Boštjan Udovič: Ko (te) pokliče domovina

Petek, 4. avgust: Slovenija porušenih hiš

Nihče, ampak prav nihče si ni mogel predstavljati, kaj nam bo prinesla noč na petek, 4. avgusta. Slišali in poslušali smo številna opozorila, a da bo povodenj mnogim odnesla vse, za kar so delali in živeli, ni verjel nihče.

Pravzaprav nisem niti sam, ko me je v petek zjutraj zbudil SMS s fotografijami enega od koroških mest. Podrti mostovi, izginule ceste, uničena življenja in spomini, grozeči plazovi … Vse to se mi je pred očmi zavrtelo v dobrih nekaj minutah.

Težko opišem svoje občutke, ki so se gibali nekje med tesnobo in obupom. Vedel sem, da bi moral nekaj storiti, a nisem vedel, kaj. S Korošcem, ki mi je te fotografije poslal, sva se dobila in vprašal sem ga, kako je doma.

Nihče si ni mogel predstavljati, kaj nam bo prinesla noč na 4. avgust. Foto: Ana Kovač Četudi so bile fotografije, ki mi jih je pokazal, grozljive, je bilo iz njegovega glasu čutiti, da ni obupal, ampak išče rešitve za situacijo. Tudi po preostalih delih Slovenije, kjer so poprej neobstoječe reke zdaj drle po cestah, ko je vodna sila jemala mostove in življenja, se ljudje niso pustili ugnati vodni ujmi.

Slovenska trdoživost in jeklena volja, da bomo skupaj zmogli tudi čez to nesrečo, se je že svitala na obzorju – tako kot že mnogokrat poprej.

Že v petek sem tistim, ki sem jih poznal, ponudil, da sem na voljo za pomoč. Vsi, ki sem jih vsaj poklical ali jim stisnil SMS, so se zahvalili za to, da "sem se jih spomnil".

Navezal sem stike z ljudmi, s katerimi se nismo slišali leta. In ko smo se slišali, se je zdelo, da smo govorili včeraj.

Sobota, 5. avgust: Slaba vest in občutek nemoči

Sobota je bila neke vrste "dan po". Še nekaj klicev sem opravil, stisnil nekaj SMS-ov ali vajbrov, naredil nekaj stvari, za katere so me prijatelji prosili … In odpeljal mamo domov. V Sečovlje.

Po prihodu na domače dvorišče se me je spet polotila slaba vest. Skorajda suha tla, niti sledu o dežju. Povprašal sem domače, ali je bilo kaj, a so dejali, da rahla plohica tu pa tam. Začela sta se oglašati slaba vest in občutek nemoči. Še bolj zoprn občutek se me je polotil popoldne, ko je sonce zahajalo nad Sečoveljskimi solinami.

Še nekaj aktivnosti sem izvedel, govoril z nekaj prijatelji o tem, ali vedo, kaj kdo potrebuje, ponudil, da pomagam s kakšnim prenočiščem. Ničesar še niso potrebovali, saj se dež še ni umiril. Ko je nekdo spet rekel "hvala, ker si poklical", sem potožil, da bi rad nekaj storil, nekaj konkretnega, ne samo "poklical", pa ne vem, kaj narediti.

"Dve roki imaš in glavo, boš pomagal, kot boš lahko, ko se vse umiri," je dejal eden od sogovornikov in odložil telefon. Prav je imel. V tistem trenutku je bila podpora in to, da sem se oglasil, vse, kar sem zares lahko naredil. A dela je in bo še dovolj.

V prvi vrsti tistih, ki so najprej priskočili na pomoč, so bili številni prostovoljni gasilci. Foto: Ana Kovač Nedelja, ponedeljek in torek: Prvi klici domovine

Lahko priznam, da me je v soboto in nedeljo presenetilo, kako državotvorno sta ravnali koalicija in opozicija. V Sloveniji namreč ni pogosto v navadi, da bi tisti na oblasti dovolili opoziciji, da pomaga, prav tako pa ne to, da bi opozicija podpirala vladne ukrepe.

Hitrost, s katero sta se na vremensko ujmo odzvala vlada in državni zbor, je bila izjemna. In to moram pohvaliti. Tudi organizacija prihoda prve komisarke Ursule von der Leyen in komisarja Janeza Lenarčiča je bila brezhibna, nagovor predsednice Evropske komisije v državnem zboru pa odtis tega, kaj pomeni ena od vrednot Evrope, ki jo je v njeno tkivo zapisala že francoska revolucija – solidarnost.

A ne samo solidarnost in marljivost domačih in evropskih institucij, presenetila me je tudi slovenska solidarnost. Solidarnost naših ljudi, ki so tako pritiskali, da je država morala iz nič ustvariti neke vrste delovne brigade na terenu.

Tudi tu se je pokazala sposobnost vseh reševalnih skupin, gasilcev, policistov, reševalcev, vojakov … seveda na čelu s civilno zaščito. Tudi njim gresta moj velik poklon in zahvala.

V ponedeljek, 14. avgusta, je v delovnih akcijah pomagalo več kot 12 tisoč prostovoljcev, če štejemo še prijatelje in družinske člane, ki so prišli na prošnjo svojcev, čez palec, več kot 20 tisoč ljudi. V torek, na praznik, po ocenah čez tri tisoč, s svojci in družinskimi člani, čez palec, okoli šest tisoč. Izjemno.

A ni bilo tako, ker je tako "določila oblast", ampak ker se je v slovenskih ljudeh zbudilo tisto čustvo, ki ga pogosto skrivamo pod pepelom našega vsakdana – izjemna povezanost s svojimi ljudmi in izjemen angažma za tiste, ki so pomoči potrebni.

Izlet v zgodovino

In to se potrjuje vedno, ko je naša domovina ogrožena. V časih miru, "normalnega vsakdanjega življenja" Slovenke in Slovence krasijo druge vrednote. Spori s sosedi, zavist, tudi občasna lakomnost, šimfanje … A ko se kaj zgodi, kar ogrozi temeljno bit naših ljudi, hitro obrnemo ploščo in priskočimo na pomoč.

V pomoči prizadetim v poplavah sta koalicija in opozicija državotvorno stopili skupaj. Na sliki premier Robert Golob, njegov predhodnik Janez Janša in bivši predsednik Borut Pahor. Foto: Nebojša Tejić/STA Tako je bilo med prvo in drugo svetovno vojno, v bovškem potresu 1976, med osamosvojitveno vojno, med poplavami v 90. letih in leta 2000, med bovškim potresom 1998 …, pa tudi med že pozabljeno koronakrizo, ki nas je zadela v letih 2020 in 2021.

V vseh teh dogodkih smo znali stopiti skupaj, pozabiti na naša nestrinjanja, spore ali celo zamere ter pomagati vsem tistim, ki so bili pomoči potrebni.

Kajti v krizi sosed, s katerim si v sporu, ni več ta sosed, ampak postane sorojak, ki potrebuje tvojo pomoč. In kot je dejal že Prešeren, sorojake krasita edinost, sreča in sprava.

Zakaj je Slovenija posebna država

Četrtoavgustovske poplave in delovne akcije, ki so se jih in se jih še bodo/mo udeležili na terenu, da bi pomagali našim sorojakom, so tisto, kar dela Slovenijo še posebej posebno.

Tega ne morejo zanikati niti zoprni komentatorji po forumih, ki se (verjetno) s toplega fotelja vtaknejo v to, ali ima kdo umazane superge in obleko, niti kakšna cinična pripomba ljudi na terenu, da bi bilo bolje, če bi se politiki manj kazali po medijih in sprejemali boljše zakone.

Seveda je po vojni lahko biti general, a Slovenija je posebna še v nečem. V svoji srčnosti. Ta se ne bo končala, ko bodo ceste popravljene, prav tako se ne bo zaključila, ko bodo postavljene številne hiše, ki jih danes ni več, ali pa ko bodo kleti posušene, avti popravljeni.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je Črnjanom zagotovila, da EU ne bo pozabila na prizadete v poplavah v Sloveniji. Foto: Matic Prevc/STA Ko nas ne bodo več potrebovali Črna, Ravne, Prevalje, Škofja Loka, Luče, Laško, Rečica ob Savinji, Kamnik, Komenda, Mengeš, Ljubljana …, nas bodo še vedno potrebovali naši sorojaki. Bodisi zato, da jim bomo pomagali olajšati socialno stisko, zato, da bomo prišli na obisk, ali pa zato, da bomo počistili okolje, pomagali pri prenovi kakšne strehe ali pa – se ustavili v kakšni vaški gostilni na kosilu.

In verjamem, da bomo tam.

Ko (te) pokliče domovina …

Slovenija v teh dneh diha kot ena pljuča in bije kot eno srce. Četudi ta sloga ne bo obstala (kar ni nič narobe), pa bo obstalo dejstvo, da vemo, da se lahko v najhujših časih zanesemo nase in na svoje sorojake. In to je tisto, kar šteje.

A domovina bo še boljša, če se bomo zavedali tudi, da solidarnost sama po sebi ni dovolj, ampak moramo svojo domovino graditi in razvijati sami, z lastnim angažmajem.

To mi odzvanja v mislih vse od izjave gospoda s Koroške (predvajane po televiziji), ki je prvi komisarki dejal, da naj po koncu te tragedije ne pozabi na njih.

Verjetno res ne bo, ampak za naše ljudi moramo poskrbeti najprej sami, s svojimi močmi. S tem, da sprejemamo hitre, učinkovite in odgovorne ukrepe ter odgovorna mesta v službi in družbi. Pa tudi v politiki. Kajti le s takim odnosom bo naša domovina še lepša in boljša – za vse.

Zato, ko vas bodo naslednjič vprašali, ali bi kandidirali za svetnika, župana, poslanca ali evropskega poslanca ali dekana, prodekana, rektorja … oz. ali bi sprejeli mesto predsednika (društva), ministra ali državnega sekretarja …, jih ne zavrnite takoj z besedami "to ni zame". Vzemite si čas in temeljito razmislite.

Kliče vas namreč domovina. In nihče ne ljubi domovine, ker je velika, temveč ker je njegova.

Kolumnist Siola Boštjan Udovič Foto: Siol.net