10. februarja 1258 so Mongoli zmagovito končali obleganje Bagdada, središča muslimanskega Abasidskega kalifata. Mesto so v naslednjih dnevih porušili do tal in pobili skoraj vse njegove prebivalce.
Bagdad je bil po letu 751 sedež kalifa (tj. voditelja muslimanov) ter intelektualno in gospodarsko središče arabskega in muslimanskega sveta. Na vrhuncu svoje moči je v mestu ob reki Tigris živelo milijon ljudi, poleg muslimanov tudi številni kristjani.
Pomembna vloga sirskih kristjanov
Prav sirski kristjani (ti so obvladali grščino in arabščino), ki so živeli v Abasidskem kalifatu so zaslužni za prevode antičnih grških mislecev oziroma filozofov (na primer Aristotla) v arabščino. Iz arabščine pa je Zahod v poznejših stoletjih dela grških mislecev prevajal v latinščino oziroma v evropske jezike.
Mongoli, ki so pod Džingiskanom v začetku 13. stoletja ustvarili mogočen imperij, so začeli ogrožati tudi Abasidski kalifat in njegovo prestolnico. Džingiskan ni zavzel Bagdada, je pa to uspelo njegovemu vnuku Hulagu kanu.
Mongoli so prizanesli bagdadskim kristjanom
Obleganje mesta ob Tigrisu se je začelo 29. januarja 1258, končalo pa 10. februarja. Mongoli in njihovi zavezniki so v mesto vstopili tri dni pozneje, ko se je začel teden uničevanja mesta in pobijanja prebivalcev. Bagdadskim kristjanom je Hulagu kan na prošnjo svoje krščanske žene, turške princeske Dokuz Hatun, prizanesel.
0
