Bogovi so padli v solato

Teorije zarote so navadno obupan poskus, da v stvareh, ki jih ne razumemo in se jih hkrati bojimo, po svoje skonstruiramo nekakšno logiko in smisel. Najhuje je sprejeti, da nas ogroža nelogičen kaos brez namena, sistema, urnika; strela z jasnega. Paničnega človeka zato pomiri vsaj zanesljiv hudič, še tako hudoben in sovražen je boljši od tesnobe brez sistema in pravil.

V kaosu pravosodja lahko vsakdo postane Janša

Absurdističen konec afere Patria z zastaranjem človeka hočeš nočeš potisne v skušnjavo, da bi občutek popolnega pravosodnega kaosa pri sebi reševal s teorijo o ljudeh, ki so vse skupaj skrbno načrtovali. Človeku bi bilo lažje pri duši, če je pravosodje sistem, ki načrtno meri samo na Janšo, kot pa da gre morebiti v vsem sistemu za neorganiziran kaos, kakofonijo zmedenih sodnikov, ki jim je mar le lastna uradniška služba, da jo odtolčejo in na koncu meseca dobijo plačo. Pravzaprav je lepše sprejeti zaroto zoper Janšo kot pa možnost, da lahko v kaosu pravosodja vsakdo postane Janša.

Ker če je šlo samo za koordinirano politizacijo nekaterih sodniških združb, smo sicer zadnjih sedem let namesto predstavniške demokracije zganjali politični teater, ampak tega bi glede na svoj politični kader tako ali tako imeli in vsaj še dobro desetletje bo trajalo, da bo politika samostojno shodila. Kljub temu se mi zdi, da smo državljani glede politike lahko razmeroma mirni, saj pregovorno cagavi slovenski politiki pod budnim očesom EU-vzgojiteljev ne (z)morejo delati usodnejših ekscesov. Dokler smo v EU.

Kaj pa, če ni bilo zarote? Zato se mi zdi mnogo slabša možnost, da v primeru Patria sploh ni bilo zarote in gre pri vsem zgolj za običajno podobo delovanja našega sodstva. V tem primeru me kot državljana zares začenja daviti panika, saj to pomeni, da je človek v Sloveniji mrzel brez dragih odvetnikov, ki te znajo za velik denar voziti prek vseh sodišč, ker lahko šele na petem ali šestem po vrsti dosežeš tisto, kar se je trem ali štirim sodnikom prej zdelo popolnoma drugače.

Pa kako naj običajnemu državljanu, ki ga zakolje prvi sodnik, nato pa to potrdi še drugi, pride na misel kaj drugega kot ponižno plačati kazen in oditi na hladno? Kdo brez štaba dragih odvetnikov in političnih privržencev bo upal riniti še naprej na vrhovna in ustavna in evropska sodišča? Upam torej, da je bil primer Patria sodna zarota proti Janši, ker se nam navadnim državljanom sicer v sodnem sistemu slabo piše. Ker če ni zarota, preostane le še kaos, zato raje izberem zaroto.

Upam, da je zarota! Upam torej, da so se gospodje sodniki pred sedmimi leti v resnici organizirano zarotili proti Janši, saj me je, če je Patria nevtralna podoba našega sodstva, kot državljana groza, da v sistemu vlada tak kaos.

In podobno želi najbrž marsikateri uporabnik zdravstva verjeti, da sta aferi z Radanom in otroško srčno kirurgijo samo zaroti v medsebojnem obračunavanju med zdravniki. Veliko huje bi bilo namreč sprejeti, da je vsakdo, ki prestopi prag bolnišnice, lahko otrok s srčno napako, ki ga zdravniki lažno prepričujejo, da je zanj najboljše poskrbljeno, čeprav v resnici ni.

In vsaj glede zdravstva je na žalost treba priznati, da je sistem v resnici kaotičen in so teorije zarote zgolj tolažba, ki prekriva bistvo. Naj se še tako prepričujemo, da je Radan en in edinstven primer in se v sto letih ne more več ponoviti, nam zapre usta osnovnošolsko vprašanje – kako pa lahko to vemo ali celo dokažemo?

Preživitvene strategije v zdravstvu V zdravstvu pač še nikoli nismo imeli "normalne" organizacije zdravstvenih ustanov, v kateri bi se zdravniki in preostalo osebje ukvarjali izključno s svojim delom – da bi bili pri zdravljenju čim boljši in čim bolj produktivni in bi se to tudi zapisovalo in priznalo tako v dobrem kot v slabem. Nimamo sistema, ki bi mu bilo mar za delo in bi poskrbel, da se čim boljše in čim več sorazmerno spreminja tudi v osebno korist zdravstvenih delavcev – to je vsa modrost dobrih in učinkovitih organizacij in sistemov.

Ker pa že dolgo živimo v sistemu, kjer več in bolje nima sorazmerno ugodnih učinkov, so v zdravstvu (in verjetno podobno v sodstvu, šolstvu ...) nastale številne preživitvene strategije, ki so objektivno slabe za delovanje sistema kot celote. Ena od najpogostejših se v zdravstvu kaže kot medsebojna neodzivnost med zdravniki. Dejstvo je, da si zdravniki o marsičem, kar počnejo naši kolegi, ustvarimo zelo jasno osebno mnenje, a se na delo svojih kolegov kljub temu nismo navajeni odzivati, ne s kritiko ne s pohvalo.

Sistem poveličevanja enakosti Gre za sistem dogovorne, solidarne ignorance. V sistemu, ki ne nagrajuje ustvarjalnega izstopanja prek uradniško določenih okvirov, smo se naučili (pre)živeti v majhnem prostorčku svojih strokovnih kompetenc in osebnih interesov, brez velikih in ekspanzivnih načrtov, ki izstopajočemu posamezniku zaradi institucionalnih pravil prinašajo zgolj težave.

Skladno s preživitveno strategijo skrbi za lastni vrtiček smo se naučili pustiti kolege, da si vsak po svoje urejajo lastni vrtiček, kakor pač vedo in znajo. Prek svojega plota neradi posežemo iz povsem logične in sebične računice – da tudi drugi kolegi ne bodo zmotili našega miru, kadar (in čeprav) bodo opazili, da delamo narobe.

Sistem solidarne ignorance Vrtičkarstvo je sistem solidarne ignorance, ki pa ima katastrofične posledice tako na učinkovitost posameznikov kot vsega sistema. Med tisoči zagrajenih vrtičkov se lahko v enem dogajajo grozljivi ekscesi, a jih pravzaprav nihče ne bo opazil, problematiziral pa sploh ne. Ali pa tisti en vrtiček s Fritzlovo kletjo sploh ni edini, ampak jih je deset, 15, 50, 100, kdo bi vedel?

Kot očitno ne vedo sodniki, ko "odpravijo" svojo sodbo in jih, kot kaže, potem bolj malo zanima, kaj se z njo dogaja, ko se s pomočjo odvetnikov kotali po sodnem fliperju navzgor in navzdol, levo in desno. Dokler na koncu ne zastara ali kako drugače izhlapi, če so odvetniki le dovolj plačani in vztrajni.