Kakšen je film, ki povzema eno največjih avtomobilskih zgodb?

Leta 1963 je na naslov Enza Ferrarija v Maranellu prišla na prvi pogled nezaslišana ponudba. Podjetje športnih avtomobilov, ki je bilo redni zmagovalec takrat najslavnejše in najtežje avtomobilske dirke na svetu, to je 24-urnega boja z vzdržljivostjo in zmogljivostjo avtomobilske tehnike v Le Mansu, je želel kupiti Ford. Ne le proizvodnje avtomobilov, temveč tudi celotno zmagovito moštvo. Slavno Scuderio Ferrari. Avtoritativnega Ferrarija, ki je bil v finančnih težavah, je prodaja mikala, a se ni želel odreči lastnemu tekmovalnemu moštvu. Nazadnje je odločno zavrnil možnost prodaje in dal prednost Fiatu.

Na drugi strani Atlantika je Henry Ford njegovo košarico vzel zelo resno. Svojim zaposlenim je naročil, naj izdelajo športni avtomobil, ki bo kos ferrarijem in s katerim bodo v Le Mansu zmagali samostojno ter tako poskrbeli za boljši ugled Forda. Tri leta pozneje se je tam zares pisala zgodovina.  

Filmska biografska drama, ki povzema slavni avtomobilski dvoboj Forda in Ferrarija

To je bilo izhodišče filma Ford v Ferrari (v nekaterih državah bo nosil naslov Le Mans '66, v Sloveniji je naslov Izzivalca), ki prav te dni prihaja v kinematografe in smo si ga včeraj predpremierno ogledali tudi v Ljubljani. To je filmska biografska drama, ki jo je režiral James Mangold, v glavnih vlogah pa nastopata Matt Damon (nekdanji dirkač in inženir Carroll Shelby) in Christian Bale (dirkač Ken Miles).

Igralska zasedba, v kateri imata glavno vlogo Matt Damon (Carroll Shelby) in Christian Bale (Ken Miles), odlično opravi svoje delo. Foto: Century Fox

Matt Damon v vlogi Carrolla Shelbyja Foto: Century Fox To je torej film o Le Mansu leta 1966, Fordu in Ferrariju, a še mnogo več. Je na prvi pogled hollywoodsko sestavljena zgodba o strasti in ljubezni do tistega, kar počnemo s srcem, ki pa sloni na resničnih dogodkih z začetka 60. let prejšnjega stoletja. Ford, ki se ubada s padcem prodaje v ZDA, išče nove trike za izboljšanje ugleda znamke. Uspehi na najprestižnejših športnih dirkah, kjer dominira bistveno manjši Ferrari, bi bili lahko magnet za nove kupce. Ubadajo se z mislijo, kako iz na prvi pogled dolgočasnih vsakodnevnih avtomobilov izdelati objekte poželenja in kako pretvoriti nedeljsko zmago v ponedeljkovo prodajo. Ko trčita italijanski ponos karizmatičnega Ferrarija in ameriška nadutost direktorjev Forda, se zgodi ena največjih avtomobilskih zgodb prejšnjega stoletja.

V filmu se uspešno prepletajo zgodovinski dogodki, ki so vodili do slavne dirke leta 1966 v Le Mansu, prav tako pa tudi osebni zgodbi Shelbyja (bil je prvi Američan z zmago v Le Mansu, ki pa je moral zaradi zdravstvenih težav končati kariero) in odličnega dirkača Milesa, ki je razvpit zaradi svoje svojeglavosti in pogosto vzkipljivega odnosa.

Shelby in Miles odkrito spregovorita o svojih občutkih vožnje športnega avtomobila ter drugačnem zaznavanju lastnih občutkov in okolice, tam nad sedem tisoč vrtljajev motorja v minuti. Sledenje sanjam v času, ko je moral imeti voznik še prirojen občutek za pogosto krhko mehansko tehniko. Shelbyju uspe Ford prepričati o velikih vložkih v razvoj GT 40, Miles pa poskuša krmariti med svojo trmoglavostjo, ambicijami in zagotovljeno službo, s katero bi lahko preživljal lastno družino. Ford je v Le Mansu 1966 dosegel svoje, Milesu pa so ukradli zmago in kmalu zatem se je na testiranju njegova pot tragično končala.

Ford GT 40 se je zapisal med večne ikone

Med glavne junake filma bi seveda lahko uvrstili tudi avtomobil ford GT 40. To je bil Fordov športni avtomobil, ki so ga sprva Britanci s pomočjo Lole izdelali za dirko v Le Mansu in je pozneje postal velika avtomobilska ikona. Prvo generacijo je poganjal 4,7-litrski motor V8 iz mustanga.

Prvi poizkusi na dirkališčih se niso dobro končali in tudi Le Mans so leta 1964 zapuščali sklonjenih glav. Po še eni neuspeli dirki v Nassauju so še z neočiščenimi avtomobili odšli k ekipi Carrolla Sheblyja in nato je ta prevzel razvoj avtomobila.

Ford je sicer med letoma 1964 in 1969 izdelal štiri generacije forda GT 40, skupno so jih izdelali le dobrih sto. Leta 2004 so izdelali GT-ja, ki se je neposredno spogledoval z originalom iz šestdesetih let, leta 2015 pa so nato v New Yorku razkrili naslednika forda GT. Tega so sprva pri Fordu razvijali v popolni tajnosti in danes predstavlja vrhunec ponudbe te avtomobilske znamke.

Novodobnega GT poganja 3,5-litrski motor V6 z močjo 482 kilovatov. Avtomobil so predstavili ob 50-letnici slavne Fordove zmage v Le Mansu, ko so leta 1966 tam izpolnili svoje sanje in celo slavili trojno zmago.

Polne tribune na štartu dirke v Le Mansu, kjer so dirkači najprej tekli do svojih avtomobilov. Foto: Ford

Vsi trije Fordovi dirkalniki so ciljno črto prečkali skupaj, toda zaradi daljše prevožene razdalje ni zmagal Ken Miles, temveč počasnejši Bruce McLaren. Foto: Ford

Dogodki pred 53 leti: zvezdnik Surtees užaljen zbežal Ferrariju

Zgodovina se je v Le Mansu pisala 18. in 19. junija leta 1966. Ford je na štart pripeljal kar petnajst avtomobilov GT 40 (zdaj že v drugi generaciji), največji tekmeci iz Ferrarija pa štirinajst novih ferrarijev 330 P3.

Že pred štartom dirke se je zgodila velika afera pri Ferrariju, ki ga je tik pred zdajci zapustil nekdanji svetovni prvak formule ena in prvi zvezdnik dirke John Surtees. Z vodjo ekipe Eugeniem Dragonijem se je dogovoril, da bo na dirki kot "zajček" poskušal vabiti konkurenčne forde v neposredne dvoboje. Če bi bil med dirko preveč utrujen (še vedno je okreval po hudi nesreči iz prejšnjega leta), bi volan prepustil Scarfiottiju. Toda ko je Dragoni izvedel, da bo na dirki tudi novi Fiatov predsednik Gianni Agnelli, je namesto Surteesa v prvi plan postavil Agnellijevega nečaka Scarfiottija.

Henry Ford II. uradni štarter dirke, ki jo je končala le peščica favoritov

Častni štarter dirke je bil v hladnem in oblačnem popoldnevu prav Henry Ford II., ki je želel zmago pred očmi Enza Ferrarija. Na dirki se je večkrat spremenilo vreme, več je bilo tudi hudih nalivov in rezultatskih preobratov. Bistvena je bila vzdržljivost. Do cilja so pripeljali le trije od trinajstih fordov GT in dva od štirinajstih ferrarijev GT.

Italijanski dirkalniki so bili že nekaj ur pred ciljem dirke izločeni iz boja za skupno zmago. Fordu se je obetala trojna zmaga in njihov najboljši avtomobil, v katerem sta se izmenjavala Ken Miles in Denny Hulme, je imel zanesljivo prednost.

Razočarani Miles je moral zmago prepustiti McLarnu

Nato pa je na prizorišče stopil vodja Fordove ekipe Leo Beebe. Milesu je naročil, naj upočasni ter omogoči drugemu vozniku Forda Bruceu McLarnu, da zmanjša zaostanek in se mu povsem približa. Beebe je namreč želel, da bi oba ciljno črto prečkala povsem poravnana in si morda celo razdelila zmago. Toda pri tem domnevno niso vedeli za športna pravila, ki bi v primeru hkratnega prečkanja ciljne črte dala prednost tistemu, ki je dirko začel bolj zadaj na štartni črti. Ta je namreč prevozil daljšo razdaljo, ki je prvič v zgodovini dirke presegala mejo 300 milj.

McLaren je postal zmagovalec dirke, Miles pa je razočarano zapuščal Le Mans. V Franciji si je po zmagah na dirkah v Sebringu in Daytoni želel osvojiti še tretjo veliko zmago tiste sezone, ki bi bila tudi nagrada za ves trud na testiranjih in pri razvoju dirkalnika GT 40. Beebe je pozneje priznal, da ga je jezila občasna Milesova neposlušnost, rad se je boril s tekmeci in tvegal vzdržljivost dirkalnika, čeprav to ni bilo nujno in so mu to v vodstvu moštva tudi prepovedali.

Milesova zgodba se je tragično končala dva meseca po dirki v Le Mansu. Med testiranjem nove generacije forda GT 40 se je ponesrečil v Riversidu. Ta avtomobil je nazadnje postal GT 40 četrte generacije in z njim je Ford v Le Mansu slavil tudi leta 1967.