Ali res želimo uničiti turizem v Trenti in Bovcu?

Recimo, da je za vas turizem pomembna gospodarska panoga. Recimo, da so vas v zadnjem obdobju zadele vremenske neprilike, ki ste jih v naslednjih letih komaj sanirali. Recimo, da ste poskušali zadnja leta spet pritegniti goste v svoje kraje. Recimo, da ste za slovenske razmere vseeno nekoliko odmaknjeni, kar pomeni, da iz Ljubljane do vas obiskovalci potrebujejo nekako dve uri, iz Štajerske pa tri ure in več. Recimo, da komaj čakate, da se bo toliko otoplilo, da se bodo do vas pripeljali spomladanski turisti. Recimo, da veste, da se to v večjem obsegu dogaja šele od aprila ali maja. In, recimo, da vam takole mimogrede sporočijo, da bodo za prihodnjih pet mesecev zaprli pomembno, celo ključno turistično cesto do vas.

Država namerava za več mesecev zapreti cesto čez Vršič #video

Recimo, da bi bilo vse to res: kaj bi storili? Težko si predstavljam, kaj bi storil sam, če bi živel od turizma.

A pojdimo po vrsti.

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

So kolesarji ogrožena človeška vrsta? So!
Je treba (otrokom) omejiti uporabo prenosnega telefona?
Ali naj vojaščina vzgaja slovenske sinove?

Počitnice v Bovcu

V Bovec oziroma tamkajšnjo okolico se na počitnice odpravimo približno vsako drugo leto. Ko rečem odpravimo, to tako tudi mislim. Oditi do Kranjske Gore ali do Bohinja je nekaj, kar, sploh zdaj, ko na Gorenjsko vodijo avtoceste, ne pomeni "odprave", temveč nekaj in nekam, kamor lahko "skočimo". V Bovec pa se vedno odpravimo.

V Bovec se nam zdi daleč. Ne glede na to, da do njega najhitreje pridemo tako, da se iz Kranjske Gore po ozki cesti dvignemo na Vršič, se potem po njej na drugi strani spustimo v dolino Trente in potem podaljšamo do Bovca, sta ta prelaz in oštevilčena ovinkasta cesta nekaj, kar nas pogosto ustavi že psihološko.

To ima dobre in slabe plati. Slaba plat je, da se zaradi tega v te kraje ne odpravimo ravno pogosto. Dobra plat tega pa je, da smo, ko se odpravimo tja, potem tam vsaj teden dni. Ko se odpravimo na to pot, si želimo samo tega, da bo promet čez Vršič tekoč in da nas ne bo zaustavili kaki avtodomi ali celo avtobusi, ki komaj speljujejo ozke ovinke in to delajo počasi. Zelo počasi.

Če bi zaprli cesto čez Vršič, v Bovec najbrž ne bi odšli, kljub temu da do tam obstajajo še druge ceste, na primer prek italijanskega prelaza Predel ali prek Tolmina, po dolini Soče. O tem bi dobro razmislili tudi v primeru, če bi bil promet na nekaterih delih vršiške ceste in čez mostove organiziran enosmerno. Težko si predstavljam, kaj bi se v tem primeru godilo v praksi poleti, ko je na Vršiču res gneča.

Vendar ima naša direkcija za ceste za letošnjo pomlad in poletje ravno takšne ideje.

Vršič, letošnje poletje

Pred dnevi so namreč objavili vest, da naj bi letos poleti prenovili cesto čez Vršič. Šlo bo za obnovo enega kilometra ceste in dveh mostov.

Čas obnove: predvidoma več kot pet mesecev.

Cesta na Vršič naj bi bila povsem zaprta od drugega tedna pa do konca junija. Potem naj bi jo enosmerno odprli v juliju in avgustu, ko je vrhunec turistične sezone. Od septembra naj bi jo potem spet povsem zaprli do dokončne obnove.

Direkcija za ceste je po poročanju medijev lokalne skupnosti o svojih namerah obvestila samo nekaj dni pred nameravanim začetkom del. Seveda so iz Bovca kot iz Trente pa tudi iz Kranjske Gore takoj prišli zaskrbljeni odzivi, da jim bo na Bovškem to uničilo turistično sezono.

Logično.

Postavlja se vprašanje, ali bi bilo mogoče dela organizirati drugače.

Verjetno bi jih bilo. Vendar pa sta za to potrebna ustrezna pripravljenost in izstop iz običajnih birokratskih okvirov.

Tega pa pri nas pogosto ne zmoremo.

Naj to pokaže naslednji primer.

Foto: Ciril Komotar

Osebna prigoda

Oni dan sem peljal otroka v šolo. Ni daleč, spet pa ni tako blizu, da bi šel peš, če dežuje. Pouk se začne 20 minut čez osem, tako da je zadnje četrt ure na kar ozki cesti pred šolo običajno gost promet. Avtomobili prihajajo iz obeh smeri, starši otrok ustavljajo, parkirajo, se poslavljajo od otrok in speljujejo. Gre za običajen vrvež, ki traja 15, največ 20 minut.

Takrat je seveda pomembno, da je promet čim bolj tekoč. Da ni nepotrebnih vozil na cestišču in posledično nepotrebnih zastojev. Vsem se mudi. Otrokom v šolo. Staršem v službo. Cesta pred šolo je za tistih 15 minut dnevno ozko grlo vse okolice. To vemo vsi, ki smo se tam mimo kdaj pripeljali v tem času.

Z glavne ceste sem torej zapeljal na to stransko cestico in kmalu obtičal v zastoju. Kaj je to, sem si mislil, kaj se je zgodilo? Kar nekaj časa ni bilo jasno. Premikali smo se počasi, malo po malo, tako da sem že skoraj rekel otroku, da bi bilo bolje, če bi šel do šole kar peš. A sem se raje še nekaj minut pogovarjal z njim.

Ko sva se končno približala šoli, sem videl, kaj je povzročilo ta nepričakovani zastoj. Na cesti pred šolo, nekaj metrov naprej od mesta, kjer običajno oddajamo otroke, je stal velik bel tovornjak.

Ko sem oddal otroka in se poslovil do njega, sem na hitro speljal in zapeljal do njega, da bi pogledal, za kaj gre. Bilo je vozilo mestne komunale. Morda pa so na kaki nujni intervenciji, sem pomislil. Zapeljal sem vzporedno s šoferjem in odprl okno.

"Dobro jutro. Je bilo kaj nujnega?" sem ga vprašal.

Šofer me je pogledal in po izrazu na obrazu sem vedel, da ne razume, kaj ga sprašujem.

"Sprašujem, ali je bilo kaj nujnega, da ste se tu zaparkirali ravno ob uri, ko vozimo otroke v šolo," sem ponovil rahlo nejevoljen.

"Nalog so nam napisali za ob tej uri," je šofer zarobantil nazaj, "ne moremo čakati v gostilni, da bo čas za prihod v šolo mimo."

Hotel sem mu še nekaj reči, a je zadaj že nekdo potrobil, zato sem odpeljal naprej.

Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem izvedel, da nameravajo za naslednjih nekaj mesecev odrezati Trento in Bovec.

Tudi tam je pač nekdo napisal nalog, ne da bi se zavedal posledic.

Cestarji pa po njegovem ne morejo čakati v gostilni, da bo turistična sezona mimo.

Foto: Gregor Pavšič

Bi šlo s cesto na Vršiču tudi drugače?

Seveda. Če je volja, je tudi pot. Tisti, ki je kdaj potoval po tujini, je pogosto videl, na kakšne načine so tam obnavljali ceste tako, da je promet čim manj trpel. Ponoči, zunaj sezone, z dodatnimi ljudmi, z dodatno signalizacijo, z dodatnim angažmajem lokalne skupnosti. Marsikaj je mogoče. Še posebej, če se ve, da avtomobili pripeljejo goste, ki potem v teh krajih pustijo turistični denar. Turisti pa v povprečju v Sloveniji porabijo 118 evrov na dan na osebo. Če je avto poln, je to vsak dan kar lep kupček denarja. Veliko možnosti je, da se bodo v primeru zaprte ceste ti polni avtomobili raje odpeljali kam drugam.

Morda je mogoče tudi pretežen del cestne obnove speljati v popoldanskih, nočnih in zgodnjih jutranjih urah, torej večino reči urediti od šestih popoldne do šestih zjutraj. Morda je mogoče angažirati dodatne usmerjevalce prometa. Morda lahko kje začasno uredijo kakšen dodaten obvoz ali umik s ceste ali uvedejo dodatno semaforizacijo.

To ugotavlja tudi kranjskogorski župan, ki je za Delo povedal: "Ob sanaciji ceste bi bilo mogoče urediti semaforski enosmerni sistem, a za to bi bilo najprej treba dobiti pozitivno mnenje Triglavskega narodnega parka in Zavoda za varstvo narave."

Kaj pomenijo te besede? Preprosto to, da se je, kot kaže, mogoče celo izogniti popolnemu zaprtju vršiške ceste in da je mogoče tudi drugačno, turistom bolj prijazno prečkanje Vršiča. Vendar pa je za to treba pridobiti še nekaj dovoljenj, ki jih do zdaj še niso pridobili.

Zato pozivam, naj odgovorni proučijo vse možnosti in naredijo vse, kar je mogoče, da bo promet čez vršiški prelaz v naslednjem obdobju čim bolj nemoten. Šele potem naj napišejo nalog za obnovo ceste.

Birokratsko zapiranje ceste na Vršič prek pomladi in poletja je namreč najslabše, kar lahko naredijo.