Janez Šušteršič

Torek,
2. 12. 2014,
14.07

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

demokracija Janez Šušteršič

Torek, 2. 12. 2014, 14.07

7 let, 1 mesec

Demokracija kot problem

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Janez Šušteršič

Demokracija ne deluje - in čas je, da si to priznamo in začnemo iskati rešitve.

Kolega ekonomista sta rezultate demokracije ocenila takole: "Današnja politika večinoma služi interesom dobro organiziranih skupin in zanemarja šibkejše, kot so davkoplačevalci ali potrošniki. S svojimi ukrepi zato predvsem ščiti obstoječe privilegije in rente ter ustvarja nove."*

Naj vas potolažim, kolega nista pisala o Sloveniji. Kot Švicarja sta imela pred očmi delovanje političnih institucij v tako imenovanih razvitih demokracijah. Toda to je slaba tolažba. Če je pri njih tako, je pri nas, kot dobro vemo, samo še slabše.

Kaj je torej z demokracijo narobe?

Prva slabost demokracije: povpraševanje Mnogi vidijo osnovno težavo pri volivcih. Nezainteresirano in slabo obveščeno ljudstvo za vodenje države pogosto izbere ljudi, ki temu niso dorasli ali imajo slabe namene. Ob naših zadnjih volitvah so se številni komentatorji glasno čudili, kako lahko volivci tako pomembno nalogo, kot je upravljanje države, zaupajo ljudem brez izkušenj, ljudem v preiskovalnih postopkih ali že obsojenim, očitnim demagogom, političnim sanjačem in tako naprej.

Seveda to ne pomeni, da bi morali z demokracijo počakati, dokler ljudstvo ne dozori. Kako drugače kot s prakso pa naj se ljudje naučijo bolje predvideti posledice svojih volilnih odločitev? In kakšno obliko vladavine naj imamo do takrat, ko bo ljudstvo dozorelo, in kdo sploh ima pravico presojati, ali so ljudje dovolj zreli?

To torej ne gre. Imamo pa vsi, ki tako ali drugače javno nastopamo, priložnost, da prispevamo k boljšim volilnim odločitvam. Če nam seveda uspe iz glave izgnati prišepetovalca, ki nam govori, da ljudje tako ali tako ničesar ne razumejo in da je intelektualistično zmrdovanje najbolj imenitna od vseh poz.

Druga slabost demokracije: nadzor izvoljenih Druga vrsta kritike govori o tem, da ljudje, potem ko odvržejo listke v volilne skrinjice, nimajo več veliko vpliva na to, kaj njihovi izvoljenci počnejo.

Mnogi bi to težavo rešili z več demokracije. Predlagajo številne načine za sodelovanje ljudi pri odločanju in marsikaj od tega v sodobnih državah tudi obstaja. A ker večina takšnih demokratov ne zaupa neposrednemu odločanju ljudi na referendumih, je rezultat njihovih predlogov razmah vrste posredniških elit, od sindikatov do različnih civilnih in interesnih skupin. Večina teh hitro postane del iste zgodbe, o kateri govori uvodni citat, in problema ne rešijo, ampak ga le poglobijo in pomnožijo.

Bolj nezaupljivi predlagajo manj in ne več demokracije. Klasična rešitev je omejevanje izvoljenih predstavnikov s porazdelitvijo moči in z različnimi nadzornimi institucijami, kot so računsko sodišče, protikorupcijska komisija, neodvisni mediji in delujoča pravna država.

Bolj radikalna rešitev je krčenje pristojnosti države in s tem tudi števila zadev, za katere pooblastimo izvoljene politike. Še tako demokratična odločitev namreč vedno pomeni omejevanje svobode tistih, ki se ne strinjajo. Lep zgled takšnega zavzemanja za dekonstrukcijo demokracije in države je pred kratkim objavljeni intervju z libertarcem Frankom Karstenom.

Tretja slabost demokracije: ponudba Tretja vrsta kritike vidi težavo predvsem pri tistih, ki na volitvah ponujajo svoje (bodoče) politične storitve. Veliko tega slišimo tudi pri nas. Že dolgo teče razprava – ampak nič več kot to – o spremembah volilnega sistema, ki bi omogočile oblikovanje trdnejših koalicij in trajnejših vlad. Predlogi gredo od dviga vstopnega praga za državni zbor do prehoda na večinski volilni sistem ali kombinacijo zdajšnjega z nekaterimi sestavinami večinskega.

Novejša kritika politične ponudbe opozarja, da z našega političnega prizorišča izginjajo stabilne stranke, ki bi bile zmožne zagotoviti dovolj sposobnih ljudi za različne položaje, oblikovati jasen in logičen program ter ga dosledno izvajati. Igor Lukšič je v oddaji Odkrito predlagal tri spremembe, s katerimi bi dali prednost trdnejšim strankam. Dve od njih – da bi povečali predpisano število ustanovnih članov in da bi strankam predpisali, kakšne naloge morajo biti sposobne opravljati – spadata med tipične ukrepe, za kakršne se pogosto zavzemajo velika podjetja, da bi z njimi zaščitila svoj pridobljeni položaj in otežila življenje konkurenci. O njih ni vredno izgubljati besed.

Tretji predlog je imel več soli in bi bil vreden vsaj resne razprave, ki je v omenjeni oddaji ni bil deležen. Gre za zamisel, da bi lahko na volitvah nastopale le stranke, ki bi bile ustanovljene vsaj pol leta pred volitvami. Čeprav je tudi to omejevanje konkurence, gre tudi za ustvarjanje možnosti, da imajo volivci dovolj časa spoznati novo ponudbo in da imajo dovolj časa za trezen razmislek.

Pot do rešitve: liberalizacija političnega trga Očitno je torej, da demokracija oziroma politični trg – povpraševanje volivcev, ponudba politikov in njihovo obnašanje med volitvami – ne deluje tako, kot bi pričakovali. Kadar se ekonomisti srečamo z neučinkovitim trgom, običajno iščemo rešitve v dveh smereh. Ena skupina začne takoj razmišljati o dodatnih predpisih in drugih posegih, s katerimi bi oblast zagotovila boljše delovanje trga. Toda če pomislimo, da je oblast, ki naj bi se teh posegov domislila in jih izvedla, izbrana na trgu, ki je še manj popoln od tistega, ki naj bi ga regulirala, je to precej brezupna rešitev.

Druga skupina ekonomistov se ob nedelujočih trgih vpraša o strukturnih in institucionalnih razlogih, zakaj trgi ne delujejo. Odgovori na to vprašanje jih običajno spodbudijo, da začnejo zagovarjati zmanjšanje vloge predpisov in posegov države in ne njihovega povečevanja.

V uvodu citirana ekonomista sta to naredila za politične trge in predlagala več ukrepov za njihovo liberalizacijo. Kot vsi začetni predlogi na nekem področju tudi njuni niso dokončno domišljeni in sprožajo številna dodatna vprašanja. Toda vredno si jih je pogledati – že zato, ker je predlogov za prenavljanje demokracije mnogo premalo.

Tri omejitve in tri rešitve Eichenberger in Funk poudarita tri omejitve političnih trgov, ki veljajo v vseh razvitih demokracijah. Prva je, da na volitvah lahko kandidirajo le državljani neke države. Poklic politika je tako eden redkih, za katerega v EU ne velja načelo prostega pretoka delovne sile. Druga omejitev je, da na volitvah lahko kandidirajo le posamezniki in politične stranke. Tretja omejitev je zakonsko omejevanje plačila za opravljanje politične funkcije.

Kot rešitev predlagata, da bi kandidiranje na volitvah in opravljanje političnih funkcij dovolili tudi tujcem. Dopustili naj bi tudi, da bi na volitvah poleg strank in posameznikov kandidirale tudi druge organizacije. Omogočili naj bi, da organizacija, če to želi, kandidira s svojim imenom in ne s posamičnimi kandidati, in šele po tem, ko dobi določeno število mandatov, za njihovo izvajanje imenuje najprimernejše ljudi.

Preden zavijete z očmi, se spomnite, da tako ravnamo na mnogo področjih, kjer se odločamo, kdo bo za nas opravil neko delo. Izberemo ponudnika – podjetje, banko, agencijo –, ki mu zaupamo, in se ne ukvarjamo s tem, kdo od njegovih sodelavcev bo poskrbel za naše naročilo. Prav tako ni nič neobičajnega, če za vodenje državne reprezentance ali za igranje v lokalnem klubu angažiramo sposobne ljudi, ki niso naši državljani.

Avtorja sta prepričana, da bi s temi ukrepi zaostrili politično konkurenco in povečali odgovornost oblasti. Bolj učinkovitemu trgu bi nato lahko prepustili tudi določanje primernega plačila za opravljanje političnega dela.

Renesansa konkurenčne politike Glede na pomen, ki ga je imelo kulturno in gospodarsko izročilo italijanskih mestnih državic za oblikovanje sodobne Evrope, je zanimivo, da sta omenjena avtorja prav pri njih črpala navdih za svoje predloge. Zlasti v 13. stoletju so mnoge med njimi za upravljanje države najemale tuje upravitelje, tako imenovane podeste (podestà). Ti so s seboj običajno pripeljali tudi svoje uradnike, sodnike, pravnike in celo policiste. Njihov mandat je bil omejen na največ leto dni, po opravljeni nalogi pa so se morali odseliti.

Sprva so se za angažiranje tujih upraviteljev odločili, kadar so zašli v težave, ki jih sami niso zmogli rešiti: notranji kaos zaradi razklane in nasilne politike, grožnja vojaškega napada, trgovska ali mirovna pogajanja z drugimi državami in podobno. O uspešnosti takšne rešitve najbolje priča njen hiter razmah. Zgodovinarji ocenjujejo, da je med 12. in 14. stoletjem v različnih mestnih državah službovalo med 8 in 11 tisoč najetih tujih upraviteljev. Zaradi konkurence in dobrega plačila so svoje naloge ponavadi opravili dobro, mnogi so si ustvarili velik poklicni ugled in delo najetih profesionalnih politikov opravljali v več kot desetih različnih državah.**

Seveda zgodovinskih zgledov ne moremo neposredno prenašati v naš čas. So pa dober opomin, koliko izgubljamo, če pri iskanju rešitev za družbene in gospodarske težave zdajšnjo obliko demokracije jemljemo kot samoumevno in nedotakljivo.

Najmanj slab od vseh sistemov? Navajeni smo, da še tako resna opozorila o slabostih demokracije odpravimo s krilatico, da je to vseeno najmanj slab od vseh mogočih ali znanih sistemov. Tudi sam ne nameravam predlagati, da bi demokracijo odpravili. Čeprav so tudi nedemokratične države včasih gospodarsko uspešne, je demokracija vrednota sama po sebi. Vsekakor pa takšna, kot jo imamo, ne deluje pretirano dobro in jo je mogoče izboljšati.

Povedano z jezikom ekonomistov, tudi demokracija potrebuje globoke strukturne reforme.

*Reiner Eichenberger in Michael Funk: The Deregulation of the Political Process: Towards an International Market for Good Politics Objavljeno v zborniku The Economics of Ethics and Ethics of Economics: Values, Markets and the State, ki sta ga uredila Geoffrey Brennan in Giuseppe Eusepi in ga je leta 2009 izdala založba Elgar.

**Michael Funk in Rainer Eichenberger: Strangers in Politics: the Market for Good Politicians in Medievial Italy and its Lessons for Modern Democracy. Članek je bil predstavljen leta 2006 na konferenci Evropskega združenja za teorijo javne izbire.