Ivan Radan – morilec ali glasnik pomladi slovenskega zdravstvenega sistema?

Avtor: Živojin Stevanović, magister znanosti in specialist interne medicine, zaposlen v Splošni bolnišnici Trbovlje

Ivan Radan je še vedno nedolžen. Vse dokler se mu ne dokaže krivda. Ali je zares kriv za vse, kar mu očitajo?

Iz poročil, ki jih vsak dan ponujajo mediji, ni zaznati njegove krivde. Vsaj do zdaj ni bilo nobenega trdnega dokaza za to.

Od januarja letos se kar vrstijo poročila v medijih o umorih na Nevrološki kliniki v UKC Ljubljana, o zdravniku, ki izvaja evtanazijo, o sprtem kolektivu, ki ne deluje, o odpovedi sistema, v katerem nihče ni bil varen. Varnost ni bila zagotovljena nikomur, ne bolnikom ne zaposlenim.

Kaj se je dogajalo na Nevrološki kliniki? Kaj se je resnično dogajalo na oddelku za intenzivno zdravljenje Nevrološke klinike v UKC Ljubljana, še vedno ne ve nihče. Pa vendar, zdravnik Ivan Radan je brez dokazane krivde izgubil službo, izgubil je prostost, grozijo mu z odvzemom zdravniške licence, po že znanem in že videnem slovenskem scenariju – ko se v zadevo vpletejo mediji – je celo poskusil narediti samomor.

Seveda, v mislih imam dogodke iz srednje mariborske šole, ki so pretresli slovensko javnost z znanim epilogom, in sicer samomorom. Prepričan sem, da bi imela ta zadeva drugačen potek in drugačen konec (predvsem mislim na izgubo človeškega življenja), če bi mediji počakali, da se preiskava konča v srednji šoli, kjer so bili vpleteni stalno zaposleni.

Na Nevrološki kliniki so se po dogodkih zgodile kadrovske spremembe, o katerih bo v prihodnje prav tako odločalo sodišče, ker je Bojana Žvan vložila tožbo proti bolnišnici. Tudi Ivan Radan jo je. Ministrica za zdravje zahteva odstop celotnega vodstva UKC Ljubljana.

Če zdravnik ugotovi, da zaradi nevzdržnih odnosov v delovnem okolju ne more opravljati svojega poslanstva, predvsem ko gre za strokovno in doktrinarno vodenje najtežjih bolnikov – na koga naj se obrne? Ali obstaja zakon o zdravnikovih pravicah?

Kdo je kriv? Kaj pa, če držijo vsi podatki, ki jih je navedel brat Ivana Radana, in sicer da je šlo za številne težave na kliničnem oddelku za intenzivno zdravljenje Nevrološke klinike UKC Ljubljana, na katere so opozarjali zaposleni, med njimi tudi Ivan Radan.

Opozorilna pisma so bila naslovljena na vse nadrejene na kliniki za nevrologijo. Poslana so bila celo predsedniku Slovenije (podatek je povzet iz medijev). Na pisma se nihče ni odzival. Ali so zgoraj omenjeni podatki preverljivi? Kolikor mi je znano, navedenih podatkov mediji niso preverjali, so nas pa o tem obveščali. V Primorskih novicah, ki so izšle 21. 5. 2015, je v članku z naslovom Radanov brat: Smrt na tistem oddelku daleč od dostojanstvene zapisano, da so novinarji POP TV pridobili dopisovanje med Radanom in nekaterimi njegovimi sodelavci.

Iz komunikacije naj bi bilo razvidno, da se je Radan pritoževal nad številnimi nepravilnostmi.

Seveda so informacije o opozorilih ključnega pomena za razumevanje zadeve. Oseba s slabim namenom (naklepni morilec) zagotovo ne bi opozarjala vseh po vrsti (vključno s predsednikom Slovenije) o svojem načrtovanem morilskem početju. Če bi se trditve brata Ivana Radana izkazale za resnične in točne, bi si dogodke na kliniki lahko razlagali tudi zelo drugače.

Stiska zdravnika kot posledica nezmožnosti normalne komunikacije in sodelovanja Opisujem le enega od več mogočih in hipotetičnih scenarijev. Na kliniki za nevrologijo UKC bi lahko rekli, da ne obstaja operativna strokovna hierarhija. Posameznik se je počutil osamljen in nezaščiten pri kompleksnem odločanju o zdravljenju najtežjih bolnikov. Timska obravnava je del doktrine, ne glede na strokovno usposobljenost posameznega zdravnika. Timska obravnava pripomore k strokovni neoporečnosti pri zdravljenju bolnika, obenem pa zagotavlja pravno-formalno zaščito zdravnika oziroma osebja v primeru kakršnegakoli spora. To je nam, ki smo zaposleni v zdravstvu, vendarle kristalno jasno.

Logična posledica nezmožnosti normalne komunikacije ter sodelovanja s kolegi in nadrejenimi je stiska zdravnika, ki lahko, če traja dlje časa, pripelje do psihičnega zloma osebe. V tem primeru bi "čudno vedenje" Ivana Radana povzročilo stresno okolje na delovnem mestu, nikakor ne obratno, in sicer da so njegove psihične težave primarna težava, zaradi katere je šlo vse narobe.

Izvedenci so torej tisti, ki morajo ugotoviti (če je to zdaj sploh mogoče) vrstni red dogodkov. Kokoška ali jajce? Ta ugotovitev za Ivana Radana pomeni eno ali drugo, in sicer ali vrnitev v življenje ali smrt. Če že ne fizične smrti, potem pa najverjetneje njegovo poklicno usmrtitev. Kaj sledi temu, ne želim niti ugibati.

Beda "bogov v belem" "Bogovi v belem" so medijski konstrukt, ki zavaja javnost in širi mit o zdravnikih, češ da smo skorumpirani, neetični, velikokrat nestrokovni in predobro plačani. Milena Zupanič je v Nedelu (18. 1. 2015) v članku Zdravniki in zdravnice javnosti predstavila realno sliko o tem, kakšni smo v resnici. Preobremenjeni, utrujeni, nenaspani, slabšega zdravja kot drugi in s krajšo življenjsko dobo. Pa kljub vsemu navedenemu in v primerjavi s kolegi iz sosednjih držav (na primer iz Avstrije) dosegamo primerljive rezultate, čeprav nas je dvakrat manj. Hvala Mileni Zupanič za resnico.

Skrajnji čas je, da naši oblastniki ter avtorji zakonov in pravilnikov uskladijo zakonodajo z realnimi možnostmi, ki jim jih ponuja okoli 2.000 zdravnikov v Sloveniji. Nas je le toliko in nič več! Za dodatne programe je treba zagotoviti več dodatnih zdravnikov in več dodatnih sredstev. Pika.

Treba je vedeti, da vsi zdravniki ne delamo v enakih razmerah. Razlika v delovnih razmerah pri zasebnikih, družinskih zdravnikih ali pa v regionalnih bolnišnicah je velika. Pogoji dela v UKC so najbolj specifični in odvisni tudi od zdravnikovega položaja v sistemu. Imel sem priložnosti delati v vseh navedenih razmerah, zdaj pa delam v regionalni bolnišnici.

Med kolegi v UKC so velike razlike. Kolegi z akademskimi nazivi so dokaj privilegirani. Ni naključje, da za akademske nazive poteka hud boj, in na podlagi tega se ustvarja veliko rivalstvo, ki dosega razmere vojn. Preživijo – fizično in psihično – le tisti, ki imajo najtršo kožo. Pa tudi to ne drži vedno. Po določenem času, prej ali slej, vsi začutijo posledice stresa in se zlomijo.

Preživetje le ob podpori nadrejenih Si torej lahko predstavljate nežno, občutljivo in nepripravljeno osebo, ki se znajde v takšnem tekmovalnem in sovražnem okolju, v volčjem brlogu? Preživetje posameznika v takšnih razmerah je mogoče le, če oseba pridobi podporo in zaščito nekoga, ki spada v razred nadrejenih.

Cena takšne podpore dostikrat ni majhna, vendar posameznik (nežna duša) nima veliko možnosti. V želji po dokazovanju, da je vreden zaupanja, se zaveda, da mora biti 150-odstoten tudi takrat, ko je sam na smrt bolan. Logično in jasno je, da takrat posega po zdravilih kakršnekoli vrste, saj želi preživeti in delati čisto vsak dan. Podobno je tudi pri športnikih in dopingu pred velikimi tekmovanji. Tveganje, ki ga s sabo nosi samozdravljenje s protibolečinskimi zdravili, antibiotiki in pomirjevali, prevzame sam. Jasno je tudi, da se prej ali slej zlomi.

Lahko se zlomi psihično ali pa zboli za eno od številnih bolezni, ki so povezane s stresom: visok krvni tlak, miokardni infarkt, možganske kapi in cela vrsta avtoimunih bolezni.

Ivan Radan je že plačal visoko ceno, saj mu ni bila dokazana niti trohica krivde. Prepričan sem, da je njegovo vpletenost v evtanazijo ali karkoli temu podobnega nemogoče dokazati post festum. To, ali je bila nitka, ki je vzdrževala življenje na smrt bolnega, prekinjena z nekaj dodatnimi miligrami morfina ali propofola, pa bo ostalo skrivnost za vedno. Ali preiskava lahko post festum ugotovi, kakšni so bili odnosi med zaposlenimi takrat, ko je Ivan Radan odpovedal? Tudi tega po kadrovskih spremembah ni mogoče več ugotavljati. Edina možnost za rekonstrukcijo takratnega počutja in takratnega vzdušja na oddelku so pričevanja prič, in sicer le tistih, ki jih ni več med zaposlenimi.

Glasnika ne smemo kaznovati, ker sporoča slabo novico. Glasnika je treba častiti. Zdaj poteka preiskava. Počakali bomo na ugotovitve preiskave in sodišča, potem pa sklepali o morebitnem krivcu. No, bodimo iskreni in pošteni. Na podlagi podatkov, ki so omenjeni in navedeni zgoraj ter v medijih, je jasno, da edini krivec (če je sploh krivec) ni Ivan Radan. On se je le zlomil v zdravstvenem sistemu, ki že dlje časa kaže znake hude bolezni. Utrujen, otopel in neobčutljiv sistem se je izkazal za preveč togega, samovšečnega ter nepripravljenega na samokritiko in korekcijo.

Moji mentorji v tujini so me večkrat spomnili na naslednjo resnico: medicina se ne uči na povprečnih, rutinskih primerih. Medicina se uči na ekstremnih primerih. Takrat lahko svojo hipotezo potrdite ali pa jo ovržete in postavite novo. Vsak, tudi zdravstveni sistem se najbolj izkaže oziroma se ga najlaže preizkusi v ekscesnih oziroma najbolj stresnih situacijah. Če preživi stresne obremenitve, je dober, če ne, ga je treba nadomestiti z novim.

Namenoma ne rečem popraviti, ker ne vem točno, kaj se bolj obrestuje in kaj je mogoče. Ivan Radan je s svojim početjem postavil naš zdravstveni sistem (ki je tako ali tako zrel za reformno rekonstrukcijo) na veliko preizkušnjo, saj je preveril njegovo stabilnost v ekscesnih razmerah. Opravil je stresni test in sistem se je sesul. To je treba priznati. Če smo tega zmožni, potem smo na pravi poti.

Če bomo le kazali s prstom na glasnike kot edine krivce, potem smo resnično izgubljeni skupaj z našim zdravstvenim sistemom. Tega si najmanj želimo, mar ne? Primer Ivan Radan je torej stresni test tudi za nas, in sicer test naše zrelosti kot družbe, test naše pripravljenosti, da si pogledamo v oči.

Varovalni mehanizmi v tujih bolnišnicah Primer Ivan Radan je že sprožil bolj odprta razmišljanja in diskusije o številnih temah, ki so do Ivana Radana spadale v kategorijo tabujev. Navedel bom le nekatere od njih, in sicer vprašanje evtanazije, vprašanje paliativne oskrbe v Sloveniji, vprašanje medsebojnih odnosov med nosilci zdravstvenega varstva in vpliv kakovosti teh odnosov na strokovno odločanje pri obravnavi bolnikov. Primer Radan časovno sovpada z zdravniško stavko, s katero želimo opozoriti vlado na pomembnost normiranja in vrednotenja našega dela. Morda tudi to ni zgolj naključje!

Da smo si na jasnem: v znanih in uglednih bolnišnicah po svetu med kolegi ne cvetita vedno ljubezen in razumevanje. Vsak si lahko o svojih kolegih misli svoje in to obdrži le zase. Če pa se zaradi rivalstva, podtikanja in tekmovanja škoduje bolniku, obstajajo mehanizmi, ki se takoj sprožijo in iz sistema izločijo vse udeležene, ne glede na to, kdo so. Ob tem vprašanje o vaših, naših, mojih, tvojih preneha biti pomembno.

Da končam: Ivan Radan je le obdolžen človek, ki čaka na sodni epilog. Ima pravico do poštenega sojenja. Žal mu je bila že na začetku in brez dokazane krivde narejena velika in težko popravljiva škoda. Posebej in sploh če bo tudi pravno-formalno dokazano, da je nedolžen.