Torek,
26. 4. 2011,
10.53

Osveženo pred

4 leta, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

direktor napake korporacija

Torek, 26. 4. 2011, 10.53

4 leta, 5 mesecev

Cevke in kamenčki

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Prispevek, v katerem se avtor poda v mehanizme korporativnega življenja.

Naj le omenim slovenske direktorje, menedžerje, poslovodje, skratka šefe, in ljudstvo bo znorelo: nesposobneži, banda, sramota! Kar mi vzbudi misel, da bi mogoče malce pogledali tudi na njihovo stran. Pri svojih letih sem opravljal precej poklicev na kar nekaj področjih – sploh za slovenske razmere, kjer ljubimo stalnost in omejitev na eno samo področje ne razumemo kot omejenosti. Delal sem na mnogo projektih, kar pomeni, da sem sodeloval z veliko šefi. Nič presenetljivega nisem odkril - porazdeljeni so po Gaussovi krivulji: od obupnih do odličnih, z večino preostalih vmes. Včasih se je primerilo, da sem za katerega od sposobnih pozneje v medijih bral, kako je prevzel neko podjetje, čez nekaj let pa odšel, ne da bi na njem pustil svoj pečat. Če sem ga pozneje srečal, sem ga vprašal, kaj se je bilo zgodilo. Niso vedeli; namrščili so čelo in zmajevali z glavo. Zastavili so odlično, potem pa se je vse izgubilo, steklo kot v puščavski pesek, ukvarjali so se z manjšimi in manjšimi malenkostmi, nazadnje pa potonili v Sahari korporacije, ki jih je žive požrla. Kaj pa, če je v mehanizem zašel kamenček? Voda pade nanj in obtiči. Je možno, da so papirji o spremembah bombnika občasno prišli do uradnika, ki je bil tovrstni kamenček, in jih je lepo zložil v predal ali omaro ter drnjohal dalje? Se vam zdi nemogoče? Se ne spomnite naših primerov s sodišč, pa z laboratorijskimi izvidi in tako dalje? Ko čez leta po naključju odkrijejo cele zaloge založenih spisov, ukazov, izvidov? Lani sem bil v Londonu prav med prvimi demonstracijami proti krčenju javne uprave. Na pol ušesa sem po televiziji slišal nekega zagovornika, mislim, da je bil šef gasilcev v večjem angleškem mestu, ki je dejal, da njegovi zaposleni super delajo, ker jih vsakih pet let odpusti 20 odstotkov. Ne jamčim za številke, res nisem zbrano prisluhnil. Nasprotniki so mu očitali strašenje zaposlenih, s čimer bi se strinjal, zdajle pa sem se spomnil nanj – kaj, če je možakar iznašel formulo čiščenja? Kaj, če se v petih letih v korporaciji res nabere za 20 odstotkov kamenčkov? Zaposleni smo prav tako porazdeljeni po normalni distribuciji: nekateri bi delali v vsakem primeru, drugi lenarili. Večina pa je vmes in se prilagodi obstoječemu vzdušju v mehanizmu. Če je delavno mesto premalo zaščiteno, potem delodajalec ne more pričakovati visoke motivacije in kakovostnega dela. Če je preveč, se mehanizem napolni s kamenjem in vedno težje melje. Boj sindikatov in delodajalcev je iskanje prave mere med tema skrajnostma in s tem za optimalno delovanje mehanizma.

Zdaj pa se lotimo miselnih poskusov. Kaj, če se kamenčkov nabere zadosti, in se vsak novo zaposleni prilagodi njim in ne cevkam? Če postane prevladujoče stanje mehanizma kamen, potem cevke izstopajo in se jih kamenčki hočejo znebiti, saj jim kvarijo povprečje oziroma norme?

Kaj, če bi imeli sistem, v katerem bi dolga desetletja čistke kamenčkov potekale le po ideoloških kriterijih in ne po storilnostnih? Kamenčki vedo, kako mirno živijo, zato so bolj motivirani, da se kot kameleoni maskirajo v prave barve. Energetsko varčnejše je biti član prave stranke, kot pa delati, zato bodo kamenčki vedno v njej.

Če ne morete odpustiti kamenčka, boste namesto njega morali zaposliti novega delavca. In če se ta prilagodi okolju in postane kamenček, moramo spet zaposliti novega, mar ne?

Zdaj pa si predstavljajte šefa, ki poln navdušenja začne sipati kapljice v mehanizem, nato pa opazi, da na drugi strani ne pridejo ven. Spusti se v ustroj korporacije, odkriva kamenčke in z grozo ugotavlja, koliko jih je. Ne more jih zmetati na cesto, lahko jih le premešča in prestavlja. Kmalu ga delo tako prevzame, da tiči sredi mehanizma in ne vidi več, kaj se dogaja zunaj. Ko pa ga zamenjajo, z zbeganimi očmi, nenavajenimi svetlobe, mežika in ne ve prav veliko povedati o tem, za kaj je porabil svoj mandat.