Doba direktorjev

Prvi vtis je zadnji vtis

Ne glede na to, ali delujete v marketinškem, medijskem ali tehnološkem poslu, ste se bržkone že srečali z vizitko, s katere je v oči bodel ekstravaganten delovni naziv. Naziv, za katerega niste slišali ali ga zasledili v klasični poslovni literaturi. Naziv, ki se ga ne bi branil niti pokojni severnokorejski voditelj Kim Jong Il. Slednji je bil pravi inovator, ko je prišlo do nazivov. Seznam vseh je bojda obsegal prek 1.200 različnih in prav nič skromnih opisov, med katerimi so se našli tudi "Vedno zmagovalni general", "Največji človek, ki je kdajkoli živel", "Sonce socializma" ter malce bolj skromen "Zvezda vodnica 21. stoletja".

Direktor ali nič

Politično propagando na stran – živimo v dobi intenzivne inflacije delovnih nazivov. Ne mislim zgolj na novo vsebino nazivov, ki so nastali kot posledica novih tehnologij (npr. letalska družba Southwest ima na plačilni listi osebo z naslovom Chief Twitter Officer), temveč vse večje število nazivov, ki (vsaj na prvi pogled) delujejo kot sila pomembne, menedžerske, vodilne. Poslovno socialno omrežje LinkedIn ponuja dober dokaz – v zadnjih nekaj letih je število uporabnikov, katerih naziv vključuje predsednik ali podpredsednik (vice-president, president) naraslo za več kot 400 odstotkov. Ali firme potrebujejo toliko direktorjev in kaj vsi ti ljudje dejansko počnejo?

Kompenzacija Stroka skozi raziskave na uglednih poslovnih šolah pravi, da gre za posledico vse bolj sploščenih hierarhičnih struktur v mnogih podjetjih, kjer je na voljo vse manj klasičnih delovnih nazivov, zato si morajo podjetja za diferenciacijo zaposlenih izmišljevati nova. Če je prva beseda direktor, vodja ali kaj podobno avtoritativnega – toliko bolje. Hkrati gre za način kompenzacije zaposlenih, ki jim (sploh v zadnjih nekaj letih) ne morejo zvišati plač, lahko pa jim plačajo v prestižu, ki ga odseva zveneči poslovni naziv. Pogosto brez posebnih dodatnih odgovornosti, drugačnega dela – zgolj oblika, brez vsebine.

Propaganda Nekatera podjetja uporabljajo delovne nazive kot način lastne promocije. Tak primer so nazivi, ki so vezani na področja, za katera podjetje želi ustvariti vtis, da so jim ta zelo pomembna. Zato imamo direktorje za varovanje podatkov, vodje ugleda, skrbnika blagovnih znamk itn. Sami nazivi v tem primeru nimajo nobene vrednosti, temveč so orodja, s katerimi podjetja s strani zaposlenih iztisnejo predanost, na drugi strani pa javno oglašujejo pomembnost področja.

Doba narcisoidnosti Zanimivo argumentacijo za pojav eksplozije delovnih nazivov ponuja Betsey Stevenson, profesorica z ugledne univerze Wharton, ki pravi, da gre preprosto za posledico vstopa razvajene in narcistične generacije na trg dela. Osebe, ki so pred nekaj leti tekmovale za napihnjene ocene na univerzi – zdaj tekmujejo za napihnjene nazive, ki nimajo zveze z vsebino ali vrednostjo dela, ki ga opravljajo. Je morda naključje, da so iste/sodobne generacije obsedli Facebooki, selfieji in drugi pojavi, ki jih (sicer neka druga) stroka povezuje z narcisizmom in mentalno nestabilnostjo?

Primeri novodobnih nazivov ter predvidevanja o tem, kaj počno • vsemogočni orel: direktor marketinga pri Roviu, snovalcu sage Angry Birds • IT evangelist: osebe, katerih odgovornost je širjenje (skorajda verske) navdušenosti in pomembnosti IT rešitev • direktor pripovedovanja: podobno kot evangelist • digitalni dinamo: marketing na digitalnih medijih • računovodska ninja: računovodja, ki želi imeti bolj zanimiv naziv • mojstrski rokovalec: lahko pomeni marsikaj • direktor za srečo: motivator? • direktor zaščite prihodkov: prodaja? • direktorica za prve vtise: receptorka/poslovna sekretarka