Bančni carji – z denarjem delavcev

Marca 2006 se je uradno začela prodaja banke Bawag. Nekdanja hišna banka avstrijskih sindikatov in socialdemokratov je krepko nasedla v poslih na Wall Streetu, iz katerih se je denar prelival na račune na Karibih. Šlo je za velik šok, ki je zamajal politične in družbene temelje povojne Avstrije. Po razkritju prvih spornih poslov je dolgoletni predsednik zveze avstrijskih sindikatov Guenter Weninger na novinarski konferenci skrušeno priznal, da je banka več let manipulirala z izkazi. Njene izgube so sindikati prikrivali celo z denarjem iz sklada za financiranje stavk. Zadnji simbolni udarec je bila izbira novega lastnika. Ključna finančna institucija avstrijske levice je namreč padla v roke ameriškega finančnega sklada Cerberus, "morskega psa", ki podjetja kupuje zato, da jih nato dražje proda. Pozabili na nauke zgodbe iz Avstrije Ob padcu železne zavese, ko so se v Bawagu začeli resneje pripravljati na širitev v države nekdanjega vzhodnega bloka, je v Sloveniji petindvajset sindikatov ustanovilo slovensko različico te banke – Delavsko hranilnico. Ta se je na prelomu tisočletja začela razvijati v "pravo" banko. Preživela je tako dokončni propad hranilno-kreditnih služb, enega od simbolov divjega zahoda domače tranzicije, kot tudi poznejši pok kreditnih balonov, ki je udaril po domačih bankah. Na hranilnici ni pustil niti praske.

A desetletje po aferi Bawag so v Delavski hranilnici očitno že pozabili na nauke zgodbe iz Avstrije. Njen dolgoletni prvi mož Jože Stegne, ki v javnih nastopih ne skriva napuha, se je očitno odločil za spremembo strategije. Po dveh desetletjih bivanja pod radarjem je hranilnica postala agresivna. Ne le pri lovljenju čim večjega nabora strank s poceni storitvami, kar je še mogoče razumeti, ampak pri vstopanju v tvegane projekte. Tudi v reševanje vnaprej izgubljenih podjetij, kjer denar hranilnice ostaja ujet v stečajni masi.

Nekaterih podobnosti med Bawagom in Delavsko hranilnico ni mogoče prezreti. Obe banki sta – seveda na različnih ravneh – na neki točki zašli iz osnovne dejavnosti na polje špekulacij: Bawag v terminske posle v ZDA, hranilnica pa v kupovanje letališč, medijev in nepremičninske avanture. Obe sta (bili) vpeti v klopčič nepotističnih in klientelnih povezav. Kot taki sta ostajali gluhi za opozorila od zunaj in si celo nadeli vlogo žrtve. Zakaj se sindikati igrajo z ognjem Kar je najpomembneje, obe banki se oziroma sta se na ta način igrali z denarjem sindikatov, natančneje z denarjem več sto tisoč njihovih članov. V teh primerih gre vedno za igro z ognjem, ki lahko sproži požar velikih razsežnosti.

Politične in družbene posledice zloma takšnih institucij so namreč vedno velikanske. Afera Bawag je skoraj nepovratno ohromila moč avstrijskih sindikatov. Istega leta je celo ogrozila do takrat več kot pričakovano volilno zmago socialdemokratov. Ne gre se slepiti. Morebitne resnejše težave Delavske hranilnice bi zadale nepovratni udarec slovenskim sindikatom in jih za več let potisnile v defenzivo. Ne le, ker je ta institucija danes njihov finančni temelj. Šlo bi za madež, ki ga vodilnim slovenskim sindikalistom iz nadzornega sveta hranilnice nikoli ne bi uspelo izbrisati.

O tem, kako hitro se javno mnenje obrne proti sindikalistom, nazorno kaže dogovarjanje vodilnih mož policijskega sindikata o zasedi za ministra Borisa Koprivnikarja. Če so policisti zaradi garaškega dela ob prihodu beguncev, sramotno nizkih plač in zastarele opreme v svojem več mesecev trajajočem boju z vlado uživali podporo javnosti, se je "spin" zdaj obrnil. Zgodbe o slabem socialnem položaju policistov so izginile iz medijev. V policijskem sindikatu je javnost pripoznala ozek krog posameznikov, ki mu za dosego ciljev – očitno tudi političnih – ni tuja celo zloraba represivnih pooblastil.

Socialisti kot kapitalisti in obratno Tudi zato Stegnetovih trditev, da gre pri poročanju o ugotovitvah Banke Slovenije o tveganem poslovanju Delavske hranilnice za naročeno gonjo, ni mogoče na hitro odpraviti kot smešnih ali absurdnih. Prej bo namreč veljalo, da so nevarne.

Če lahko Banki Slovenije očitamo, da je predolgo podcenjevala težave slovenskih bank in nato s serijo čudnih odločitev še podražila njihovo sanacijo, je vsaj v Delavsko hranilnico prišla pravočasno.

Njene ugotovitve, da hranilnica ne dohaja tveganj, ki jih prevzema, da dela nepremičnin, s katerimi je zavarovala posojila, ni prevrednotila že več kot dve leti, in da se bo njen portfelj v prihodnjih letih močno poslabšal, bi vsak menedžer in lastnik moral jemati skrajno resno.

Tudi zato, ker so "argumente", ki jih je mogoče slišati iz kroga vodilnih v hranilnici, v resnici že slišali. Presenetljivo so namreč podobni besedam nekdanjega guvernerja Marka Kranjca in ostalih, ki so nas več let tolažili, da z našimi bankami v resnici ni nič narobe. Še leta 2009 se je Kranjec opozorilom o toksičnosti slovenskega bančnega sistema čudil s pojasnilom, da je v njem le dobra dva odstotka slabih posojil.

V zgodbi o Delavski hranilnici je zato najbolj absurdna prav zamenjava vlog. Hranilnica, ki je v lasti sindikatov, vse bolj prevzema tako retoriko kot poslovne prakse slovenskih (turbo)kapitalistov iz njihovega "zlatega" obdobja. Prav tistih, ki so nekoč slovenska podjetja lastninili s sindikalnim jezikom – kot "naši" fantje, ki da bodo ohranili delovna mesta.