Razumeti, kateri razvojni problem rešujemo, predstavlja vsaj polovico rešitve.
Se spominjate filma City Slickers iz leta 1991 z Jackom Palanceom in Billyjem Crystalom v glavnih vlogah? Naslov filma, ki je nastal istega leta kot država Slovenija, bi lahko prosto prevedli v Mestni frajerji. V njem kavboj Curly (Palance) mestnemu frajerju Mitchu (Crystal) med dvotedensko gonjo goveda čez planjave ameriškega jugozahoda pojasni skrivnost življenja.
"One thing." - "Ena stvar," reče Curly. "Držiš se je, vse drugo ne pomeni ničesar."
In katera je ta stvar, vpraša Mitch.
"To pa moraš ugotoviti sam."
Posnetek tega dialoga si lahko ogledate tukaj:
Slovenska država ima po izhodu iz gospodarske krize novo priložnost, da s smelim razvojnim ciklusom ujame najrazvitejše države v Evropi. Prehod v inovacijsko družbo kljub nekaterim dobrim izhodiščem v prvih dvajsetih letih samostojnosti ni bil uspešen. Skušnjave tranzicije, otopelost družbenih institucij, pomanjkanje kolektivnih izkušenj, ideološke delitve, nemara pa tudi pomanjkljiva kulturna podstat, pomešana z zgodovinsko pogojenim refleksom po zapiranju, ter pomanjkanje prave politične volje so zagotovo med ključnimi vzroki za to. Zdaj, ko je gospodarska rast spet tu, ko se na novo izrisuje ustroj Evropske unije in se svet globalno preureja z veliko naglico, opredelitev za razvojni priključek k najrazvitejšim ni le priložnost, ampak tudi neizogibna nuja. Skupaj z Evropo in svetom se spreminja tudi naša država. In nekaj se bo zagotovo zgodilo. V Evropi in na planetu več hitrosti, koncentričnih krogov, v katerih se porazdeljujeta samobitnost in družbena blaginja, še nikoli ni bilo pomembneje biti razvojno uspešen zato, da lahko krojiš svojo usodo.
Opredelitev razvojnih ciljev je izbira, ne uravnoteževanje ambicij
Iz Vizije Slovenije 2050 lahko razberemo, da si njeni prebivalci želijo predvsem kakovostnega življenja. Želijo si več sodelovanja, medsebojnega zaupanja in solidarnosti ter vključenosti v trajnostno naravnano gospodarstvo in družbo, ki bi temeljila na znanju, učenje naj bo temeljno načelo družbene vključenosti, družbena odprtost pa naj izhaja iz izhodišč strpnosti in kulturne edinstvenosti obenem. To je, slika države blaginje prihodnosti, kot naj bi si jo zamišljali državljani, ob zavedanju, da jo bodo v večji meri lahko užile mlajše generacije in naši zanamci. V njej nastopajo želene posledice razvojnih odločitev in ravnanj, pomešane z načeli, kako priti do nje, in vrednotami, v skladu s katerimi bi v njej želeli živeti.
Pot do te prihodnosti pa je še vedno zavita v skrivnost. V čakanju na razvojno strategijo države se zdi, kot da iščemo pokrov velike črne škatle, v kateri bomo našli vsa potrebna navodila za zahteven pohod: zemljevid z izrisano najugodnejšo smerjo, označenimi nevarnostmi in etapnimi cilji, vsa potrebna orodja in opremo, celo razdelitev družbenih vlog. Še preden odpremo pokrov, je treba vzpostaviti zavedanje, da pot v želeno prihodnost ni in ne more biti preprosto nadaljevanje dozdajšnje poti. Četudi bi bili prebivalci z življenjskimi razmerami v celoti zadovoljni, prihodnosti ne moremo opredeliti kot nekakšno ekstrapolacijo sedanjosti, saj se razmere okrog nas nenehno spreminjajo. V slovenskih razmerah imamo opravka z veliko samokritičnostjo, kot kaže analitična razgradnja uvrstitev na lestvicah mednarodne konkurenčnosti držav, tako tistega, ki ga pripravlja Svetovni gospodarski forum, po katerem je Slovenija na 66. mestu, kot onega od centra za konkurenčnost IMD, kjer je Slovenija lani napredovala na 43. mesto. Del razlogov za to, da smo uvrščeni, kot smo, je posledica zelo kritičnih odgovorov anketirancev. Naprej pojdimo po drugi poti, je torej sporočilo.
A po kateri poti? Bo to plovba, bo to vzpon, bo to pohod, morda potop? Ali drugače: kaj je pravzaprav razvojni problem, ki ga rešujemo?
Če zanemarimo znano keynesijansko hudomušnost, odločitveni horizont oddaljene prihodnosti za ekonomiste pomeni razmere, ko so vsi proizvodni tvorci spremenljivi. Mnogo pomembneje je, da uspešno predvidimo razmere okrog nas, ki bodo opredeljevale priložnosti in nevarnosti, in se jim skušamo čim bolj učinkovito prilagoditi, kot pa da izhajamo iz današnjih lastnih danosti in omejitev. Seveda to v celoti nikoli ne velja, še posebej za državo, saj je ta v dobršni meri tudi na zelo dolgi rok opredeljena z geografsko lego, kulturno identiteto, fizično velikostjo in naravnimi viri ter do neke mere tudi z zgodovinsko-političnim kontekstom. Vendarle je vredno poskusiti.
Da bi našli "eno stvar", najprej odpravimo podmeno, da je odločanje o prihodnosti rezultat "usklajevanja" različnih vidikov razvoja in "uravnoteževanja" različnih razvojnih ambicij. Bolje bo, če bomo sledili kumulativnemu pristopu. Izbrati želimo pravo stvar za prihodnost in na tem temelju zložiti vse družbene gradnike za enotno zgradbo.
Nato izpostavimo izbrane ključne zunanje dejavnike, s katerimi širše opredelimo razvojni problem, jim dodamo oris notranjih sestavin, ki predstavljajo razpoložljiva razvojna izhodišča. Potem predlagajo rešitev. Ta zahteva izbiro, pravzaprav niz nedvoumnih družbenih izbir. Iz njih sledita pot v spreminjanje ter dobro pripravljen načrt. Iz nje pa izpeljimo ključne transformacijske izzive. Ti zahtevajo upravljanje družbenih sprememb in zato predstavljajo največji izziv prihodnjega razvojnega obdobja. S tem črna škatla, ki naj prinese razvojno strategijo, ne bo več tako skrivnostna in vedeli bomo, kaj v njej iskati.
Ključni zunanji dejavniki in danosti države
Absolutna redkost virov na planetu ob nadaljevanju zdajšnje dinamike porabe ni vzdržna. Človeštvo je doseglo in ob današnji stopnji naraščajoče porabe tudi preseglo prag dolgoročne vzdržnosti za življenje na planetu. Razlike v porazdelitvi bogastva in virov so ogromne in se povečujejo. Globalizacija je postala relativen pojem, saj se geopolitično svet preureja v makroregijske utrdbe in Evropska unija je ena od njih. Ena od posledic je permanentna negotovost, druga pa, da je za zagotovitev materialnih osnov blaginje bistvena inovacija. Evropa je revna z viri, ima pa inovacijski potencial in edinstveno kulturno-zgodovinsko izkušnjo, utemeljeno v vrednotah, družbenem ustroju, ki bolj kot kjerkoli drugje vrednoti človekove pravice, socialno vzdržnost in enake možnosti za vse. Umestitev v notranji koncentrični krog Evropske unije in jasno umeščanje v tem kontekstu zagotavlja največ varnosti in menjave s pozitivno vsoto za prebivalce naše države.
Geografska lega Slovenijo umešča v Srednjo Evropo, v najbolj severno točko, v kateri Sredozemlje seže v središče celine, in na vrata Balkanskega polotoka. V vsej zgodovini je ta lega predstavljala dobro osnovo za transport in logistiko ter tokove informacij, znanja in kulturnih vplivov. Gre sicer za prehodno območje, nekakšno prvo periferijo, saj na njej v tem trenutku ni pomembnih aglomeracijskih središč. Zato se sprašujmo naprej: je Slovenija srednjeevropska država ali je tudi mediteranska? V novi arhitekturi Evrope jo aktivnejša vloga vzdolž osi vzhod – zahod bolj utrdi in odpre do zdaj priprta vrata proti dvema velikima evropskima državama, Italiji in Franciji, ki sta ob Avstriji in Nemčiji tudi ključni z vidika porekla tujih naložb.
Presečišče transportnih poti je ugodno za logistiko, dobaviteljsko industrijo ali integracijo v poslovne verige z najvišjo dodano vrednostjo. Med naravnimi viri izpostavljamo les. Potencial je velik, gospodarjenje z njim pa še skromno.
Nagnjenost k zelenemu je pri nas tudi kulturna dobrina. Poglejmo okrog sebe: najraje se "razvijamo" tako, da varujemo naravo. In se varujemo pred "zunanjimi vplivi." To nam gre še kar dobro. Pojdite na izlet v poljubno slovensko regijo in našli boste malo izjem. Spomnite se le usode igralniške meganaložbe v Novi Gorici ali pa zamisli za visokogorsko turistično središče nad Bohinjem. Naposled je prav kulturno pogojeni "zeleni konservatizem" še najbolj posrečena osnova za turizem pri nas. To v resnici najbolje dokazuje in obenem presega prestolnica, mesto Ljubljana, skupaj s številnimi izletniškimi destinacijami po vsej državi.
Visoka stopnja dosežene družbene kohezije, ki je deloma stvar naravnih (nizka poseljenost in urbana koncentracija, dostop do zemlje …) in zgodovinskih okoliščin – zahvaljujoč Mariji Tereziji in Napoleonu –, posredno zagotavlja varno okolje, a zavedamo se, da ne bo preživela testa časa, saj zdravstveni in pokojninski sistem ne bosta vzdržala, če ne bomo prenovili socialne države, izobraževalni sistem z vidika razvojnih izzivov izgublja konkurenčnost, znanost pa je v današnji shemi podhranjena in izključena.
Kaj je rešitev?
Vsaka strategija je izbira med več mogočimi potmi. Dokler ne izberemo, nismo zapustili razpotja, in še naprej lahko debatiramo o vseh možnostih, kolikor nas je volja. Iz hitrega preleta ključnih dejavnikov in danosti izhaja nujnost jasne razvojne samoopredelitve, sicer se lahko država dokončno zasidra kot periferno območje Evropske unije in, kot je že nekdo zapisal, (p)ostane predvsem dežela.
Opredelitev za trajnostni gospodarsko-družbeni sistem zato pomeni pravo smer. V tem ni dosti novega, saj se taka preusmeritev že dogaja, delno zaradi zunanjih dejavnikov in delno zaradi notranjega krmiljenja, ki je v okviru zdajšnje vlade še bolj jasno izraženo kot Partnerstvo za zeleno gospodarstvo. V dobršni meri pa se ta smer potrjuje neodvisno, prek uspešnega delovanja podjetnikov inovatorjev, ki jih največ najdemo prav v tistih dejavnostih, ki se izkazujejo za prednostne. V tem okviru pa se ponuja rešitev kot radikalna opredelitev za prehod v krožno gospodarstvo na ciljnih področjih. Če kaj, je to naš "one thing".
Prehod v krožno gospodarstvo pomeni inovacijo. Zahteva spremembo poslovnih modelov, za to pa je potrebna inovacijska naravnanost na sistemski ravni, kar pomeni oblikovanje inovacijskih ekosistemov, in na ravni organizacijskih sposobnosti deležnikov, vključenih v inovacijske procese, ki so usmerjeni v oblikovanje krožnih poslovnih modelov.
Slovenski razvojni problem torej ni čim boljše uravnoteženje prioritet in ambicij, ki naj pripeljejo blaginjo. Pravi izziv je, kako priti v inovacijsko družbo, ki naj temelji na radikalni opredelitvi za prehod v krožno gospodarstvo, prednostno naravnan na preobrazbo na štirih področjih: logistika in transport, energetski sistem, biološki ciklus in krožna preobrazba industrijskega sektorja. Tem bodo lahko sledile druge dejavnosti. In tej je vredno podrediti razvoj institucij in družbenih podsistemov za zagotavljanje potrebnih virov, politik in ukrepov, ki bodo ta razvojni prehod omogočali.
1