Petek, 10. 3. 2017, 0.01
7 let, 2 meseca
Urbani portreti
Bodo letos spomladi maraton odtekli pod dvema urama?
Prihajajoči sončni konec tedna je najbrž prvi res spomladanski v letošnjem letu, kar bo seveda zbudilo mnogo športnih in drugih rekreativcev. Že teden ali dva se tako vrstijo opozorila voznikom, naj pazijo na motoriste, ki so ravnokar aktivirali svoje jeklene konjičke.
V teh dneh se bo opogumil tudi marsikateri kolesar, tekač in pohodnik, ki se jim je do zdaj morda zdelo prehladno. Mnogi od njih se bodo podali vsak na svojo športno destinacijo ter skušali v zavetju narave s sebe očistiti zadušljive ostanke iztekajoče se zime. Kar nekaj med njimi se jih bo začelo načrtno pripravljati tudi na kakšno od športno-rekreativnih prireditev, ki jih bo to pomlad po Sloveniji spet mrgolelo.
Medtem pa ima peščica izjemnih tekaških profesionalcev že nekaj časa čisto drugačen in natančno določen cilj.
"V teh dneh se bo opogumil marsikateri kolesar, tekač in pohodnik, ki se jim je do zdaj morda zdelo prehladno." Tekaški mejniki
V sodobni tekaški mitologiji obstaja nekaj "čudežnih" rezultatov, ki naj bi predstavljali absolutno mejo človekovih sposobnosti. Tak je bil pred desetletji recimo šprint na sto metrov in ideja, da bi človek to razdaljo pretekel v manj kot desetih sekundah. To je potem seveda uspelo Jimu Hinesu leta 1968 v Mehiki, ko je tekel 9,95, ta rekord pa potem držal desetletje in pol. Zdajšnjega ima najboljši atlet sodobnosti Usain Bolt (9,58 iz zdaj že kar odmaknjenega leta 2009).
Podoben mejnik je bil (pri Angležih) recimo tek na miljo v času pod štirimi minutami, kar je potem že kar davno, leta 1954, uspelo Angležu Rogerju Bannisterju, ko je tekel dobro sekundo pod štiri minutami. Zdajšnji rekordni čas na tej razdalji je 3:43,13 (ima ga Maročan Hicham El Guerrouj) in se ni izboljšal že skoraj dvajset let.
Že ves ta čas pa ostaja v igri tudi želja, da bi pretekli maraton pod dvema urama. Tudi morebiten preboj tega rezultata za zdaj še vedno velja za čudež.
Preberite še:
- Ali naj vojaščina vzgaja slovenske sinove?
- Ona. Tina. ali kaj sem sam našel v (avto)biografiji Tine Maze
- T2 Trainspotting ali kaj ste počeli pred dvajsetimi leti
Maraton pod dvema urama
Ideja tega "nemogočega" teka obstaja že dolgo, realnejše obrise pa je začela dobivati nekako v zadnjem desetletju, ko se je maratonski rekord spustil na čas okoli dve uri in tri minute (to pomeni, da ti maratonci celotno progo, dolgo 42 kilometrov in 195 metrov, pretečejo s povprečno hitrostjo več kot dvajset kilometrov na uro, za vsak kilometer pa potrebujejo manj kot tri minute). Trenutno je rekorder Kenijec Dennis Kimmeto, ki je leta 2014 v Berlinu, na splošno enem najhitrejših maratonov na svetu, tekel 2:02:57. Lani je bil Etiopijec Kenenisa Bekele samo šest sekund počasnejši, ob tem da je bilo na koncu precej vroče, celo več kot 20 stopinj Celzija.
Britanski novinar Ed Ceasar je o tej zanimivi temi napisal kar celo knjigo z naslovom Dve uri: maratonski čas na meji mogočega, ki je lansko jesen izšla tudi v slovenskem jeziku. V knjigi natančno in sistematično opisuje vse detajle, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko podrli ta rekord.
Seveda bi bilo najlepše in najbolj atraktivno, če bi maraton pod dvema urama odtekli na enem od uradnih velikih mestnih maratonov, kot je recimo Berlin. Glede na to, da gre tu za maraton v zgodnjejesenskem času (konec septembra), da so temperature dokaj ugodno nizke in da gre za bolj ali manj ravno progo, se zdi ta kot nalašč za rekordne dosežke.
Vendar pa Ed Caesar v svoji knjigi trdi, da bodo rekordni maratonski čas najbrž dosegli pod povsem drugačnimi pogoji. Ti so na kratko naslednji:
- teklo se bo na posebej za to organiziranem teku,
- zaradi tega se bo lahko veliko bolje nadzorovalo zunanje pogoje (na primer temperaturo, ki na klasičnih maratonih, ti se začenjajo v dopoldanskem času, večinoma narašča proti opoldnevu),
- tekla bo majhna skupina vrhunskih in timsko motiviranih tekačev (na klasičnih maratonih gre za individualno zmago, pri tem teku pa bi lahko bili v primeru rekorda nagrajeni vsi sodelujoči),
- izbrati bi bilo treba ustreznejšo progo (s čim manj ovinki, optimalno podlago itn.),
- proga bi morala biti tudi na ustrezni nadmorski višini (ustrezna količina kisika, dobro bi bilo, da poteka tudi skozi gozd, bogat s kisikom),
- prireditev mora sponzorirati eden od velikih proizvajalcev športne opreme (ki bo sodelujočim tekačem tudi finančno "kompenziral" izpad prihodka zaradi udeležbe na tem posebnem teku).
Caesarjevi nasveti se v knjigi berejo kot idealen recept za dosego maratonskega časa pod dvema urama. Seveda je avtor špekuliral, da bi bilo pametno take posebej organizirane teke poskusiti šele takrat, ko bo "splošni" uradni maratonski rekord že znašal okoli 2:01:00.
Vendar pa so se prvega resnega testa na to temo lotili ravno pred nekaj dnevi.
"Ideja tega 'nemogočega' teka obstaja že dolgo, realnejše obrise pa je začela dobivati nekako v zadnjem desetletju, ko se je maratonski rekord spustil na čas okoli dve uri in tri minute." Rekordni maraton na progi formule 1
V začetku tega tedna so na dirkališču formule v Monzi v Italiji (zraven Milana) na delu proge, imenovanem Monza junior (gre za približno 2,4 kilometra dolg oval s kakimi petimi metri višinskega vzpona nekje na sredini), izvedli hitrostni tekaški test, ki je videti tako, kot da bi ga potegnili iz Caesarjeve knjige. Morda so to celo naredili.
Že lani so organizatorji izbrali ekipo treh tekačev, ki jo sestavljajo Kenijec Eliud Kipchoge, ki je zmagal na olimpijskih igrah v Riu (s časom 2:08:44), Eritrejec Zersenay Tadese, svetovni rekorder v polmaratonu (58:23), in Etiopijec Lelisa Desisa, ki je v letih 2013 in 2015 zmagal na bostonskem maratonu, da bi se kot trio poskusili skupaj približati rekordnemu rezultatu.
V Monzi je ta skupinica v začetku tega tedna odtekla dolžino polovičnega maratona (21.095 metrov). Najhitrejši je bil Kipchoge z neuradnim časom 59:17, za njim je bil Tadese, ki je imel čas 59:41, medtem ko je Desisa tekel več kot 62 minut. Kipchoge je vrhunski čas na tem treningu komentiral dokaj ležerno, "Šlo je samo za trening," kot da bi hotel povedati, da ima še kar nekaj rezerve.
Dogodek je sponzoriral priznani proizvajalec športne opreme, ki je svojo posebej v te namene oblikovano raziskovalno skupino tudi našel in določil prav to mondeno lokacijo na nadmorski višini nekako 180 metrov, ki je dokaj dobro zavarovana pred vplivi vetra. Ocenil jo je za najprimernejšo takemu izzivu. Seveda je ob tem predstavil tudi svoj nove tekaške "super hitre" copate, ki je pomemben adut tega poskusa. Uspelo jim je razviti neki novi material za blaženje, v copatih pa je vgrajena tudi karbonska plošča, kar naj bi za kake štiri odstotke izboljšalo ekonomiko teka.
Bo to dovolj za maraton pod dvema urama ali gre zgolj za marketing?
"Britanski novinar Ed Ceasar je o tej zanimivi temi napisal kar celo knjigo z naslovom Dve uri: maratonski čas na meji mogočega, ki je lansko jesen izšla tudi v slovenskem jeziku." Tek na rekord v začetku maja
Po dosegljivih novicah naj bi prvi resen poskus naskoka na rekord izvedli že v prihodnjih dveh mesecih. Seveda je veliko vprašanje, ali jim bo uspelo že v prvo.
Morda je največja težava zunanja temperatura, ki se bo v prihodnjih tednih v Monzi začela precej zviševati (na treningu so tekači pogoltnili neke vrste termometre, ki so merili toploto v notranjosti njihovega telesa med tekom). Do neke mere lahko vprašanje temperature morda rešijo s tem, da začetek teka premaknejo v večerno, popoldansko uro, ko se začne ozračje že ohlajati. Optimalna temperatura za doseganje rekordnih časov naj bi bila pod desetimi stopinjami Celzija.
Drugo je konfiguracija proge. Poleg petmetrskega klanca ob vsakem krogu (odteči jih morajo 17, kar vse skupaj znese skoraj sto višinskih metrov) gre za precej trdo podlago. Morda lahko tu pomagajo nove copate.
Krivine na nekaj manj kot poltretji kilometer dolgi progi imajo dovolj široke zavoje, da ti ne bi smeli upočasnjevati tekačev. Oblika proge hkrati omogoča nemoteno hidriranje tekačev ob njihovi polni hitrosti.
Rezultat, ki bi ga dosegli na tej progi, bi načeloma moral veljati po pravilih Mednarodne atletske organizacije, po katerih se maratonska proga ne sme spustiti za več kot en meter na kilometer proge, štart in cilj pa ne smeta biti več kot pol celotne razdalje proge narazen. Poleg tega mora dirka potekati na že obstoječem terenu, ne pa na posebej zgrajenem za ta tek (proga je stara že skoraj sto let).
Več na to temo bo jasno v prihodnjem mesecu.
V tem času pa lahko tudi rekreativni športniki dobro dvignemo svojo telesno pripravljenost. S kolesarjenjem, tekom ali hojo. To lahko storimo kadarkoli in kjerkoli nam ustreza.
In tudi v čisto običajnih športnih copatih.